V zadevi A.W. proti Poljski je pritožnik pred Evropskim sodiščem za človekove pravice (ESČP) zatrjeval kršitev 6. in 8. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (EKČP). Primer se je nanašal na pravico pritožnika do dostopa do sodišča ter na trajanje postopkov v zvezi s priznanjem njegovega očetovstva in stikov z dvema otrokoma v okviru pravice do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja.
Dejansko stanje
Pritožnik je bil med letoma 2004 in 2009 v zunajzakonskem razmerju s W.N., ki je bila poročena z B.N. ter je bila po poklicu sodnica. V času skupnega življenja sta se jima rodila dva otroka, sin L. leta 2005 in hči B. leta 2007. Na podlagi zakonske domneve očetovstva je bil kot njun oče vpisan B.N. Pritožnik je želel leta 2006 uveljavljati svoje očetovstvo, vendar mu nacionalna zakonodaja ni omogočala začetka postopka, zato je pri državnem tožilcu zahteval začetek postopka izpodbijanja očetovstva B.N. Na prošnjo W.N., ki se je bala vpliva postopka na njeno poklicno kariero, je zahtevo umaknil. Pritožnik in W.N. sta v času zveze živela skupaj in vodila skupno gospodinjstvo, otroka pa sta bila z njim tesno čustveno povezana. Po koncu razmerja so se stiki z otrokoma postopno zmanjševali, po selitvi W.N. k B.N. pa so popolnoma prenehali. Septembra 2010 je pritožnik ponovno zahteval začetek postopka izpodbijanja očetovstva B.N. nad obema otrokoma. Tožilstvo je zahtevo sprva zavrnilo, vendar je pritožnik predložil rezultate DNK testov, ki so dokazali njegovo biološko očetovstvo. Po njegovi pritožbi je bila odločitev razveljavljena, tožilec pa je postopek sprožil šele januarja 2013. Pritožnik v postopku ni imel položaja stranke. Postopek je bil zaradi reševanja vprašanja imenovanja kolizijskih skrbnikov za mladoletna otroka dejansko prekinjen med oktobrom 2013 in septembrom 2019, ko je odločitev o imenovanju postala pravnomočna. Medtem je aprila 2013 pritožnik poskušal pridobiti položaj stranskega intervenienta na strani tožilca, vendar pa je bila njegova zahteva, ki je bila obravnavana šele leta 2019, zavrnjena zaradi pomanjkanja procesne legitimacije, prav tako pa tudi njegova pritožba. Nadaljnji postopek so zaznamovale odsotnosti udeležencev, neuspešni poskusi zaslišanja otrok, neudeležba B.N. na DNK testiranju, zahteve za izločitev sodnika ter druge procesne vloge. Postopek izpodbijanja domneve očetovstva še leta 2025 ni bil pravnomočno končan na prvi stopnji, medtem pa sta oba otroka postala polnoletna.
Pritožnik je januarja 2011 v ločenem postopku predlagal ureditev stikov z otrokoma. Po razveljavitvi izhodiščne zavrnitve leta 2012, je sodišče v juliju ugodilo izdaji začasne odredbe, s katero je bil pritožniku omogočen enkraten stik z otrokoma, leta 2014 pa so mu bili z odločbo določeni redni stiki vsak drugi petek v mesecu med 17.00 in 18.00, v prisotnosti postavljenega skrbnika ter brez W.N. in B.N. Vendar pa W.N. in B.N. pravnomočne odločbe o stikih nista spoštovala, zato so sledili postopki izvršitve odločbe in določitve denarnih kazni. Pritožnik je leta 2017 zahteval izrek denarne kazni, vendar sta W.N. in B.N. z različnimi formalno pomanjkljivimi procesnimi zahtevami in pritožbami postopek zavlačevala. Julija 2018 je sodišče za vsako prihodnjo kršitev obveznosti vsakemu določilo denarno kazen v višini približno 250 evrov, vendar je odločitev zaradi ponovnega vlaganja formalno pomanjkljivih pritožb in zahtev postala pravnomočna šele aprila 2021. Iz navedenega razloga se je zavlekel tudi postopek njene izvršitve, skupaj s prelaganjem narokov in odsotnostjo udeležencev. Tekom postopka sta otroka dopolnila polnoletnost, zato je sodišče postopek ustavilo, pritožbeni postopek pa je še potekal. Nadalje je pritožnik aprila 2020 vložil posebno pritožbo zaradi predolgega trajanja postopka za določitev denarne kazni na podlagi zakona iz leta 2004 o pritožbah zaradi kršitve pravice do obravnave zadeve v preiskavi in v sodnem postopku brez nepotrebnega odlašanja. Predsednik pristojnega sodišča je menil, da je bil postopek otežen zaradi ravnanja W.N. in B.N., ki sta ga zavlačevala, vendar njuno ravnanje ni bilo nezakonito. Regionalno sodišče je pritožbo zavrnilo z obrazložitvijo, da zavlačevanja strank ni bilo mogoče pripisati sodišču, ker je to sprejelo učinkovite disciplinske in korektivne ukrepe, da bi te preprečilo, kot primer pa je navedlo zavrnitev prošnje za podaljšanje roka, izdane leta 2017. V zadevi ni prepoznalo neutemeljene hude zamude pri sodnem odločanju, zato je pritožbo zavrnilo.
