V zadevi Vainik in drugi proti Estoniji je Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) obravnavalo popolno prepoved kajenja v estonskih zaporih, ki je po mnenju pritožnikov, ki so bili zaporniki v času veljavnosti prepovedi, kršila njihove pravice iz 3. in 8. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (EKČP).
Ozadje primera
Minister za pravosodje je leta 2016 spremenil Uredbo o notranjem redu zapora, ki je uvedla prepoved kajenja v zaporih, z začetkom veljave oktobra 2017, ko je upravnik zapora Viru skladno spremenil hišni red zapora. Zoper zadevno prepoved so se pritožili štirje vlagatelji, zaporniki v času veljavnosti prepovedi. Navajali so, da so kot dolgotrajni kadilci zaradi prepovedi trpeli za izrazitimi odtegnitvenimi simptomi. Prvi vlagatelj je januarja 2018 prepoved neuspešno izpodbijal pred Upravnim sodiščem v Tartuju, zato se je pritožil še na Vrhovno sodišče, ki je ugodilo pritožbi in razveljavilo odločitve nižjih sodišč. V ponovnem odločanju je bil novembra 2019 postopek prekinjen do izida ustavne presoje prepovedi. Ta se je nadaljeval februarja 2020, kjer je sodišče zavrnilo zahtevo za oprostitev plačila sodne takse, saj pritožba ni imela možnosti za uspeh. Prvi vlagatelj takse ni plačal, temveč je zahteval ponovno oprostitev plačila. Obravnava pritožbe je bila zaradi neplačila zavrnjena, pritožbeno sodišče je odločitev potrdilo. Pritožba drugega vlagatelja je bila zavrnjena po opravljeni vsebinski presoji, tretji in četrti pritožnik pa sta vložila pritožbo, v kateri sta zatrjevala protiustavnost prepovedi. Upravno sodišče je prepoved razglasilo za neustavno, po postopku ustavne presoje pa je Vrhovno sodišče prepoved razglasilo za ustavnoskladno.
Vrhovno sodišče je najprej izpostavilo splošni zakonski pridržek, na podlagi katerega izvršilna veja oblasti lahko posega v temeljne pravice na podlagi delegirane pristojnosti in v okviru zakona, kot v zadevnem primeru s spremembo Uredbe. Sledila je presoja, ali je bila prepoved sprejeta znotraj meja in na podlagi zakona. Pri razlagi izrazov “varnost ljudi” ter “varnost in red v zaporu” je poudarilo posebno varnostno okolje zapora, kjer so lahko običajni predmeti predstavljali grožnjo varnosti, glede ocenjevanja nevarnosti pa sta imela zapor in minister za pravosodje široko polje proste presoje, ki ni smelo voditi v samovoljnost. Izpostavilo je tudi pozitivno dolžnost zaščite zdravja nekadilcev pred učinki pasivnega kajenja, kjer varovanja zdravja zapornikov kadilcev ni bilo mogoče šteti za del ciljev prestajanja kazni. Posedovanje in kajenje tobačnih izdelkov nista bila opredeljena kot kaznivi dejanji, izvrševanje kazni pa ni moglo upravičiti prepovedi vsakršnega škodljivega vedenja. Kot legitimna cilja je prepoznalo preprečevanje nevarnosti požara in uporabe cigaret kot valute. Vrhovno sodišče je zato ugotovilo, da je bilo pravilo sprejeto v mejah zakona. Prepoved je bila primerna, saj je zmanjšala tveganje požarov, preprečevala trgovanje in zmanjšala število incidentov. Prepoznani so bili tudi milejši ukrepi, vendar noben ni dosegel primerljive učinkovitosti kot popolna prepoved. Prepoved zapornikom ni odvzela ničesar nujnega, odtegnitveni simptomi so bili kratkotrajni, zato ni bilo moč govoriti o ponižujočem ravnanju. Pritožbena stopnja je razveljavila sodbo Upravnega sodišča in potrdila ustavnost prepovedi.
Domnevni kršitvi 3. in 8. člena EKČP
Vsi vlagatelji so zatrjevali kršitev 3. člena EKČP, drugi vlagatelj pa je dodatno zatrjeval še kršitev 8. člena EKČP. Skupaj so zatrjevali, da so zaradi prepovedi utrpeli negativne posledice v obliki dolgotrajnih odtegnitvenih simptomov. ESČP je pritožbe preučilo skladno s 3. in 8. členom EKČP, kjer prvi določa prepoved mučenja in ponižujočega ali nečloveškega ravnanja, drugi pa pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja.
