De iure pravice sodnih izvedencev v primeru sodnega kršenja načel prava

Področje sodnega izvedenstva² je zajeto v Zakonu o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (ZSICT)³ ter v Pravilniku o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (PSICT).⁴ ZSICT je v primerjavi z Obligacijskim zakonikom (OZ)⁵ lex specialis,⁶ ki ureja status in delovanje sodnih izvedencev, njihovo imenovanje in način razrešitve, disciplinske postopke ter druga vprašanja, ki se nanašajo na področje sodnega izvedenstva. Podzakonski predpis pa določa vsebino in način opravljanja posebnega preizkusa strokovnosti, opredelitev disciplinskih postopkov ter med drugim tudi pravico do plačila za opravljeno delo.

Izvedenec nastopi z delom takrat, ko zapriseže pri ministru za pravosodje. Izvedenčevo temeljno moralno in strokovno vodilo pri sestavi mnenja, povzdignjeno tudi na raven pravnega načela, je njegova vest. Pri svojem delu mora biti nevtralen, nepristranski in neodvisen ter tako predstavljati neodvisno strokovno pomoč sodniku. Deluje v pravdnem,⁷ kazenskem⁸ in upravnem postopku⁹ in je dejansko pomočnik sodišča pri razjasnjevanju strokovnih vprašanj, ki so dejanske narave. Deluje neodvisno od strank postopka, prav tako v razmerju do njih ne sme biti odvisen in pristranski. Njegovo nevtralno, nepristransko in neodvisno delo je namenjeno sodišču in deluje v korist razrešitve vprašanj, na katera sodišče samo zaradi pomanjkanja znanja specifične stroke ne more odgovoriti. Pa vendar je v sodobni demokratični družbi izvedenec ob pogosto nejasnih predpisih ter pravnih prazninah namesto pasivnega bitja, ki poda strokovno utemeljitev dejanskega stanja, postal soustvarjalec prava in posledično sodnih odločitev, ki tako kroji družbena razmerja na podlagi svojih vrednot. To je mogoče predvsem v smislu nepostavljenih standardov sprejemljivosti izvedenskih dokazov, zato v številnih primerih prihaja do prenosa avtoritete odločanja s sodišč na izvedence. To pa zahteva veliko odgovornost pri opravljanju izvedenske funkcije in upoštevanje etičnih načel v skladu s krepitvijo izvedenčeve vloge v družbi.

Pri opravljanju izvedenskega dela gre za posebno vrsto mandatne pogodbe, v kateri sodni izvedenec nastopa kot mandatar in sodišče kot mandant. Kot že uvodoma omenjeno, je ZSICT lex specialis primerjavi z OZ, zato za vprašanja, ki niso urejena v specialnem predpisu, veljajo določila splošnega zakona (lex generalis). Določila mandatne pogodbe oziroma pogodbe o naročilu so opredeljene od 766. do 787. člena OZ, pri čemer veljajo tudi določila od 103. do 111. člena. Mandatna pogodba dejansko predstavlja pogodbo o naročilu in ni tako priznan pravni posel, kot je recimo podjemna pogodba, pri kateri se pogodbeni stranki dogovorita, da bo podjemnik za naročnika opravil določen posel, ta pa mu bo za to plačal. Čeprav med obema naštetima pravnima posloma obstajajo tudi podobnosti, je med njima tudi bistvena razlika, saj dobi podjemnik pravico do plačila šele, ko določen posel uspešno opravi, medtem ko je mandatar (prevzemnik naročila) plačan že za svoj trud, ne glede na to, da posla ni uspešno opravil oziroma dokončal. Prav tako je pomembna razlika med podjemno pogodbo in mandatno pogodbo v tem, da mora mandatar naročilo opraviti osebno¹⁰ in da sme izvršitev naročila zaupati drugemu le, če mu je naročitelj to (izrecno) dovolil ali če so ga k temu prisilile okoliščine. V tem primeru je odgovoren samo za izbiro namestnika in za navodila, ki mu jih je dal. Podobno kot to velja za nekatere druge pogodbe civilnega prava (prim. avtorsko pogodbo, podjemno pogodbo ipd.), tudi za mandatno pogodbo velja, da se ne sme skleniti, če med pogodbenima strankama obstajajo elementi delovnega razmerja. Ti elementi pa so podani, če se delavec osebno vključi v delovni proces in v njem za plačilo osebno in kontinuirano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Kljub pomembnosti te teme (v primeru več zaporednih, nepodobnih mnenj za istega mandanta) bi razpredanje o tem preseglo namen tega članka.

S sklepom o postavitvi izvedenca pridobi izvedenec poseben procesni položaj, s tem pa tudi dolžnost odzvati se vabilu ter podati izvid in mnenje. Sodni izvedenec ima kot strokovni pomočnik sodišča možnost, da ga sodišče na njegovo zahtevo iz opravičenih razlogov¹¹ oprosti dolžnosti izvedovanja. Če se izvedenec odzove vabilu (torej sklepu po postavitvi), vstopi v pravni posel med njim kot mandatarjem in sodiščem kot mandantom.¹²

Mandatarjevo izpolnitveno ravnanje je obligacija prizadevanja. Pravna narava razmerja pove, da se posel opravlja na nevarnost naročnika, kar pomeni, da tveganje glede uspeha posla bremeni naročnika. Uspeh posla torej ni merilo mandatarjeve (ne)pravilne izpolnitve. Neuspeh posla zato sam po sebi nima značilnosti kršitve mandatarjeve (izpolnitvene) obveznosti. Mandatar se zaveže, da si bo končni interes, zaradi uresničitve katerega naročnik sklepa pogodbo, prizadeval doseči in da bo pri tem ravnal v skladu z ustrezno strokovno (profesionalno) skrbnostjo.¹³ Zato ima mandatar pravico do plačila za trud. Ni pa to določilo kogentne narave, torej tako, da pogodbene stranke od pogodbe ne bi mogle odstopiti z drugačnim pogodbenim dogovorom. Zakon namreč izrecno določa, da se lahko pogodbeni stranki dogovorita tudi drugače, prav tako je možno, da iz narave medsebojnega razmerja izhaja kaj drugega, recimo da v določenih okoliščinah mandatar ni upravičen do plačila za svoj trud, vendar to v obravnavani zadevi ni uporabno.

