Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) je marca 2024 odločilo, da je Poljska s tem, ko ni omogočila dostopa do dnevnikov sestankov uradnih uslužbencev, kršila 10. člen EKČP, to je svobodo izražanja, posebej v delu, ki se nanaša na pravico do prejemanja in širjenja informacij.
Pritožnik, Sieć Obywatelska Watchdog Polska, je nevladna organizacija, ki se ukvarja s povečanjem transparentnosti v javni domeni, ozaveščanjem o dobrem upravljanju in odgovornosti oblasti na Poljskem. V ta namen je od ustavnega sodišča zahtevala dostope do dnevnikov z informacijami o sestankih javnih funkcionarjev in evidenco obiskovalcev ustavnega sodišča. Informacije so zahtevali zaradi sestankov med J. Przyłębska, predsednico ustavnega sodišča, M. Muszyńskim, podpredsednikom ustavnega sodišča, in M. Kamińskim, ministrom in koordinatorjem posebnih služb, leta 2017, saj je v času domnevnih srečanj ustavno sodišče obravnavalo vlogo poljskega generalnega državnega tožilca, s katero so želeli razglasiti za protiustavne nekatere dele domače zakonodaje o kazenskem postopku v zvezi s predsedniškimi pomilostitvami. Pritožnikova prošnja je bila zavrnjena z razlogovanjem, da dnevniki sestankov niso javna informacija in da niti niso tako opredeljeni v aktu o dostopu do informacij javnega značaja, evidenca obiskovalcev ustavnega sodišča pa se ne vodi.
Septembra 2017 je pritožnik vložil tožbo na upravno sodišče, ki je tožbo zavrnilo. Vložil je še kasacijsko pritožbo, kasneje pa še pritožbo na vrhovno sodišče, od katerih sta bili obe zavrnjeni. Kot zadnje je vložil tožbo na ESČP, pri čemer je navajal kršitev 10. člena EKČP.
Glede dopustnosti je ESČP poudarilo, da se mora gledati tako pritožnikov subjektivni interes kot tudi to, kar je objektivno ogroženo. Sodišče je ugotovilo, da je sporna točka očitno subjektivnega pomena za nevladno organizacijo pritožnico, katere glavno področje delovanja je zbiranje informacij, njihovo posredovanje javnosti in prispevanje k javni razpravi, zato je odločitev o zavrnitvi dostopa do zahtevanih informacij spodkopala samo jedro njene dejavnosti. Hkrati pa je priznalo objektivni pomen nevladnih organizacij pri dostopu do informacij, ki bi lahko bile pomembne za javnost. Čeprav je država poudarjala, da ni prišlo do znatnega prikrajšanja ali škode finančne ali nepremoženjske narave, je ESČP odločilo, da je pritožba dopustna, saj zadeva sproža pomembna vprašanja v smislu nacionalnega prava in tudi EKČP.
Pritožnik je navajal, da so vsi kriteriji za pravico dostopa do državnih podatkov, navedeni v zadevi Magyar Helsinki Bizottság proti Madžarski,izpolnjeni. Kriteriji, ki jih je sodba vzpostavila, so, (1) da so informacije potrebne za izvajanje svobode govora, (2) da so te v javnem interesu, (3) v presojo se vzame tudi vloga prosilca (na prime novinar, »public watchdog«…) ter (4) ali so informacije pripravljene in na voljo (ready and available).
Država ni zanikala pritožnikove vloge niti tega, da organizacija sama zasleduje javni interes. Trdila pa je, da informacije niso bile pripravljene in na voljo, hkrati pa da ni zadovoljeno kriteriju narave informacij, saj te niso bile javne. To je podkrepila s prakso upravnega sodišča, ki se je že v več sodbah izjavilo o tem, da so dnevniki sestankov interni dokument.
Sodišče je poudarilo, da 10. člen posamezniku ne podeljuje pravice do dostopa do informacij, ki jih ima javni organ, niti ne zavezuje vlade, da takšne informacije posreduje posamezniku, vendar lahko takšna pravica ali obveznost nastane, kadar je dostop do informacij ključen za posameznikovo uresničevanje pravice do svobode izražanja, zlasti »svobode sprejemanja in širjenja informacij«. Pri odločanju o tem vprašanju je sodišče ravnalo po načelih, določenih v zadevi Magyar Helsinki Bizottság v. Hungary.
Sodišče se je najprej lotilo vprašanja dnevnikov sestankov. Kot prvi korak v testu je ugotavljajo namen zahteve po informacijah. Odločilo je, da je šlo za zbiranje in širjenje informacij, ki bi lahko bile pomembne za javnost in javno razpravo, kar še posebej velja glede na politični kontekst zadeve. ESČP je zato odločilo, da zahtevane informacije ustrezajo namenu, saj so bile te potrebne za uveljavljanje pravice do svobode izražanja.