Domnevna kršitev 8. člena EKČP
Pritožnik je pred ESČP zatrjeval kršitev 6. in 8. člena EKČP, zaradi kršitve pravice do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja ter nezadostnega učinkovitega dostopa do sodišča, katero bi lahko hitro odločilo o očetovstvu ter stikih z otrokoma. ESČP je zadevo presojalo samo v okviru 8. člena EKČP. Na tem mestu je izpostavilo, da postopki za izpodbijanje domneve očetovstva in ugotavljanje očetovstva spadajo na področje uporabe tega člena, saj zadevajo pomembne vidike osebne identitete, enako pa velja tudi za postopke glede stikov z otroci, tudi ob odsotnosti pravno ugotovljenega razmerja med staršem in otrokom.
ESČP je uvodoma pritožbo razdelilo na dva dela, in sicer prvi se je nanašal na postopek za izpodbijanje očetovstva B.N., drugi pa na ureditev in izvršitev stikov pritožnika z otrokoma. Oba dela je obravnavalo z vidika pozitivnih obveznosti države na podlagi 8. člena EKČP glede nezmožnosti sodelovanja pritožnika v postopkih, trajanja postopkov in uveljavljanja pravnih sredstev glede tega ter vpliva trajanja na njegove pravice. ESČP je tu poudarilo, da morajo nacionalni organi v zadevah, ki se nanašajo na odnos med staršem in otrokom, ravnati z izjemno skrbnostjo, saj je lahko že sam potek časa privedel do dejanske odločitve. Začelo je s prvim delom pritožbe, kjer ni presojalo in abstracto skladnosti poljske zakonodaje z 8. členom EKČP oz. vprašanja, pod katerimi pogoji je bilo domnevnemu biološkemu očetu omogočeno izpodbijanje domneve očetovstva drugega moškega. Ugotoviti je namreč moralo, ali je bilo v konkretnem primeru vzpostavljeno pravično ravnovesje med nasprotujočimi si interesi ter ali je bil postopek kot celota pravičen in je pritožniku zagotavljal ustrezno varstvo njegovih interesov. Poljska zakonodaja pritožniku kot domnevnemu biološkemu očetu ni omogočila začetka postopka za izpodbijanje očetovstva, saj je postopek lahko sprožil državni tožilec, če je to zahtevala otrokova korist ali javni interes. ESČP je ocenilo, da takšna ureditev sama po sebi ni bila v nasprotju z 8. členom EKČP, saj je pristojnim organom v okviru diskrecijske pravice omogočala usklajevanje interesov otroka in domnevnega biološkega očeta. V obravnavanem primeru je kot pomembno izpostavilo, da so nacionalni organi po predložitvi rezultatov DNK testov prepoznali potrebo po ugotovitvi biološke resničnosti in začetku ustreznega postopka. Problematika pritožbe se tako ni nanašala na odvisnost pritožnika od odločitve tožilca, temveč na zavrnitev dostopa do postopka ter njegovo trajanje. Pritožnik je imel glede na izkazane rezultate DNK testov jasen interes za sodelovanje v postopku, saj je bil postopek izpodbijanja domneve očetovstva B.N. nujni predhodni korak za morebitno kasnejšo ugotovitev lastnega očetovstva. Čeprav 8. člen EKČP ne določa izrecnih procesnih zahtev, mora biti posamezniku zagotovljena možnost sodelovanja v postopku, prek katere mu je zagotovljeno učinkovito varstvo njegovih interesov. ESČP je zato ugotovilo, da zavrnitev pritožnikove zahteve za sodelovanje v vlogi stranskega udeleženca ni zagotovila zadostnega varstva njegovih interesov po 8. členu EKČP. Pri tem ni sprejelo argumentacije nacionalnega sodišča, ki je svojo odločitev oprlo na več desetletij staro sodno prakso, saj bi moralo nacionalno sodišče upoštevati družbene spremembe ter pomen dostopa domnevnega biološkega očeta do sodišča za potrebe ugotavljanja otrokovega izvora. Izpostavilo je tudi predhodno sodbo ustavnega sodišča, v kateri je ugotovilo protiustavnost pravila, po katerem domnevni biološki oče ni mogel sam sprožiti postopka za ugotovitev očetovstva. Čeprav se odločitev ni neposredno nanašala na sodelovanje biološkega očeta v postopku izpodbijanja domneve očetovstva, bi po mnenju ESČP morala predstavljati pomembno vodilo pri presoji njegovega procesnega položaja. Z zavrnitvijo sodelovanja je bila pritožniku odvzeta možnost vložiti pritožbo zaradi predolgega trajanja postopka na podlagi zakona iz leta 2004. Izključitev je dodatno povečala škodljive posledice za njegove interese.