Kot izhaja iz pravnih določil mandatne pogodbe, torej pogodbe med sodiščem in izvedencem, lahko mandant odstopi od pogodbe. Če odstopi od pogodbe,¹⁴ po kateri gre mandatarju plačilo za njegov trud, mu mora sodišče izplačati ustrezen del plačila in mu povrniti škodo, ki mu je nastala zaradi odstopa od pogodbe, če za odstop ni bilo utemeljenih razlogov.¹⁵ Izvedensko delo, ki ga je do takrat opravil, pa mu mora sodišče plačati. Izvedenec pa lahko odpove naročilo, kadarkoli želi, samo ne ob neprimernem času. V nasprotnem primeru mora sodišču (oz. stranka postopka) povrniti škodo, ki mu je nastala zaradi odpovedi naročila ob neprimernem času, razen če so bili za odpoved podani utemeljeni razlogi. Položaj izvedencu omogoča, da doseže prenehanje pogodbe, ki ga izvede z uresničevanjem oblikovalne pravice (enostranske izjave, ki jo izvedenec poda sodišču). Najpomembnejši razlog je kršitev pogodbe: če namreč ena stranka svojih pogodbenih obveznosti ne izpolni (tudi v doglednem času), potem drugi - pogodbeno zvesti - stranki ni treba v nedogled vztrajati v negotovem razmerju, temveč lahko od pogodbe odstopi. Takšno upravičenje v primeru kršitev pogodbe s strani mandanta nastopi v primeru neizpolnitve (npr. nepravočasno izdan sklep o odmeri izvedenine, nepravočasnost plačila (tudi za nepravnomočne sklepe o odmeri izvedenine)¹⁶ za opravljeno delo),¹⁷ vendar šele, ko je izvedenec dal mandantu primeren naknadni rok za izpolnitev. To mora narediti pisno,¹⁸ pri tem pa sodišča kot prava veščo osebo ni treba opominjati na pravne posledice izostanka izpolnitve. Šele ko poteče primeren dodatni rok brez uspeha, pogodba že ex lege preneha.

Mandatar mora tudi po odstopu nadaljevati tiste posle, ki jih ni mogoče odlašati, dokler sodišče nima možnosti prevzeti skrbi zanje. Konkretno to pomeni, da sodišče lahko v razumnem roku postavi drugega izvedenca. Ker je to delo le procesne narave in le v domeni sodišča, je primeren tudi 30-dnevni rok za izvedbo poslov, ki jih ni mogoče odlašati, saj je v tem času sodišče zmožno prevzeti procesno vodstvo in izdati nadomestni sklep. Glede na to, da primernost časa lahko le ex post ugotavlja le sodišče (isto, ki je sklenilo pogodbo z izvedencem), bi to izvotlilo namen "pravočasnega" odstopa od pogodbe.

Mandatna pogodba se tako od drugih pogodb civilnega prava, v katerih je osrednji element izvedba določenega dela oziroma storitve, loči predvsem v tem, da je osebnega značaja. Dogovorjeno naročilo mora mandatar opraviti osebno (razen če je drugače dogovorjeno). Mandatar je upravičen do plačila že na osnovi svojega truda, in ne šele na osnovi uspešnega dokončanja dela. Mandatna pogodba namreč šteje med obligacije prizadevanja, in ne med obligacije uspeha.¹⁹

Vse navedeno velja le v primeru izpolnitve izvedenskega dela, ki ga je izvedencu naložilo sodišče. In čeprav v primerjalnem pravu takšen način odstopa od pogodbe za negospodarske pogodbe ni običajen, ima po tem procesnem institutu (ne)izpolnitve izvedenec vseeno na voljo možnost odstopa od pogodbe ter možnost nemudoma zahtevati plačilo za pošteno opravljeno delo in s tem zavarovati svojo pravno varnost. Zadnje čase kar pogosto se namreč stranke postopka zoper sklep o odmeri izvedenine pritožujejo brez utemeljenih razlogov (ali pa se pritožujejo na vsebino mnenja, ki nima nobenega vpliva na odmero nagrade), zato se lahko plačilo za opravljeno delo zavleče tudi za več mesecev ali celo več let, kar pa ni v skladu z ustavnim načelom pravičnosti pri uporabi prava.

Velikokrat odmera stroškov izvedenine ni ne pravična ne v skladu z določbami PSICT. V tem primeru imajo izvedenci na razpolago dve možnosti:

a) ali se pravočasno, v zato določenem roku, pritožijo zoper sklep o odmeri izvedenine,

b) ali pa prepustijo razpletu, da so nagrajeni manj, kot bi sicer bili in kot jim gre po veljavnih predpisih...

Nadaljevanje članka za naročnike >> mag. Zoran Dimović, De iure pravice sodnih izvedencev v primeru sodnega kršenja načel prava
>> ali na portalu Pravna praksa, št. 15-16, 2023

>> Še niste naročnik? Preverite uporabniške pakete!
---------------------------------------
Opombe: