c S

ESČP: Nizozemska kršila pravico do svobode zbiranja udeležencem v protestu

07.06.2024

Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) je v zadevi Laurijsen in drugi proti Nizozemski presojalo vprašanje mej, do kod so protestniki še varovani s pravico do svobode zbiranja in združevanja iz 11. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP).

Zadeva se nanaša na protest proti vnaprej napovedani deložaciji stavbe, ki je bila nezakonito naseljena že nekaj časa. Pritožniki trdijo, da niso imeli nasilnih namenov in da sta njihova aretacija ter kazenski pregon pomenila neupravičen poseg v njihovo pravico do svobode mirnega zbiranja, ker poseg ni imel pravne podlage in je bil nesorazmeren. Prebivalci stavbe so bili 10. maja 2011 obveščeni o evikciji, ki naj bi se zgodila 5. julija. Tistega dne se je pred stavbo zbralo približno 150 ljudi, ki so blokirali cesto in z različnimi transparenti izražali nestrinjanje s politiko mesta. Glasno so predvajali glasbo, nekateri so peli in plesali, samo nekateri posamezniki pa so imeli z maskami zakrit obraz.

Po kakšni uri protestov je policija izdala opozorilo, naj se udeleženci umaknejo, vendar jih protestniki niso upoštevali. Po še dveh neuspešnih poskusih mirne rešitve so policisti protestnike prisilno odstranili, prišlo je do odpora in tudi nasilja. Skupno 138 oseb, vključno s pritožniki, je bilo aretiranih zaradi suma udeležbe pri nezakonitem zbiranju ali drugačnem motenju javnega reda in miru. Kasneje so nekaterim naložili plačilo globe. V postopkih pred prvostopenjskim nacionalnim sodiščem je bilo ugotovljeno, da pritožniki sicer res niso upoštevali policijskih ukazov o razpustitvi protesta, da pa ni mogoče ugotoviti, da so sodelovali na nezakonitem shodu. Po njihovem mnenju je šlo za dovoljen shod, kot ga definira zakon o javnem zbiranju, pri čemer je vsaj na začetku bil poudarek na javnem izražanju mnenja, in ne nasilju. Skladno s tem zakonom ima župan mesta pristojnost, da demonstracije prekine ali prepove z namenom ohranjanja javnega reda in miru, česar pa v tem primeru ni storil. Na podlagi tega so sklepali, da je bil shod dovoljen. Pritožbeno sodišče je to odločitev preklicalo, saj da shoda ni bilo mogoče šteti za demonstracijo v smislu zakona o javnih zbiranjih, glavna cilja naj bi bila preprečitev deložacije in spodbujanje nasilja. To naj bi dokazovalo tudi dejstvo, da so nekateri udeleženci na shod prišli zamaskirani. Poudarjeno je bilo, da so udeležence večkrat opozorili in da so vse do trenutka fizičnega obračuna imeli možnost prostovoljno oditi.

Ker pred nacionalnimi sodišči višjih stopenj niso bili uspešni, so pritožniki sprožili postopek še pred ESČP. Trdili so, da na protestu niso sodelovali iz razlogov izvajanja nasilja, zato so poseg policije, njihova aretacija in plačilo globe kršili njihovo pravico do svobode zbiranja iz 11. člena EKČP, po katerem ima vsak pravico do mirnega zbiranja, z izjemo omejitev, ki so predpisane z zakonom in so v demokratični družbi nujne v interesu državne ali javne varnosti, za preprečevanje nereda ali kaznivih dejanj, za varovanje zdravja oziroma morale ali za varstvo pravic in svoboščin drugih. Vnaprejšnji pozivi k udeležbi in obnašanje udeležencev med shodom so po njihovem mnenju pokazali, da so bili nameni organizatorjev in udeležencev usmerjeni v kolektivno izražanje političnih in družbenih stališč do rabe javnega prostora. Nadalje so pritožniki poudarili, da je bilo vzdušje sprva sproščeno, velika večina udeležencev je bila oblečena v navadna oblačila, metaforično oblikovani transparenti in slogani pa niso spodbujali nasilja. Vlada pa je odgovorila, da je iz kasnejših dejanj protestnikov, sloganov, oblačil nekaterih med njimi in dejstva, da se na poziv policije niso umaknili, jasno, da ni šlo za miren shod in da je bil namen preprečiti evikcijo.

