Zadeva Abdulaal Naser in drugi proti Danski postavlja v ospredje eno najtrših vprašanj konvencijskega prava: kdaj dejanja oboroženih sil države pogodbenice v tujini vzpostavijo jurisdikcijo po 1. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP). Enaindvajset iraških državljanov je zatrjevalo, da so bili med t. i. operacijo Green Desert 25. novembra 2004 blizu Basre podvrženi mučenju in nečloveškemu ravnanju, pri katerem naj bi sodelovale tudi danske enote. ESČP je pritožbe po materialnem in procesnem vidiku 3. člena zavrglo kot nezdružljive ratione personae, glede 6. člena pa soglasno ugotovilo, da do kršitve ni prišlo.
Dejansko ozadje je pomembno za razumevanje razmejitve odgovornosti. Po prenosu suverenosti na začasno iraško vlado 28. junija 2004 je podlago za navzočnost koalicijskih sil predstavljala Resolucija Varnostnega sveta OZN št. 1546 z dne 8. junija 2004, ki je večnacionalno silo pooblastila za vzdrževanje varnosti ter za mentorstvo in usposabljanje iraških varnostnih sil. Danski kontingent je deloval po direktivi Poveljstva danskih obrambnih sil z dne 1. septembra 2004, ki je izrecno določala, da se prijetja, ki jih izvedejo iraški organi ob sodelovanju z danskimi silami, štejejo za samostojna iraška prijetja in ne za predajo pridržanih oseb.
Danska sodišča so po obsežnem dokaznem postopku ugotovila, da danske sile niso poveljevale iraški vojski in policiji, niso sodelovale pri pridržanju pritožnikov in jih niso predale iraškim silam. Višje sodišče je v sodbi na 818 straneh delno ugodilo sedemnajstim pritožnikom in vsakemu prisodilo približno 4.000 EUR odškodnine za poseg v dostojanstvo, vendar zaradi ravnanja iraških organov na policijski postaji Al Jameat, ne zaradi ravnanja danskih sil. Vrhovno sodišče je 31. maja 2022 pritrdilo dejanskim ugotovitvam, vendar zaključilo, da Danska nad pritožniki ni izvajala jurisdikcije v smislu 1. člena, zato do kršitve 3. člena ni moglo priti.
Sodišče v Strasbourgu je izhajalo iz ustaljene doktrine o dveh domnevah: država jurisdikcijo praviloma izvaja na svojem ozemlju in je praviloma ne izvaja zunaj njega. Zunajozemeljska jurisdikcija je izjema, ki jo utemeljita bodisi dejanski nadzor nad območjem bodisi izvajanje oblasti in nadzora nad posameznikom prek državnih agentov. Pritožniki se niso sklicevali na dejanski nadzor Danske nad iraškim ozemljem, temveč na osebni model jurisdikcije: trdili so, da je operacija potekala pod danskim poveljstvom in da so danske sile izvrševale del javnih pooblastil, ki bi sicer pripadala iraški vladi.
Presoja se je tako prevesila na dokazno raven. Sodišče je poudarilo, da mu pritožniki niso uspeli izkazati nobenih pomanjkljivosti v temeljitih ugotovitvah domačih sodišč, ki bi upravičile odstop od njih. Ključno je bilo, da so domača sodišča izkazom pritožnikov pripisala majhno dokazno vrednost: izjave so si nasprotovale z verodostojnimi dokazi o načrtovanju in izvedbi operacije, se razhajale z zdravniškimi poročili ter bile obremenjene z okoliščino, da je eden od pritožnikov po lastnem priznanju usklajeval in spodbujal pretirane in lažne obtožbe zoper britanske vojake v vzporednih odškodninskih postopkih. Pritožniki niso opredelili nobenega konkretnega dokaza, da bi danske sile izvrševale suverena javna pooblastila ali da bi z uporabo sile vzpostavile fizično oblast in nadzor nad njimi.
Sodišče je pri tem izpeljalo pomembno razlikovanje. Dejstvo, da so danski vojaki morda videli, da so iraške sile z nekaterimi pridržanimi ravnale surovo, je lahko upoštevno za presojo odgovornosti po danskem odškodninskem pravu, ne more pa utemeljiti sklepa, da so danske sile izvajale nadzor nad pritožniki v smislu 1. člena. Odgovornost po nacionalnem odškodninskem pravu in konvencijska jurisdikcija sta torej ločeni kategoriji; obstoj prve ne dokazuje druge. Ker jurisdikcijske vezi ni bilo, je bila materialnopravna pritožba po 3. členu nezdružljiva ratione personae.
Glede procesne obveznosti preiskave po 3. členu je Sodišče uporabilo pristop »even if«: tudi če bi »posebne okoliščine« v smislu sodb Güzelyurtlu in Hanan vzpostavile jurisdikcijsko vez, danski organi niso opustili učinkovite preiskave. Ministrstvo za obrambo se je na medijske navedbe odzvalo že decembra 2004, Vojaško tožilstvo pa je zadevo neodvisno preiskovalo trikrat, v letih 2010, 2012 in 2015, poleg obsežnega dokazovanja pred civilnima sodiščema. Sodnica Schembri Orland je v pritrdilnem ločenem mnenju opozorila, da bi bilo treba jurisdikcijsko vprašanje razrešiti kot predhodni pogoj, saj presoja utemeljenosti sledi šele vzpostavitvi jurisdikcije; pristop »even if« to logično zaporedje zabriše.
Po 6. členu je Sodišče pritožbo glede dolžine postopka zavrglo zaradi neizčrpanja domačih pravnih sredstev, saj se pritožniki niso poslužili pospešitvenega sredstva iz 152.a člena danskega zakona o pravosodni upravi. V preostalem delu je ugotovilo, da je bil postopek pošten: pritožniki so imeli brezplačno pravno pomoč, zastopstvo in dostop do sodišča na dveh stopnjah, upoštevani pa sta bili tudi načelo kontradiktornosti in enakost orožij. Zaslišanje po videopovezavi in omejitev brezplačne pravne pomoči na nižji odškodninski zahtevek sama po sebi nista pomenila bistvenega slabšega položaja, redakcija dokumentov iz razlogov nacionalne varnosti pa je bila po presoji Sodišča zanemarljiva glede na obseg razkritega gradiva.
Sodba utrjuje ozko razumevanje osebnega modela zunajozemeljske jurisdikcije v koalicijskih operacijah in bo v pravnem prostoru odmevala predvsem kot potrditev, da mentorska in nadzorna vloga ne zadostuje za jurisdikcijsko vez, dokler dejanskega poveljevanja in nadzora nad posamezniki ni mogoče dokazati. Nedorečena ostaja meja med zgolj podporno navzočnostjo in izvrševanjem javnih pooblastil; sodba to razmejitev prepušča dokazni presoji vsakega posameznega primera, s čimer breme opredelitve konkretnih okoliščin nedvoumno prelaga na pritožnika.
IUS-INFO
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
Pogovor z LEXI