ESČP je nadaljevalo s presojo trajanja postopkov, kjer je izpostavilo, da je od vložitve zahteve pritožnika državnemu tožilcu do vložitve predloga za izpodbijanje domneve očetovstva pred sodiščem preteklo več kot dve leti in tri mesece. Glede na že poudarjen pomen poteka časa v zadevah glede odnosov z otroci, ESČP navedenega obdobja ni štelo za razumnega. Poleg tega tako nacionalna zakonodaja kot praksa nista določali minimalnih rokov za sprejetje odločitev. Tudi sledeč sodni postopek je bil izrazito dolgotrajen. Nacionalno sodišče je potrebovalo več kot šest let za sprejetje končne odločitve o imenovanju kolizijskih skrbnikov, več kot 10 let za zaslišanje prve priče, pri čemer odločitev na prvi stopnji ni bila sprejeta do polnoletnosti otrok. Posledično je potek časa dejansko odločil o zadevi in pritožniku odvzel pravico do ugotovitve očetovstva. ESČP je priznalo, da sta k trajanju postopkov prispevala tudi W.N. in B.N. s svojim ravnanjem, vendar je opozorilo, da pomanjkanje sodelovanja strank nacionalnih organov ni razbremenilo njihovih pozitivnih obveznosti. Slednji bi morali sprejeti ustrezne ukrepe za preprečitev zavlačevanja ter uskladiti nasprotujoče si interese ob upoštevanju največje koristi otrok. Nacionalni organi so dolga leta dopuščali ravnanja udeležencev, ki jih je vlada pozneje označila kot zavlačevalna, prav tako pa niso ravnali z zadostno, še manj pa z izjemno skrbnostjo.
V nadaljevanju je ESČP obravnavalo še drugi del pritožbe, ki se je nanašal na dolgotrajnost postopkov v zvezi z ureditvijo stikov ter nezmožnost izvršitve pravnomočne sodne odločbe glede stikov. Tu je ponovno poudarilo, da je v zadevah, ki se nanašajo na stike med staršem in otrokom, zaradi nevarnosti, da bi potek časa dejansko odločil v zadevi, potrebna dovolj hitra obravnava. Presojalo je, ali so nacionalni organi sprejeli vse ustrezne in razumne ukrepe, da bi v razumnem roku urediti stike in omogočili izvršitev izdane odločbe. ESČP je ugotovilo, da so nacionalni organi potrebovali skoraj štiri leta za pravnomočno ureditev stikov, še nadaljnja štiri leta za opozorilo udeležencema o možnosti izreka denarnih kazni, več kot tri leta pa niso uspeli izreči niti ene denarne kazni. Pritožniku do polnoletnosti otrok ni bil omogočen niti en dejanski stik z njima. Tudi v tem delu je ESČP upoštevalo vpliv ravnanj W.N. in B.N. na trajanje postopka ter opozorilo, da ta niso razbremenila nacionalnih organov njihovih pozitivnih obveznosti. Prav tako ni sprejelo obrazložitve nacionalnega sodišča, ki je ob zavrnitvi pritožnikovega zahtevka na podlagi zakona iz leta 2004 ocenilo, da so bili sprejeti zadostni ukrepi za odpravo kršitve. Dolgotrajni postopki so tudi tu privedli do dejanske odločitve in pritožniku preprečili ohranjanje stikov z otrokoma.
V sklepu je ESČP izpostavilo, da je pri presoji upoštevalo vse okoliščine primera kot celoto. Ugotovilo je, da pritožniku ni bilo omogočeno ustrezno sodelovanje v postopku za izpodbijanje domneve očetovstva B.N., izjemna dolgotrajnost postopka in očitna odsotnost kakršnih koli ukrepov za rešitev položaja pa sta dejansko onemogočila uveljavljanje pritožnikovega očetovstva. Nacionalni organi prav tako niso pravočasno uredili in učinkovito izvršili stikov pritožnika z otrokoma ter jih s tem popolnoma onemogočili. ESČP je ugotovilo, da nacionalni organi niso ravnali z zahtevano skrbnostjo ter so posledično kršili pravice iz 8. člena EKČP.
Pripravila: India Panter
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