Kot drugo se je sodišče lotilo kriterija narave iskanih informacij. Te morajo biti v javnem interesu, kar pa je odvisno od konteksta vsakega primera. Sodišče je ugotovilo, da imajo države v zvezi z značajem javnosti informacij dodeljeno široko polje proste presoje, vendar bi bilo treba v posebnih okoliščinah te zadeve dnevnike sestankov šteti za dokument, ki je v javnem interesu. Obstoječa domača sodna praksa, ki je dnevnike sestankov opredelila kot interne, ni zagotavljala nobene možnosti za upoštevanje vidika, da so informacije lahko potrebne za družbeni interes. Poleg tega je pritožnik eksplicitno navedel obdobja, za katera potrebuje informacije, s čimer je jasno nakazal, da išče informacije glede točno določenih sestankov. Nacionalna sodišča poleg tega niso upoštevala političnega konteksta niti niso izvedla individualne presoje interesa. Sodišče je zato odločilo, da so informacije v javnem interesu, s čimer pa je izpolnjen drugi kriterij.
Država ni nasprotovala kriteriju vloge pritožnika niti dejstvu, da dnevniki obstajajo, s čimer pa so pripoznali, da so bile informacije »ready and available«. Sodišče se zato ni lotilo presoje zadnjih dveh kriterijev in je na podlagi tega zaključilo, da je prišlo do posega v 10. člen EKČP, kar zadeva dnevnike sestankov. Vprašanje, ki sledi, je zgolj, ali je bil poseg v pravico sorazmeren, kar sodišče presoja po ustaljenem tridelnem testu – predpisano z zakonom, zasleduje legitimni cilj in nujnost v demokratični družbi.
Glede kriterija skladnosti z zakonom je ESČP poudarilo, da je treba besedo zakon (law) razumeti široko, s tem pa zajeti tudi druge tipe zakonodaje in prakso nacionalnih sodišč. Sodišče je ugotovilo, da so določbe ustave in zakona o dostopu do informacij javnega značaja splošne in zagotavljajo širok dostop do informacij, pri tem pa so nacionalna sodišča konsistentna v interpretaciji, da so dnevniki sestankov interni dokument, ki ni javnega značaja. Očitno je, da je praksa nacionalnih sodišč konsistentna, tako da ima zavrnitev dostopa do informacij podlago v nacionalnem pravnem redu, zato je kriteriju »predpisano z zakonom« zadoščeno.
Država ni predstavila nobenega argumenta, zakaj taka ureditev sledi legitimnemu cilju in zakaj je potrebna v demokratični družbi. ESČP je poudarilo, da se zaveda dejstva, da je lahko dostop do določenih informacij omejen zaradi varnostnih razlogov ali razlogov varovanja državnih skrivnosti in zasebnega življenja drugih, vendar se domači organi niso sklicevali na nobenega od njih.Glede na navedeno ESČP ne more nadalje ocenjevati legitimnega cilja niti analizirati, ali je bil poseg v pravico sorazmeren glede na okoliščine primera.
Glede nedostopnosti dnevnikov sestankov je sodišče zato odločilo, da je prišlo do kršitve 10. člena EKČP.
Glede evidence obiskov ustavnega sodišča je Sodišče ugotovilo, da je nemogoče potrditi, ali taka evidenca dejansko obstaja, kar je razvidno že iz samih navedb nacionalnih sodišč. Zato ni mogoče trditi, da so te informacije »ready and accesible«, posledično pa glede tega ni ugotovilo kršitve 10. člena EKČP.
V ločenem mnenju sodnik Wojtyczeka navaja, da se ne strinja z odločitvijo. Najprej meni, da 10. člen EKČP vzpostavlja predvsem negativno obveznost držav članic, ne pa tudi pozitivne, da morajo posamezniki imeti možnost prejeti informacije javnih oseb. Nato se ne strinja s privilegiranim položajem, ki ga sodišče dodeljuje novinarjem in nevladnim organizacijam. Poudarja, da je bila takšna sodna praksa sprejeta v 70. in 80. letih 20. stoletja, ko so veljale specifične družbene razmere, ki danes ne veljajo več, saj je demokratična družba sama po sebi skupnost javnih čuvajev (watchdogs). Med drugim se ne strinja s kriterijem zasledovanja javnega namena oziroma interesa in meni, da bi morali veljati isti kriteriji ne glede na to, ali posameznik informacije zbira za zasebno rabo ali za zasledovanje javnega interesa.
Pripravila: Jona Šmalc Novak
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
