Sodišče EU je odločilo, da uporaba arbitraže ne sme ogrožati pravic in svoboščin, ki so s temeljnimi pravili prava Unije zagotovljene športnikom, klubom in splošneje vsaki osebi, ki se poklicno ukvarja s športom ali ki opravlja gospodarsko dejavnost, povezano s tem športom.
FIFA je združenje zasebnega prava s sedežem v Zürichu (Švica), ki skladno s svojim statutom določa pravila in določbe, ki urejajo nogomet in z njim povezana vprašanja, ter zagotavlja njihovo spoštovanje ter »nadzoruje nogomet v vseh njegovih oblikah s sprejetjem vseh ukrepov, ki se izkažejo za potrebne ali priporočljive, da se preprečijo kršitve Statuta, pravilnikov, sklepov FIFE in pravil igre« na svetovni ravni. V skladu z 11. in 14. členom statuta lahko vsaka »zveza, ki je odgovorna za organizacijo in nadzor nogometa« v dani državi, postane članica FIFE, če se med drugim vnaprej zaveže, da bo spoštovala statut, pravilnike in smernice FIFE ter odločitve njenih organov.
Belgijski nogometni klub RFC Seraing je leta 2015 sklenil dve pogodbi z malteško družbo Doyen Sports Investment Ltd., s katerima je slednji odstopil 30 odstotkov ekonomskih pravic nad tremi igralci v zameno za 300.000 EUR, pri čemer je bil omejen pri prenosu preostalih pravic, ter odstopil 25 odstotkov ekonomskih pravic nad četrtim igralcem za 50.000 EUR. FIFA je proti klubu sprožila disciplinski postopek zaradi kršitve prepovedi t. i. third-party ownership in third-party influence (18.a in 18.b člen statuta). Klubu je bilo naloženih več sankcij, in sicer prepoved registracije novih igralcev za več obdobij in globa 150.000 CHF. Te sankcije je potrdilo razsodišče CAS, ki je svetovni organ za reševanje sporov na področju športa, kasneje pa je tudi švicarsko zvezno sodišče potrdilo, da je odločba, ki jo je izdalo razsodišče CAS, dokončna in je postala pravnomočna ter da sodišče vprašanja skladnosti prepovedi iz 18.a in 18.b člena s pravom EU ni moglo ponovno preučiti.
Zoper takšno odločitev se je nogometni klub pritožil na višje sodišče v Belgiji, ki se je v kasacijskem postopku obrnilo na Sodišče EU s predhodnim vprašanjem, ali je glede na pravo Unije sprejemljivo, da je nacionalnim sodiščem na podlagi načela pravnomočnosti preprečeno izvajati nadzor nad arbitražno odločbo, ki jo je izdalo razsodišče CAS in jo je potrdilo švicarsko zvezno sodišče, ki je sodišče tretje države in ki nima možnosti Sodišču EU postaviti vprašanja za predhodno odločanje.
Sodišče EU je v sodbi C-600/23 uvodoma poudarilo, da Unija temelji na vladavini prava in da je učinkovito sodno varstvo temeljna zahteva prava Unije, zagotovljena z Listino Evropske unije o temeljnih pravicah (Listina) in 19. členom Pogodbe o Evropski uniji (PEU). Priznanje pravice do učinkovitega pravnega sredstva, zagotovljene s 47. členom Listine, v posameznem primeru med drugim predpostavlja, da se oseba, ki to pravico uveljavlja, sklicuje na pravice ali svoboščine, zagotovljene s pravom Unije. V sporu o glavni stvari gre za tak primer, saj se klub RFC Seraing sklicuje na pravice in svoboščine, ki jih ima na podlagi 45., 56., 63., 101. in 102. člena PEU. Čeprav pravo Unije dopušča uporabo arbitraže, je ta sprejemljiva le, če se izvaja skladno z načeli, na katerih temelji pravosodna struktura Unije, in po drugi strani zagotavlja učinkovito spoštovanje javnega reda Unije. Prostovoljna arbitraža je dopustna in zaradi same učinkovitosti arbitražnega postopka je mogoče, da se omeji sodni nadzor nad arbitražnimi odločbami, vendar mora biti, kot je poudarilo Sodišče EU, posameznikom, na katere se take odločbe nanašajo, omogočeno, da dosežejo, da sodišče, ki izpolnjuje vse zahteve iz 267. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), preveri, ali so take odločbe skladne z načeli in določbami, ki so del javnega reda Unije in ki so upoštevne v okviru zadevnega spora (tako na primer sodba C-126/97).
Sodišče je poudarilo, da arbitražne odločbe ne smejo onemogočiti nadzora nad spoštovanjem določb, ki so del javnega reda Unije, kot so svoboda gibanja delavcev, svoboda opravljanja storitev, prosti pretok kapitala ter pravila konkurence. Nacionalna sodišča morajo te pravice varovati, morajo pa tudi imeti možnost, da ne le ugotovijo neskladnost odločbe, ampak tudi naložijo vse posledice, kot so prenehanje kršitve, povračilo škode ali izdaja začasnih odredb.
V obravnavanem primeru je razsodišče CAS odločilo o disciplinskih sankcijah na podlagi pogodb med belgijskim klubom in malteško družbo, ki jih je klubu naložilo na podlagi statuta FIFE. Glede na statute in pristojnosti športnih zvez, kot je FIFA, je treba šteti, da so tem posameznikom uporabo takšnih arbitražnih mehanizmov enostransko naložile te zveze. Sodišče EU je poudarilo, da čeprav se s formalnega vidika za uporabo takega mehanizma za posameznika lahko zahteva sklenitev sporazuma z njim, sta sklenitev tega sporazuma in vključitev klavzule, ki določa uporabo arbitraže, v ta sporazum dejansko predhodno naloženi s predpisi, ki jih sprejme zadevna zveza in ki se uporabljajo za njene članice in osebe, vključene v te članice, ali celo za druge kategorije oseb. Obvezna narava športnih arbitražnih mehanizmov izhaja iz dejstva, da se uporabljajo v sporih med športnimi zvezami z obsežnimi regulativnimi, nadzornimi in sankcijskimi pooblastili ter širokim krogom posameznikov in organizacij, za katere ta pooblastila veljajo pri opravljanju dejavnosti. Takšna obvezna arbitraža je lahko upravičena zaradi zasledovanja legitimnih ciljev, kot sta enotno obravnavanje sporov in dosledna uporaba pravil posamezne športne discipline. Vendar pravna avtonomija športnih zvez ne sme omejevati pravic in svoboščin, ki jih posameznikom zagotavlja pravo Unije. Zato morajo biti te pravice vedno pod učinkovitim sodnim nadzorom, še posebej v primerih, ko je uporaba arbitraže za posameznike obvezna.
Nacionalna pravila (kot so ta v tem sporu), ki arbitražnim odločbam priznavajo splošno pravnomočnost in dokazno moč, preprečujejo učinkovito presojo njihove skladnosti z javnim redom Unije. Takšna ureditev je v nasprotju z 19. členom PEU in 47. členom Listine, saj onemogoča učinkovito sodno varstvo. Nacionalno sodišče mora zato opustiti uporabo teh določb, če ni mogoče zagotoviti razlage, skladne s pravom Unije.
Sodišče je tako zaključilo, da je evropsko pravo treba razlagati tako, da nasprotuje temu, da se odločbi razsodišča CAS prizna pravnomočnost na ozemlju države članice v razmerju med strankami v sporu, v katerem je bila ta odločba izdana, kadar se ta spor nanaša na opravljanje športa kot gospodarske dejavnosti na ozemlju Evropske unije in če skladnosti navedene odločbe z načeli in določbami, ki so del javnega reda Unije, predhodno ni učinkovito preverilo sodišče te države članice, ki je pooblaščeno, da pri Sodišču vloži predlog za sprejetje predhodne odločbe, ter da se zaradi te pravnomočnosti taki odločbi na ozemlju iste države članice v razmerjih med strankami v navedenem sporu in tretjimi osebami prizna dokazna moč.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
