V zadevi Avagyan proti Rusiji je Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) obravnavalo zatrjevani kršitvi 10. in 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (EKČP). Prva se je nanašala na obsodbo pritožnice zaradi domnevno namernega širjenja neresničnih informacij o obstoju primerov okužbe s COVID-19 na platformi Instagram, druga pa na kršitev poštenosti sojenja, ki je potekalo v odsotnosti tožilca, katerega vlogo je prevzelo sodišče.
Okoliščine primera
Pritožnica, uporabnica platforme Instagram, je slednjo uporabljala za promocijo storitev svojega salona za nohte, s približno 2600 sledilci. Maja 2020 je objavila komentar, v katerem je zanikala obstoj primerov COVID-19 v Krasnodarju ter namigovala na prikrite motive oblasti za širjenje tovrstnih informacij. Na njen zapis je odgovoril drug uporabnik, ki je opozoril na obstoj primerov okužb, pritožnica pa je v repliki izpostavila manipulacijo s strani oblasti, prikrite finančne interese in strah ljudi spregovoriti. Maja 2020 je policija pritožnico zaradi komentarjev obtožila prekrška širjenja neresničnih informacij po internetu iz zakonika o upravnih prekrških. Pritožnica je pred sodiščem zatrjevala, da so njene izjave temeljile na javno dostopnih virih. Junija 2020 je bila spoznana za odgovorno zaradi prekrška, pri čemer se je sodba oprla na policijsko poročilo, izpis komentarjev pritožnice ter njeno izjavo policiji. Sodišče je odločitev utemeljilo na pomanjkanju dokazov s strani pritožnice, ki bi prikazali resničnost navedb, ter ji naložilo globo v višini 30.000 rubljev. V pritožbi je pritožnica zatrjevala, da sodišče ni upoštevalo konteksta komentarjev ter je dokazno breme neupravičeno preneslo nanjo, prav tako pa je med sojenjem prevzelo vlogo tožilca. Nadalje je navedla, da njene izjave niso bile predstavljene kot dejstva ter niso ogrozile zdravja ali življenja drugih, naložena sankcija pa je bila pretirana. Okrožno sodišče je julija 2020 pritožbo zavrnilo, s sklicevanjem na regionalne predpise za preprečevanje širjenja COVID-19.
Domnevni kršitvi 10. in 6. člena EKČP
Pritožnica je pred ESČP naprej zatrjevala kršitev pravice do svobode izražanja iz 10. člena EKČP, zaradi obsodbe na podlagi širjenja neresničnih informacij. ESČP je najprej ugotovilo, da so se sporni dogodki zgodili pred 16. september 2022, s katerim je Ruska federacija prenehala biti pogodbenica EKČP, zato je ESČP bilo pristojno za obravnavo zadeve. Pritožba je bila spoznana za dopustno.
ESČP je najprej ugotovilo, da sta obsodba pritožnice in naložena globa predstavljali poseg v njeno pravico do svobode izražanja, zato je presojalo dopustnost posega v okviru drugega odstavka 10. člena EKČP. Ugotovilo je, da je poseg imel pravno podlago v členu 13.15(9) zakonika o upravnih prekrških, ki je moral biti dostopen in predvidljiv, tako da je posameznik lahko predvidel prepovedana ravnanja in njihove posledice. Vlada je pred ESČP zatrjevala, da je širjenje spornih informacij povzročilo družbeno napetost ter ogrozilo javno zdravje in varnost, zato naj bi poseg zasledoval legitimen cilj varovanja javnega zdravja v času pandemije. ESČP je priznalo, da je boj proti širjenju lažnih informacij o COVID-19 lahko predstavljal utemeljen legitimen cilj. ESČP se je nato lotilo še presoje nujnosti v demokratični družbi. Tu je upoštevalo kontekst izrednih razmer v času pandemije, na katerega je opozorila vlada, vendar je poudarilo, da bi morale biti omejitve svobode izražanja ozko razlagane ter prepričljivo utemeljene. Pritožnica je imela manjši osebni profil na Instagramu, ki ga je uporabljala za oglaševanje svojih storitev ter ni delovala kot novinarka ali se predstavljala kot vir verodostojnih informacij. ESČP je ugotovilo, da izjave pritožnice niso bile predstavljene