Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) je v zadevi T.A. proti Švici presojalo, ali je zavrnitev posvojitve otroka iz Etiopije posegla v pravico pritožnice do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja iz 8. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (EKČP).
Pritožnica, rojena v Etiopiji, se je leta 1995 s svojim možem, švicarskim državljanom, preselila v Švico skupaj z dečkom R., ki sta ga posvojila v Etiopiji. Pritožnica in R. sta pridobila švicarsko državljanstvo. Po ločitvi je od leta 2005 s sinom živela v Ženevi, vendar je ohranjala redne stike z družino v Etiopiji. Januarja 2016 naj bi v Etiopiji našla novorojenčka, ki ga je prijavila policiji ter ga je zaradi njihove neaktivnosti odpeljala v bolnišnico in vzela k sebi. Po navedbah vlade so otroka našli domačini in ga predali policiji, ki ga je februarja 2016 predala sodišču v Legetafu. Sodišče je dečka poimenovalo (E.) in ga zaupalo v varstvo pritožnici. Leto kasneje je sodišče odobrilo njegovo posvojitev na podlagi sporazuma z lokalnimi oblastmi, izdan pa je bil tudi rojstni list, v katerem je bila pritožnica navedena kot mati. Aprila 2016 je bil organ za posvojitve v Ženevi (SASLP) obveščen, da je želela pritožnica pripeljati otroka v Švico, zato je zaprosila za dovoljenje za rejništvo otroka z namenom posvojitve. Zaradi nejasnosti v nacionalnem postopku je bila uvedena preiskava, ki je razkrila več nepravilnosti, med njimi nepravilno prijavo otroka, postopkovne nepravilnosti pri sporazumu ter neupoštevanje predpisanih rokov. Pritožnica je pojasnila, da ni poznala postopkov ter je ravnala po navodilih oblasti v korist otroka. SASLP je zato oktobra 2016 zavrnil izdajo dovoljenja za posvojitev in rejništvo, zaradi pritožničinega slabega finančnega in zdravstvenega stanja ter starostne razlike 49 let, ki je presegala zakonsko mejo 45 let. Postopek posvojitve je bil izveden zelo hitro in brez ustrezne preiskave, izdano pa je bilo tudi opozorilo o goljufivih praksah pri posvojitvah v Etiopiji. Pritožnica odločitve ni izpodbijala, zato je postala dokončna.
Pritožnica se je marca 2017 z E. vrnila v Švico in priznala, da je ravnala v nasprotju z zavrnitveno odločbo. SASLP je ponovno odprl preiskavo, zahteval imenovanje skrbnika in preveril pogoje za rejništvo. Zaradi tesnega odnosa je presodil, da je bilo v največjo korist otroka, da ostane s pritožnico v Ženevi, postavljen pa je bil skrbnik. Maja 2019 je izdal pozitivno psihosocialno poročilo in odobril rejništvo z namenom posvojitve, enako pa je odločilo tudi sodišče za zaščito odraslih in otrok, ki je izjemoma dopustilo preseženo starostno razliko. Zaradi kršitve zakonodaje je pritožnica plačala denarno kazen, ki je ni izpodbijala. Sodišče kantona Ženeva je junija 2020 razveljavilo odločitev in zavrnilo prošnjo za posvojitev, zaradi pritožničinega slabega finančnega in zdravstvenega stanja ter prekoračene starostne razlike, kar je potrdilo tudi zvezno vrhovno sodišče. To je poudarilo, da pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja v 8. členu EKČP ni bila absolutna in je dopuščala omejitve. Čeprav so med pritožnico in otrokom obstajale tesne vezi, zavrnitev posvojitve ni pomenila posega v pravico, saj ni povzročila njune prisilne ločitve. Sodišče je izpostavilo možnost skupnega življenja v Etiopiji, kjer je pritožnica ohranjala družinske vezi. Tudi če vrnitev v Etiopijo ne bi bila mogoča, je bilo tehtanje interesa pritožnice legitimirati stanje, ki ga je zavestno ustvarila ter javnega interesa zakonitosti postopka posvojitve, v mejah polja proste presoje. Pritožnica je zavestno kršila zakonodajo, zato je bilo treba dati prednost javnemu interesu, njenega ravnanja pa ni bilo mogoče upravičiti s sklicevanjem na največjo korist otroka. Marca 2022 je E. pridobil dovoljenje za stalno prebivanje, pri dvanajstih letih pa bi lahko zaprosil za državljanstvo, pritožnica in njen sin R. pa sta bila njegova zakonita skrbnika.
Pritožnica je trdila, da so nacionalni organi z zavrnitvijo dovoljenja za posvojitev kršili njeno pravico do spoštovanja družinskega in zasebnega življenja iz 8. člena EKČP. Pritožba, ki je bila vložena tudi v imenu sina R., je bila vložena po poteku šestmesečnega roka za vložitev tožbe, zato je bila v tem delu nedopustna. Pritožba je bila nedopustna tudi v delu, ki se je nanašal na zavrnitev izdaje dovoljenja za posvojitev s strani SASLP iz oktobra 2016, saj pritožnica odločitve ni izpodbijala ter tako ni izčrpala nacionalnih pravnih sredstev. Preostali del pritožbe je bil dopusten in je bil predmet vsebinske presoje.