Vlada je vložila več ugovorov zoper dopustnost pritožb pritožnikov. Zatrjevala je, da prvi pritožnik ni izčrpal domačih pravnih sredstev, da se člena ratione materiae nista uporabljala za dejstva obravnavane zadeve ter da je bila pritožba očitno neutemeljena. Z vidika 3. člena je zavzela stališče, da prepoved kajenja ni pomenila nečloveškega ali ponižujočega ravnanja, še več bi izpostavljanje nekadilcev pasivnemu kajenju vodilo v kršitev člena. Zaradi prostorske omejenosti v praksi ni bilo mogoče zagotoviti ločene kadilne prostore, zato je bila edina primerna rešitev uvedba popolne prepovedi kajenja. Uveljavitev prepovedi je spremljalo dolgo prehodno obdobje, ki je ublažilo odtegnitvene simptome, pritožniki pa niso dokazali nastanka dejanske škode. Z vidika 8. člena je zatrjevala, da kajenje ni posegalo v zasebno življenje pritožnikov ter ni spadalo v okvir varstva po tem členu. Pritožniki so tem stališčem odločno oporekali. Prvi pritožnik je poudaril, da se je večkrat pritožil in tako izčrpal pravna sredstva, drugi pritožnik se je skliceval na svojo zdravstveno dokumentacijo in diagnozo nikotinske odvisnosti. Glede uporabe 3. člena so izpostavili, da jim je prepoved, kot dolgoletnim kadilcem povzročila znatne negativne posledice ter jo označili kot prisilno zdravljenje. Glede uporabe 8. člena so navedli, da je prepoved kajenja posegla v dejavnost, ki jim je prinašala veselje ter je zato posegla tudi v njihovo pravico do samouresničitve. ESČP se je najprej opredelilo do izčrpanja pravnih sredstev, kjer je ugotovilo, da prvi pritožnik ni uspešno izpodbijal odločbe sodišča oz. ni dokazal neučinkovitosti razpoložljivih pravnih sredstev, zaradi česar je bila njegova pritožba zavržena na podlagi 35. člena EKČP. Nato se je opredelilo do statusa žrtve preostalih treh pritožnikov, kjer je zavrnilo očitke actio popularis in navedlo, da so bili kot dolgotrajni kadilci neposredno osebno prizadeti zaradi prepovedi kajenja. Presojalo je tudi uporabljivost 3. in 8. člena EKČP, kjer je glede prvega ponovilo, da mora ravnanje doseči določeno stopnjo resnosti. Priznalo je, da bi lahko nenadna prekinitev kajenja povzročila duševne in fizične težave, vendar pa teh pritožniki niso zadostno izkazali z ustrezno zdravstveno dokumentacijo, s tem pa tudi niso ustrezno utemeljili minimalne stopnje resnosti, zato je pritožbo v tem delu zavrnilo. V zvezi z 8. členom EKČP je opozorilo na širok domet izraza zasebno življenje, ki je pokrival tudi škodljive dejavnosti, za katere se je odločil posameznik, v smislu vodenja življenja po lastni volji, skladno s svojo sodno prakso. Kajenje v državi ni bilo prepovedano ter je bila to osebna navada, ki je spadala v sfero zasebnega življenja, zato se je 8. člen uporabljal za dejstva obravnavanega primera, ugovori vlade pa so bili zavrnjeni. Presodilo je tudi merilo znatne škode, saj so pritožniki zatrjevali, da jim je kajenje kot dolgotrajnim kadilcem predstavljalo ugodje in tolažbo, prepoved pa jim je povzročila duševno in telesno stisko. ESČP ni presojalo škodljivosti kajenja, temveč učinke na osebno avtonomijo, kjer ni dvomilo v stisko pritožnikov. Pritožba preostalih treh pritožnikov je bila na podlagi 8. člena utemeljena in dopustna.
