Državna volilna komisija kot branik ustavne demokracije?

Državna volilna komisija deluje nad tremi vejami oblasti in mora postopati neodvisno, nepristransko in pošteno. Zaupanje v njeno delovanje pogojuje tudi legitimnost in kredibilnost njenega delovanja. Tushnet uvršča državne volilne komisije med institucije »četrte veje oblasti«, saj je njihova vloga ključna za delovanje vsakokratne ustavne demokracije.³ Od najvišjega varuha poštenosti volitev, kot je državna volilna komisija, moramo prav zaradi njegovega statusa pričakovati še bolj zavzeto in dosledno spoštovanje pravne države in vladavine prava. Najvišje državne volilne institucije so ključne za kakovostno delovanje ustavne demokracije.⁴ Vsaka še tako majhna nepravilnost lahko zamaje zaupanje in zato tudi kredibilnost ter legitimnost njenega delovanja. V tem prispevku se sprašujemo, kaj nezakonitosti pri delovanju državne volilne komisije na zadnjih parlamentarnih volitvah in tudi v preteklosti pomenijo za poštenost delovanja državne volilne komisije. Ali lahko nezakonitosti, ki sicer morda bistveno ne vplivajo na rezultat volitev, ogrozijo zaupanje v delovanje državne volilne komisije?

V zvezi z zadnjimi državnimi volitvami 22. marca 2026 so bile izpostavljene domnevne nezakonitosti:

– glede lokacije volišč za predčasno glasovanje,
– glede točnosti volilnih imenikov,
– pri imenovanih namestnikih okrajnih volilnih komisij,
– pri glasovanju iz tujine in
– glede tehničnih napak pri delovanju spletne strani državne volilne komisije.

Pomisleki se pojavljajo o sami organizaciji predčasnega glasovanja. 69. člen Zakona o volitvah v državni zbor (ZVDZ)⁵ v prvem odstavku jasno določa: »Glasovanje se opravi na posebnem volišču na območju volilne komisije.«

Stroka je opozorila, da je pri izvedbi volitev prišlo do nezakonitosti.⁶ Državna volilna komisija se s tem ni strinjala in v svojem odzivu »kreativno« zapisala naslednje: »Če jezikovna (razlaga, op. p.) pritrjuje trditvi, da mora biti fizična lokacija volišča za predčasno glasovanje znotraj administrativne meje posameznega volilnega okraja, pa namen zakonske ureditve govori nasprotno.«⁷ Nato je še zapisala, da »[t]rditve, da naj bi organizacija skupnih volišč za več volilnih okrajev v preteklosti povzročala nepravilnosti pri izvedbi predčasnega glasovanja, ne zdržijo pravne presoje.«⁸

Očitane so bile tudi nepravilnosti pri volilnih imenikih. Tudi tukaj je Državna volilna komisija zanikala oziroma zavrnila svojo odgovornost, češ da je to pristojnost Ministrstva za notranje zadeve, ki naj bi skrbelo za evidenco volilne pravice.⁹ Nadalje je Državna volilna komisija za domnevne nepravilnosti pri glasovanju iz tujine, češ da so bile glasovnice poslane prepozno, zapisala, da nima vpliva na čas dostave na tuje naslove.¹⁰ Opozorjeno je bilo še nezakonito kršenje 34. člena Zakona o volitvah v Državni zbor, ki določa, da morajo biti za namestnike postavljene osebe med drugimi pravniki, ne pa sodniki.¹¹

Marko Kambič je v prejšnji številki Pravne prakse zapisal, da gre pri opisanih domnevnih kršitvah za »absolutno bistveno kršitev volilnega postopka«.¹² Zagotovo so očitki, ki so se pojavili ob zadnjih volitvah in ki segajo tudi v preteklost, povzročili določen dvom o delovanju Državne volilne komisije in s tem tudi dvom o pošteni izvedbi zadnjih volitev v državni zbor. Težko je sicer dokazati, da so te nezakonitosti vplivale na rezultat ali da gre celo za bistveno kršitev postopka. Zagotovo pa bi morali vsi deležniki v slovenskem političnem prostoru poskrbeti, da se takšne nezakonitosti ne ponavljajo. Zato se postavlja tudi vprašanje, kako naprej.

Onkraj bistvenega vpliva na volilni rezultat si mora državna volilna komisija prizadevati, da deluje neodvisno in nepristransko kot močna državna institucija, ki je vzor vsem ostalim deležnikom v slovenski ustavni demokraciji.

Ko se zruši zaupanje v državno volilno komisijo, se podrejo vse predpostavke za pošten politični pluralizem v svobodni demokratični družbi.

Prakse, ki so bile razkrite v zadnji številki Pravne prakse, kažejo, da državna volilna komisija v preteklosti ni delovala zakonito, kar – kljub temu, da morda v posameznih primerih ni mogoče ugotoviti bistvenega vpliva na rezultat – lahko kot celokupna analiza in ocena v kontekstu privede do tega, da vendarle prihaja do vplivanja na volilni rezultat. Iz primerjalnopravne prakse drugih držav je znano, da so bile že manjše nepravilnosti pri delovanju državnih volilnih komisij zadosten razlog, da so najvišja sodišča razveljavila volilni rezultat in ponovila glasovanje.¹³ Po drugi strani pa nepravilnosti, ki so se dogajale v preteklosti oziroma tudi na zadnjih državnozborskih volitvah, kažejo na to, da se mora nekaj spremeniti za naprej...

Nadaljevanje članka za naročnike >> dr. Jernej Letnar Černič: Državna volilna komisija kot branik ustavne demokracije?

>> ali na portalu Pravna Praksa, št. 14-15, 2026

>> Še niste naročnik? Preverite uporabniške pakete!
------------------------------