Pritožnica je trdila, da so jo švicarski organi postavili pred gotovo dejstvo, ko so ji nepričakovano zavrnili dovoljenje za posvojitev otroka. Po zavrnitvi je ravnala v dobri veri, predlog posvojitve ob polnoletnosti otroka pa je bil zanjo nesprejemljiv. Sklicevala se je na sodno prakso ESČP, ki je priznala obstoj de facto družinskega življenja, kar nacionalna sodišča po njenem mnenju niso upoštevala. Očitala je tudi neustrezno obrazložitev nacionalnih odločb, saj sodišča niso upoštevala, da je otrok z njo živel skoraj od rojstva in se šolal v Švici. Kritizirala je tudi prevlado javnega interesa nad skupnim življenjem z otrokom. Njena vloga skrbnika se je razlikovala od tradicionalnega starševstva, s prisotnim nadzorom oblasti, otrok pa ni imel dednih pravic. Ne glede na nadaljnji kraj bivanja, je ta položaj nesorazmerno posegel v njeno pravico, zaradi omejene avtoritete nad otrokom. Izpostavila je tudi koristi posvojitve, kot so stabilno družinsko življenje, dedovanje in pridobitev državljanstva ter poudarila, da plačana globa ni dokazovala nespoštovanja prava. Vlada je na drugi strani trdila, da je bil poseg zakonit in utemeljen na direktivi zveznega urada za pravosodje iz julija 2016, namenjeni zaščiti otrok kot odziv na goljufive prakse posvojitev v Etiopiji. Ta je predstavljala ustrezno pravno podlago v smislu 8. člena EKČP, bila je javno dostopna, pritožnica pa bi se morala s to seznaniti. Nadalje je poudarila, da pritožnica ni dokazala konkretnih omejitev v njeni vlogi skrbnice, zato je bil njen položaj primerljiv dejanski starševski skrbi. Pritožnica bi lahko prosto razpolagala z določenim delom zapuščine in dosegla obravnavo E., ki zanj ne bi pomenila večje prikrajšanosti, kljub statusu nezakonskega dediča, dovoljenja za prebivanje pa so bila izdana kot stalna, čeprav so se formalno podaljševala vsakih 5 let. E. bi kot etiopijski državljan že lahko potoval v Etiopijo brez vizuma, zagotovljena pa je bila tudi njegova finančna varnost v primeru smrti pritožnice, saj je bil tudi njen sin njegov zakoniti skrbnik. Nazadnje je poudarila, da so nacionalna sodišča v celoti upoštevala de facto družinsko življenje z E., njihove odločitve pa so bile ob tehtanju interesov nujne in sorazmerne, v mejah diskrecijske pravice, z upoštevanjem največje koristi otroka.
ESČP je začelo presojo s povzetkom splošnih načel iz svoje sodne prakse. Na začetku je poudarilo, da ni njegova naloga nadomeščati odločitve pristojnih organov ter da imajo države na področju občutljivih vprašanj, kot so posvojitve in pripadajoča razmerja, precejšnjo diskrecijo. ESČP je tu presodilo le, ali je bila odločitev nacionalnih organov razumna in sorazmerna. Najprej je ugotovilo, da je med pritožnico in E. obstajalo družinsko življenje v okviru 8. člena EKČP, z upoštevanjem trajne narave razmerja in vzpostavljenih osebnih vezi. Razmerje je dodatno okrepila ureditev skrbništva in rejništva, ki so jo vzpostavili nacionalni organi in je vlada ni izpodbijala. Zavrnitev posvojitve je tako pomenila poseg v pravico pritožnice, presodilo pa je tudi, da je bil poseg zakonit ter je zasledoval legitimne cilje preprečevanja nereda in kriminala ter varstva pravic in svoboščin drugih. Nadaljnja presoja se je osredotočila na nujnost posega, kjer je ESČP preučilo ustreznost in zadostnost razlogov za ukrep. Ugotovilo je, da se je pritožnica neustrezno sklicevala na zadevo Wagner in J.M.W.L. proti Luksemburgu, saj je bila ta bistveno drugačna, brez prepovedi posvojitve in postopkovnih nepravilnosti. Pritožnica je bila zakonita skrbnica otroka, ki bi bil z dopolnjenim dvanajstim letom starosti upravičen zaprositi za švicarsko državljanstvo, njun odnos pa ni bil prekinjen in oviran z odločitvami oblasti. Strahovi pritožnice glede prihodnosti otroka v primeru njene morebitne smrti ali selitve v Etiopijo, so bili po mnenju ESČP neutemeljeni in špekulativni. Čeprav so med pritožnico in E. obstajale močne osebne vezi, je ugotovilo, da zavrnitev posvojitve s strani vrhovnega sodišča ni povzročila prisilne ločitve ter je omogočala nadaljnje skupno življenje. Nezakonit vstop otroka v Švico pritožnica ni mogla upravičiti s sklicevanjem na največjo korist otroka. Presodilo je, da so nacionalni organi dosegli pravično ravnovesje med nasprotujočimi si interesi znotraj diskrecijske pravice, kateremu se je ESČP pridružilo. V zaključku je ugotovilo, da ni prišlo do kršitve 8. člena EKČP.
Pripravila: India Panter
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
