Davčne oprostitve, ki jih država nameni selektivno zgolj določenemu segmentu podjetij, zaradi česar pride do izkrivljanja konkurence, se štejejo za nezakonito državno pomoč.
Na podlagi vnaprejšnjega stališča, ki ga je zavzela belgijska zvezna javna služba za finance na podlagi drugega odstavka 185. člena nacionalnega zakonika o davku od dohodkov, so si družbe rezidentke Belgije, ki so bile del multinacionalne skupine, in belgijske stalne poslovne enote tujih družb rezidentk, ki so bile del multinacionalne skupine, lahko znižale davčno osnovo v Belgiji, tako da so od dobička, ki so ga zabeležile, odštele dobiček, ki se šteje za »presežni«. Na podlagi tega sistema del dobička, ki so ga ustvarili ti subjekti v Belgiji, ni bil obdavčen. Po mnenju belgijskih davčnih organov je ta presežni dobiček izhajal iz sinergij, ekonomije obsega ali drugih prednosti, ki so posledica pripadnosti multinacionalni skupini, in ga zato ni bilo mogoče pripisati zadevnim belgijskim subjektom.
Evropska komisija je januarja 2016 po upravnem postopku sprejela sklep, s katerim je ugotovila, da shema oprostitve presežnega dobička pomeni shemo državnih pomoči, s katero je upravičencem dodeljena selektivna prednost v smislu prvega odstavka 107. člena Pogodbe o delovanju EU (PDEU), in tako ni združljiva z notranjim trgom. Zoper tak sklep se je Belgija pritožila, Splošno sodišče EU pa je ugotovilo, da je Komisija v obravnavani zadevi napačno ugotovila obstoj sheme pomoči, s čimer je kršila 1. člen Uredbe Sveta (EU) 2015/1589 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena 108 PDEU.
Po pritožbi zoper tako odločitev pa je Sodišče EU sodbo Splošnega sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo Splošnemu sodišču v ponovno odločanje.
Splošno sodišče je s sodbo T-131/16 RENV že drugič odločalo o tej zadevi. Ugotovilo je, da je Komisija leta 2016 pravilno ugotovila, da belgijska davčna shema v zvezi s presežnim dobičkom krši pravila EU o državni pomoči.
Splošno sodišče je zavrnilo vse argumente, ki jih je Belgija navedla za izpodbijanje odločbe Komisije. Tako je med drugim zavrnilo argument, da so se želeli s predmetno shemo izogniti dvojni obdavčitvi. Podjetju, ki je bilo upravičeno do oprostitve, ni bilo treba dokazati, da je bil presežni dobiček vključen v davčno osnovo drugega podjetja. Zaradi tega je sodišče sledilo mnenju Komisije, da takšna enostranska oprostitev ni obravnavala primerov dvojnega obdavčevanja na potreben in sorazmeren način. Sodišče je prav tako zavrnilo navedbe, da predmetna shema ni izkrivljala konkurence. Nasprotno, kot je pravilno ugotovila Komisija, lahko pomoč, dodeljena v okviru sporne sheme, vpliva na trgovino med državami članicami in tako izkrivlja ali bi lahko izkrivljala konkurenco. Sistem oprostitve presežnega dobička je namreč lahko spremenil dejavnosti teh belgijskih subjektov in družb v zadevnih skupinah podjetij, zlasti v smislu naložb, lokacije poslovnih dejavnosti in ustvarjanja delovnih mest, pa tudi tok znotraj skupinske transakcije. V teh skupinah podjetij so bile takšne odločitve verjetno sprejete tako, da bi belgijski subjekt ustvaril dobiček, ki bi bil pozneje v Belgiji oproščen. Takšna dinamika bi torej lahko izkrivila konkurenco na notranjem trgu.
Po mnenju Splošnega sodišča je Komisija dokazala, da je zadevna shema upravičencem omogočila davčne ugodnosti.
Poleg tega Splošno sodišče meni, da je Komisija pravilno ugotovila, da je bila ta shema selektivna, ker je razlikovala med subjekti, ki so bili v primerljivem dejanskem in pravnem položaju. Opozorilo je, da belgijski zakonik o davku od dohodkov glede obdavčljivega dohodka ne razlikuje med industrijskimi, komercialnimi in kmetijskimi podjetji niti ne dela razlik med družbami, ki so del multinacionalnih podjetij. S tem, ko se je iz obdavčitve multinacionalk odštel »presežni« dobiček, so te družbe prejele ekonomsko prednost, ki je drugi subjekti zaradi odsotnosti tega ukrepa na podlagi običajnih pravil obdavčitve niso prejeli. Ukrep je veljal samo in zgolj za upravičence, ki so bili del multinacionalnih podjetij, in ne za vsa podjetja v Belgiji. Tako so bili subjekti, ki so del večnacionalne skupine in so bili upravičeni do oprostitve presežnega dobička, obravnavani drugače kot drugi subjekti, zavezanci belgijskemu davku od dohodkov pravnih oseb, ki tega niso imeli.
Splošno sodišče je tudi potrdilo ugotovitev Komisije, da je bila zadevna shema selektivna, ker ni bila odprta za podjetja, ki so se odločila, da ne bodo izvajala naložb, centralizirala dejavnosti ali ustvarjala delovnih mest v Belgiji. V vzorcu vnaprejšnjih odločitev o odobritvi oprostitve presežnega dobička, ki ga je analizirala Komisija, je namreč vsaka odločba vsebovala sklicevanja na znatne naložbe, centralizacijo dejavnosti ali ustvarjanje delovnih mest v Belgiji. To je pripeljalo do različne obravnave multinacionalnih družb, ki so spremenile svoj poslovni model z vzpostavitvijo novih dejavnosti v Belgiji, od vseh drugih gospodarskih subjektov, vključno z multinacionalnimi družbami, ki so še naprej delovale v okviru svojih obstoječih poslovnih modelov v Belgiji. Takšna ureditev je povzročila, da so bile družbe, ki so bile v primerljivem dejanskem in pravnem položaju, obravnavane drugače glede na cilj običajnega belgijskega sistema davka od dohodkov pravnih oseb.
Preučevana shema je bila poleg vsega selektivna tudi zato, ker ni bila odprta za podjetja, ki so del majhne skupine, temveč zgolj za subjekte, ki pripadajo dovolj veliki večnacionalni skupini.
Ob vsem navedenem je Splošno sodišče zaključilo, da davčne oprostitve, ki jih je Kraljevina Belgija odobrila podjetjem, ki so del večnacionalnih skupin, pomenijo nezakonito shemo državne pomoči.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