ESČP je najprej poudarilo splošna načela pri presoji, ali se pritožnik lahko sklicuje na zaščito 11. člena: (1) ali je bilo zbiranje mišljeno kot mirno ali so imeli organizatorji nasilne namene; (2) ali je pritožnik pokazal nasilne namene, ko se je pridružil zborovanju; in (3) ali je pritožnik kogarkoli telesno poškodoval. Zapisalo je, da je včasih pomembno, kdo je nasilje začel, kadar sta bili obe strani – demonstranti in policija – vpleteni v nasilna dejanja. Pomembno pa je tudi, da posameznik ne preneha uživati pravice do svobode mirnega zbiranja zaradi nasilja ali drugih kaznivih dejanj, ki jih drugi udeleženci storijo med demonstracijami, če zadevni posameznik ostane miren. Poleg tega breme dokazovanja nasilnih namenov organizatorjev demonstracij nosi država.

Poudarilo je, da je bilo oviranje evikcije predvidljiva posledica tovrstnega protesta, vendar da kljub temu, da protesti, ki predvidljivo ali namerno ovirajo dejavnosti drugih zasebnih akterjev ali javnih organov, niso jedro pravice do mirnega zbiranja iz 11. člena EKČP, je takšno ovirajoče ali moteče ravnanje lahko še vedno zaščiteno s to določbo. Poleg tega za zaščito pravic protestnikov po EKČP ni nujno, da je bil sam protest izpeljan v skladu s postopki po nacionalni zakonodaji. Izrazilo je strinjanje s pritožniki, da iz objav na spletu ali sloganov na ulici ni mogoče sklepati na nasilne namene ali vedenje. Na prvi pogled in glede na kontekst jih je treba razumeti kot izraze nezadovoljstva in protesta, ne pa kot namerno pozivanje k nasilju.

EKČP je tudi ugotovilo, da pritožniki niso bili med protestniki, ki so bili aretirani in preganjani zaradi suma javnega izvajanja usklajenih nasilnih dejanj proti osebam ali lastnini. V zvezi s tem je ponovno poudarilo, da posamezniki ne smejo biti odgovorni za nasilna dejanja drugih udeležencev. Na podlagi tega je ugotovilo, da je pritožnikom pripadala pravica iz 11. člena EKČP ter da je Nizozemska v to pravico posegla. Ugotoviti pa je moralo, ali je bil ta poseg zakonit, nujen in sorazmeren. Osredotočilo se je na vprašanje nujnosti in najprej poudarilo, da imajo države vedno odprto določeno polje proste presoje, ko pride do vprašanja nujnosti, vendar so pri tem vseeno omejene. V konkretnem primeru je vrhovno sodišče pri presojanju primera odločilo, da to zborovanje ni bilo v skladu z zakonom o javnem zbiranju in tako ni bilo varovano z EKČP, ni pa presojalo konkretnega ravnanja pritožnikov in ali so sploh sodelovali pri nasilnih dejanjih drugih protestnikov. S tem ko je sprejelo takšno ugotovitev in ni uporabilo testa nujnosti, zahtevanega v skladu z drugim odstavkom 11. člena EKČP, vrhovno sodišče ni podalo ustreznih in zadostnih razlogov za poseg v pravico pritožnikov do svobode zbiranja in tako ni uspelo prepričljivo dokazati nujnosti takšnih omejitev, ki jih je treba razlagati ozko. ESČP je tako ugotovilo kršitev 11. člena konvencije s strani Nizozemske.

IUS-INFO


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.