V okviru vsebinske presoje so pritožniki zatrjevali, da jim je prepoved nesorazmerno omejila pravico do zasebnega življenja iz 8. člena EKČP. Menili so, da je bila prepoved neprimerna ter da bi bila primernejša rešitev določiti ločene prostore za kajenje, dolžnost varovanja zdravja države pa ni bila na mestu zaradi omejenosti življenja v zaporu. Vlada je na drugi strani trdila, da je bila prepoved zakonita, saj je bilo zasebno življenje v zaporu po naravi omejeno. Prepoved je zasledovala legitimne cilje varovanja zdravja in varnosti zapora. Zaradi prostorske omejenosti določitev ločenih prostorov ne bi učinkovito preprečila izpostavljenosti pasivnemu kajenju in izpolnitve pozitivne dolžnosti države. Prepoved je bila uvedena postopoma, z možnostjo zdravljenja, sledila pa je splošnemu mednarodnemu trendu strožjega omejevanja kajenja. ESČP je najprej poudarilo potrebo po zaščiti pritožnikov zaradi ranljivega položaja, izpostavilo pa je tudi, da so zaporniki uživali vse pravice, razen osebne svobode, tudi v času pridržanja, ki jih je bilo mogoče v skladu s pogoji tudi omejiti. V svoji praksi je že priznalo izpostavljanje pasivnemu kajenju kot kršitev, ni pa še obravnavalo pravice do kajenja. Nacionalni organi so imeli določeno polje proste presoje, v okviru katerega so morali na eni strani zagotoviti varstvo nekadilcev, na drugi pa uresničevanje osebne avtonomije pritožnikov, pri čemer je ESČP presojalo tudi splošne ukrepe države. Potrdilo je obstoj posega v 8. člen EKČP, nadalje pa je presojalo ali je bil poseg skladen s pogoji iz drugega odstavka. Poseg je bil nesporno skladen z zakonom in je zasledoval že navedene legitimne cilje. Poudarilo je, da izguba možnosti kajenja ni smela biti neizogibna posledica in sestavni del zaporne kazni. Države so imele dolžnost varovati nekadilce pred učinki pasivnega kajenja, vendar pa med državami ni obstajal evropski konsenz glede načina uresničevanja te dolžnosti. ESČP je kajenje opredelilo kot škodljivo navado, ki je spadala v okvir osebne avtonomije. Izpostavilo je precejšnje polje proste presoje pri obravnavi kajenja v zaporu, ki pa ni bilo neomejeno. V konkretnem primeru prepovedi ni sprejel parlament, temveč je nastala kot posledica ministrske uredbe. Prepoved je bila skladna z zakonodajo, temveč je bila izpostavljena izrazito manjšemu demokratičnemu nadzoru. Nacionalni organi so prepoved presojali z vidika varovanja zdravja, zagotavljanja varnosti, presodili pa so tudi razpoložljivost milejših ukrepov. Analiza se je fokusirala zgolj na fizične posledice in zdravljenje, medtem ko je bil popolnoma opuščen vidik osebne avtonomije ter vpliv prepovedi na pravico do samoodločbe. Pozdravilo je prizadevanja za varovanje zdravja in varnosti v zaporih z omejevanjem učinkov pasivnega kajenja, skupaj s sprejemanjem splošnih ukrepov, kljub navedenemu pa je ugotovilo, da nacionalni organi niso predložili zadostnih razlogov za absolutno prepoved in so tako prekoračili polje proste presoje. ESČP je ugotovilo kršitev 8. člena EKČP.
Vprašanje pravičnega zadoščenja?
Po 41. členu EKČP lahko sodišče v primeru kršitve oškodovani stranki prizna pravično zadoščenje, če tega ni omogočilo notranje nacionalno pravo. Pritožniki so zahtevali vsak 10.000 evrov zaradi domnevnega duševnega trpljenja, kot posledica popolne prepovedi kajenja, čemur je vlada oporekala in navedla, da je zadostna že sama ugotovitev kršitve, čemur je ESČP pritrdilo in odškodnine iz naslova nepremoženjske škode ni prisodilo. Pritožniki so prav tako predložili seznam stroškov, vsak v višini med 12.000 do 14.000 evrov, katere je vlada ocenila kot pretirane, saj je pritožnike zastopal isti zastopnik, vloge pa so bile skupne in kratke. ESČP je pritrdilo vladi, vendar pa je bil namen pritožnikov zahtevati povračilo stroškov dovolj jasen, zato je vsakemu prisodilo 1.500 evrov za stroške postopka.
Mešani odzivi sodnikov
Sodbo je pospremilo tudi pet ločenih mnenj, kjer so nekatera odločitev podpirala, druga pa ji močno nasprotovala. Skupina sodnikov, ki se je strinjala z odločitvijo, je poudarila pomen skrbne presoje glede omejevanja preostalih pravic zapornikov. Strinjali so se tudi, da je bila prepoved pretirana ter da so bili na voljo manj invazivni ukrepi. Dodatno so opozorili tudi na pomen demokratičnega nadzora, ki je bil zaradi opuščene parlamentarne razprave uveljavljanja prepovedi izrazito manjši in je tako pretirano posegel v osebno avtonomijo. Izpostavili so tudi mednarodni trend spodbujanja omejevanja kajenja, ki pa ni pomenil popolne prepovedi. Na drugi strani je skupina sodnikov, ki se ni strinjala z odločitvijo večine, strogo oporekala sprejetemu stališču, češ da bi bilo treba državi priznati širše polje proste presoje. Le z uvedbo popolne prepovedi kajenja bi se lahko legitimni cilji tudi uresničili. V prid sorazmernosti so navedli tudi postopno naravo uveljavljanja ukrepa, ki je omogočala zdravljenje in svetovanje pritožnikom, skupaj z ustreznim uravnovešenjem javnih in zasebnih interesov. Poudarili so tudi preširoko zastavljen obseg polja zasebnega življenja in osebne avtonomije, skupaj z ustvarjanjem pravice do kajenja, ki je pravni red ni poznal. V skladu z njihovim mnenjem so bili podani vsi pogoji za dopusten poseg v 8. člen EKČP.
Pripravila: India Panter
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