kot zanesljive izjave o dejstvih, kot je trdila vlada, temveč so bile podane kot odziv na članek o domnevnih nepravilnostih pri poročanju o COVID-19. Aplikacija standardov preverjanja informacij, ki so veljali za profesionalne medije, bi za pritožnico pomenila pretirano breme pri sodelovanju v javni razpravi. ESČP je nato presojalo, ali so domača sodišča navedla ustrezne razloge za poseg. Člen 13.15(9) zakonika o upravnih prekrških je za obstoj prekrška zahteval, da je bila informacija znano neresnična, družbeno pomembna, predstavljena kot zanesljiva in je povzročila konkretna tveganja. ESČP je ugotovilo, da sodišča teh kriterijev dejansko niso preverjala, prav tako niso ugotavljala namena pritožnice ali njenega zavedanja o neresničnosti informacij, temveč so nanjo prenesla dokazno breme, ki je vodilo v uveljavitev objektivne odgovornosti. ESČP je ugotovilo, da so bili komentarji o odzivu oblasti na pandemijo nedvomno vprašanje javnega interesa ter so uživali varstvo v okviru 10. člena EKČP. Komentarji so bili objavljeni v zgodnji fazi pandemije, ko so bile informacije še negotove, izjave pritožnice pa niso nakazovale na namen namerno širiti lažne informacije o COVID-19, temveč kritiko transparentnosti v uradnem poročanju v okviru javne razprave. Poleg tega je izpostavilo, da domača sodišča niso analizirala ali upoštevala omejenega dosega profila pritožnice, kjer je bil njen komentar deležen izredno majhnega odziva. ESČP je opozorilo tudi na postopkovno pomanjkljivost zaradi odsotnosti tožilca, katerega vlogo je prevzelo sodišče, s čimer sta bili spodkopani kontradiktornost postopka in sodna nepristranskost. Ta pomanjkljivost je vodila v prenos dokaznega bremena na pritožnico, s čimer je bilo poseženo v poštenost postopka. ESČP zato ni bilo prepričano, da je bil poseg dopusten. Čeprav je bil boj proti dezinformacijam v času pandemije prepoznan kot legitimen cilj, sankcioniranje posameznikov zaradi izražanja kritike uradnih informacij ali pozivanja k preglednosti ni prispevalo k varovanju javnega zdravja, temveč je zatiralo javno razpravo. ESČP je nazadnje ugotovilo tudi, da je naložena globa pritožnici predstavljala znatno finančno breme ter je imela odvračilni oziroma zastrašujoč učinek na uresničevanje svobode izražanja. ESČP je tako sklenilo, da poseg ni bil nujen v demokratični družbi, zato je prišlo do kršitve 10. člena EKČP.
Pritožnica je zatrjevala tudi kršitev pravice do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP zaradi odsotnosti tožilca v postopku, glede katere se je ESČP že opredelilo v zgornji presoji. ESČP je glede na svojo ustaljeno sodno prakso ugotovilo, da je bila pritožba dopustna ter je prišlo do kršitve 6. člena EKČP.
Pritrdilno ločeno mnenje treh sodnikov
Trije sodniki so odločitev podprli s pritrdilnim ločenim mnenjem, v katerem so izpostavili, da bi moralo ESČP jasneje poudariti, da država ne sme določati »resnice« v javni razpravi. Svoboda izražanja ni bila absolutna, vključevala je dolžnosti in odgovornosti, ki jih je moral posameznik prevzeti glede na svoj položaj. Poudarili so razliko med profesionalnimi mediji in posamezniki ter opozorili, da bi izpostavljanje slednjih enakim standardom povzročilo zastrašujoč učinek na svobodo izražanja. Kritizirali so tudi zakonodajo proti »lažnim novicam«, ki je lahko hitro omejila svobodo izražanja in postala orodje zatiranja legitimnih kritik. Država je sicer lahko sprejela ukrepe zoper škodljive lažne informacije, vendar ni mogla nastopati v vlogi razsodnika resnice. Dodali so še, da sankcioniranje neresničnih izjav, čeprav upravičeno s potrebo po varovanju javnega zdravja, ni zasledovalo legitimnih ciljev iz 10. člena EKČP.
Pripravila: India Panter
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
