Nacionalna sodišča ne smejo uporabiti načela retroaktivne uporabe milejšega zakona (lex mitior), ki omogoča, da se ovrže pretrganje zastaralnega roka za kazensko odgovornost v primerih velikih goljufij, ki škodijo finančnim interesom EU, zaradi povečevanja sistemskega tveganja nekaznovanosti takih kaznivih dejanj.
Več romunskih državljanov, ki so bili obsojeni na zaporno kazen zaradi davčne utaje (med drugim v zvezi z davkom na dodano vrednost), je s pritožbo izpodbijalo svoje pravnomočne obsodbe z navedbo, da je zastaralni rok za njihovo kazensko odgovornost potekel. Pri tem so se sklicevali na sodbi romunskega ustavnega sodišča, ki sta razveljavili nacionalno ureditev, ki je določala razloge za pretrganje zastaranja v kazenskih zadevah. V obdobju skoraj štirih let po sprejetju teh dveh sodb se romunska zakonodaja ni spremenila in ni predvidela nobenega razloga za prekinitev tega zastaralnega roka. V praksi je to pomenilo, da nobeno procesno dejanje ne more prekiniti zastaranja. Zaradi navedenega so obsojenci menili, da bi se v njihovem primeru moral uporabiti milejši zakon (lex mitior), ki naj bi preprečil pretrganje zastaranja z opravljenimi procesnimi dejanji, kar naj bi posledično pomenilo, da je zastaralni rok potekel, preden bi odločba o obsodbi postala pravnomočna.
Pritožbeno sodišče je zaradi dvoma o združljivosti te razlage z evropsko zakonodajo na Sodišče EU naslovilo predhodno vprašanje, pri čemer je izpostavilo tudi, da če bi nacionalna sodišča primarno uporabila pravo EU, in ne sodne prakse nacionalnega ustavnega sodišča in/ali vrhovnega sodišča, bi bila disciplinsko odgovorna.
Sodišče EU je s sodbo C-107/23 PPU (Lin) poudarilo, da je kršitev obveznosti določitve učinkovitih kazenskih sankcij za zaščito finančnih interesov Evropske unije v nasprotju s pravom EU.
V skladu z zakonodajo EU morajo države članice z učinkovitimi odvračilnimi ukrepi preprečiti goljufije in vse druge nezakonite dejavnosti, ki škodijo finančnim interesom Evropske unije. Sodišče je ob tem poudarilo, da morajo države članice zagotoviti, da pravila o zastaranju, ki jih določa nacionalno pravo, omogočajo učinkovito kaznovanje kršitev, povezanih s takšno goljufijo. Pristopi, sprejeti v romunski sodni praksi, iz katerih izhaja, da romunska zakonodaja v obdobju skoraj štirih let ni predvidevala nobenega razloga za prekinitev zastaranja, ustvarja sistemsko tveganje, da bodo obravnavana kazniva dejanja ostala nekaznovana, kar pa ni v skladu z zahtevami evropske zakonodaje. To tveganje je še večje zaradi morebitne retroaktivne uporabe milejšega zakona.
Zaradi navedenega nacionalna sodišča v okviru sodnih postopkov, katerih namen je kazensko sankcioniranje kaznivih dejanj velikih goljufij, ki škodijo finančnim interesom Unije, ne morejo uporabiti nacionalnega standarda varstva v zvezi z načelom retroaktivne uporabe milejšega kazenskega zakona (lex mitior). Sodišče EU pa je ob tem poudarilo, da je treba v tem primeru preveriti, ali je obveznost neuporabe nacionalnih pravil v navzkrižju z varstvom temeljnih pravic.
V obravnavani zadevi naj neuporaba sodbe ustavnega sodišča s strani predložitvenega sodišča ne bi pomenila posega v načelo predvidljivosti, določnosti in prepovedi retroaktivnosti v kazenskem pravu ali v načelo retroaktivne uporabe milejšega kazenskega zakona.
V odgovoru na vprašanje, ali bodo sodniki, ki ne upoštevajo nacionalne sodne prakse, disciplinsko odgovorni, je Sodišče EU opozorilo, da čeprav je organizacija pravosodja v državah članicah v njihovi pristojnosti, pa morajo pri izvajanju te pristojnosti vseeno spoštovati obveznosti, ki zanje izhajajo iz prava Unije. Načelo primarnosti nacionalnemu sodišču nalaga obveznost, da v sporu, o katerem odloča, zagotovi polni učinek zahtev prava Unije tako, da na podlagi lastne pristojnosti ne uporabi nobene nacionalne ureditve ali prakse, tudi poznejše, ki je v nasprotju z določbo prava Unije z neposrednim učinkom, kot je prvi odstavek 325. člena PDEU, ne da bi mu bilo treba zahtevati ali čakati na predhodno odpravo te nacionalne ureditve ali prakse po zakonodajni poti ali po kakšnem drugem ustavnem postopku.
Iz navedenega izhaja, da se načelo primarnosti prava Unije razlaga tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi ali praksi, v skladu s katero so nacionalna splošna sodišča vezana na odločbe ustavnega sodišča in na odločbe vrhovnega sodišča te države članice ter nimajo možnosti – brez tveganja, da bi se uveljavljala disciplinska odgovornost teh sodnikov – da po uradni dolžnosti ne uporabijo sodne prakse, ki izhaja iz teh odločb, čeprav ob upoštevanju sodbe Sodišča EU menijo, da je ta sodna praksa v nasprotju z določbami prava Unije z neposrednim učinkom.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
