Dopustnost pogojevanja priznanja spremembe spola s sterilizacijo v okviru 8. člena EKČP

Ozadje primera

Pritožnik, ki je bil ob rojstvu registriran kot moški, se je identificiral kot oseba z nebinarno spolno identiteto. Zaradi zdravstvenih razlogov je zavrnil nepovratno operacijo spremembe spola s sterilizacijo, prejemal pa je hormonsko zdravljenje ter opravil določene estetske posege. Leta 2012 je spremenil ime, v osebnih dokumentih pa je bil še vedno registriran kot moški. Pritožnik je večkrat zahteval spremembo oznake spola in rojstne številke v nevtralno ali žensko obliko, vendar je pristojno ministrstvo zahteve zavrnilo zaradi neopravljene operacije. Junija 2015 se je pritožil pri varuhu človekovih pravic na Češkem, ki pa je ocenil ravnanje ministrstva kot nediskriminatorno, saj je le sledilo zakonskim zahtevam. Po ponovni zavrnitvi zahteve leta 2017, je vložil upravno tožbo zaradi kršitve prepovedi nečloveškega ravnanja, diskriminacije in pravice do zasebnega življenja. Mestno sodišče v Pragi je tožbo zavrnilo, zaradi neizpolnjenega pogoja operacije. Zanesljivost uradnih evidenc ter zaščita pravne varnosti sta v konkretnem primeru prevladali nad pritožnikovo pravico do spolne samoodločbe. Vrhovno upravno sodišče je zavrnilo pritožnikovo pritožbo z utemeljitvijo, da je nacionalni pravni sistem temeljil na močnem binarnem in objektivnem oz. biološkem dojemanju spola, kar je utemeljevalo uvedbo strogih zahtev za spremembo registriranega spola, spreminjanje družbene miselnosti pa je bilo v pristojnosti zakonodajalca, ne pa sodne prakse. Pritožnik je nato vložil ustavno pritožbo ter zahteval razveljavitev določb nacionalne zakonodaje, ki so se nanašale na sporen pogoj, vendar je ustavno sodišče to zavrnilo, saj potrebna kvalificirana večina ni bila dosežena. Izpostavilo je, da se je zahteva nanašala na spremembo rojstne številke, ne pa na priznanje tretjega, nevtralnega spola, katerega nacionalno pravo ni poznalo. Rojstne številke so služile identifikaciji pravnega spola osebe, razlikovanje pa je bilo treba zagotoviti zaradi opravljanja državnih funkcij. Poudarilo je, da namen rojstne številke ni bil izraziti posameznikovo interno spolno identiteto, temveč identifikacijo v okviru binarno določenega sistema spola. Opozorilo je tudi, da ESČP še ni presojalo vprašanja uvedbe nevtralnih rojstnih številk ter priznanja nevtralnega spola. Sedem od štirinajstih sodnikov je podalo ločena odklonilna mnenja, kar je kazalo na občutno razdeljenost. Ustavno sodišče je junija 2022 zavrnilo ustavno pritožbo, pri tem pa je kot neuporabljivo označilo zadevo A.P. Garçon in Nicot proti Franciji, saj se je nanašala na pravno priznanje transspolnih oseb. Sodna praksa na tem področju še ni bila ustaljena, države pa so imele glede moralno in etično občutljivih vprašanj široko polje proste presoje. Ugotovilo je, da zavrnitev spremembe rojstne številke ni kršila pritožnikovih pravic.     

Domnevna kršitev 8. člena EKČP

Pritožnik je zatrjeval kršitev pravice do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja iz 8. člena EKČP, in sicer zaradi zavrnitve zahteve po spremembi oznake spola in rojstne številke, ker ni opravil nepovratne operacije kot zakonskega pogoja za spremembo spola. Skliceval se je tudi na 3. člen EKČP, ki določa prepoved nečloveškega in ponižujočega ravnanja. Pritožba je bila spoznana kot dopustna.

Pritožnik je opozoril na razdeljenost sodnikov ustavnega sodišča, kjer je polovica označila zahtevo po sterilizaciji kot nečloveško ravnanje. Nadalje je izpostavil, da je ESČP primere transspolnih in nebinarnih oseb običajno obravnavalo po 8. členu EKČP, ki zagotavlja relativne pravice, v katere je mogoče poseči na podlagi testa sorazmernosti, zato je predlagal tudi presojo z vidika 3. člena EKČP, ki zagotavlja absolutno prepoved nečloveškega ravnanja. Skliceval se je na evropski konsenz, po katerem zahteva po sterilizaciji pomeni nedopustno poseganje in je bila v večini odpravljena. Skladno s sodno prakso posegi v reproduktivne pravice brez svobodne in informirane privolitve kršijo 3. člen EKČP. Pritožnik bi moral za pravno priznanje spremembe spola žrtovati svoje reproduktivne sposobnosti, kar mu je povzročilo hudo psihološko trpljenje. Češka vlada je nasprotno izpostavila, da je ESČP podobne primere v zvezi z zahtevo po sterilizaciji obravnavalo izključno na podlagi 8. člena EKČP. Oprla se je na stališča nacionalnih sodišč, po katerih sodba A.P. Garçon in Nicot ni bila neposredno uporabljiva zaradi strogo binarnega in objektivnega razumevanja spola v družbi in pravnem sistemu. Zakonodaja je zasledovala legitimne cilje pravne varnosti, ohranjanja družbenega reda ter varstva družine in starševstva.

ESČP je najprej ugotovilo, da pritožnik ni bil podvržen prisilni sterilizaciji ali drugemu posegu proti svoji volji, zato je pritožbo presojalo izključno po 8. členu EKČP. Nadalje je ugotovilo, da pritožnikove zahteve ni bilo mogoče obravnavati kot zahtevo po priznanju nebinarnega statusa, saj je tudi sam navedel željo doseči spremembo iz moškega v ženski spol. Ponovno je poudarilo, da je bila posameznikova spolna identiteta zajeta v pravici do zasebnega življenja, tudi pri osebah, ki niso opravile medicinske tranzicije. Države so imele pozitivno obveznost zagotoviti dostopne postopke za spremembo registriranega spola, kjer pa je pogojevanje priznanja nove spolne identitete s sterilizacijo ali podobnim zdravljenjem pomenilo kršitev 8. člena EKČP, zaradi prisilnega žrtovovanja telesne integritete. Izpostavilo je, da so bile določene medicinske zahteve dopustne, vendar je opozorilo na klasifikacijo WHO, po kateri transseksualizem ni bil več obravnavan kot duševna motnja. Sklicevalo se je tudi na svojo ustaljeno sodno prakso, po kateri je zavrnitev pravnega priznanja spremembe spola zaradi neopravljene operacije pomenila kršitev 8. člena EKČP. Čeprav so imele države pri moralno in etično občutljivih vprašanjih široko polje proste presoje, je bilo to omejeno z vidiki posameznikove spolne identitete in osebne avtonomije v okviru 8. člena EKČP.

ESČP je navedena izhodišča apliciralo na konkreten primer. Ugotovilo je, da je nacionalna zakonodaja omogočala pravno priznanje spremembe spola, vendar je bilo do 30. junija 2025 slednje pogojeno z operacijo oz. sterilizacijo ter spremembo spolnih organov. Transspolne osebe, ki niso želele ali smele opraviti operativnega posega, niso mogle spremeniti osebnih dokumentov. Nacionalni organi so zavrnili zahtevo pritožnika po spremembi rojstne številke, saj ni opravil ustrezne operacije, ki je po mnenju ESČP pomenila zavrnitev priznanja spremembe spola. ESČP je sicer priznalo potrebo po zagotavljanju stabilnosti osebnega statusa, doslednosti in zanesljivosti evidenc ter pravni varnosti, ki je utemeljevala uvedbo strogih postopkov, vendar je opozorilo, da je pogojevanje priznanja spola s sterilizacijo pomenilo nedopusten poseg v telesno integriteto. Pri tem je upoštevalo tudi mednarodna gradiva (organov Sveta Evrope, Komisarja za človekove pravice, Evropskega odbora za socialne pravice), ki so kritizirala zakonodajo, s katero je bilo pravno priznanje spolne identitete pogojeno s sterilizacijo ali drugim obveznim zdravljenjem. V zadevi so sodelovali tudi stranski intervenienti (ILGA-Europe, Transgender Europe in Trans*parent), ki so vztrajali na opustitvi zahteve po sterilizaciji. Pritožnik je bil postavljen pred nemogočo izbiro: ohraniti telesno integriteto ali doseči pravno priznanje svoje spolne identitete, nacionalni organi pa niso vzpostavili pravičnega ravnovesja med javnim interesom in posameznikovimi pravicami. Upoštevalo je tudi argument vlade, da je na Češkem že potekala zakonodajna reforma, ki naj bi omogočila priznanje spremembe spola brez potrebe po operaciji, hkrati pa je izrazilo razumevanje do prevladujočega binarnega pristopa v češki družbi in pravnem sistemu ter občutljivosti zadevnega vprašanja. Na podlagi izpostavljenih premislekov je ESČP sklenilo, da je prišlo do kršitve 8. člena EKČP v obdobju do 30. junija 2025.

Pripravila: India Panter

---

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.