Ali lahko odpoved srednješolskemu učitelju poseže v njegovo zasebno življenje in svobodo izražanja?

Ozadje primera

Pritožnik je med letoma 2007 in 2013 delal kot učitelj na srednji šoli na Poljskem, v tem času pa je prejel več nagrad za najboljšega učitelja in razrednika, brez prejetih pritožb in opominov. Zoper njega je bil sprožen disciplinski postopek iz dveh razlogov. Prvi razlog se je nanašal na udeležbo istospolnega partnerja kot nepooblaščene osebe na dveh šolskih izletih. Drugi razlog se je nanašal na njegovo pisanje bloga z erotično in vulgarno vsebino ter žaljivimi komentarji o sodelavcih in dijakih. Blog je bil namenjen odraslim homoseksualnim moškim, kjer je objavljal anonimno, pozneje pa s svojo pravo identiteto. Čeprav je blog skrival, so dijaki do njega še vedno dostopali. Po opozorilu ravnateljice je blog nemudoma izbrisal.

Zaradi kršitve dolžnosti po zakonu o učiteljski listini je disciplinska komisija v decembru 2016 izvedla obravnavo, na kateri je pritožnik priznal kršitev pravil o šolskih izletih in pisanje svojega bloga, ki ga je označil kot obliko terapije in neumno napako. Kljub predlogu milejše sankcije z opominom, je bil zaradi kršitve dostojanstva poklica učitelja odpuščen, saj bi morali učitelji v zasebnem okolju ter na spletu, kljub uživanju svobode izražanja, ravnati zadržano. Pritožnik je izpodbijal sankcijo kot nesorazmerno, saj je bila utemeljena na napačni presoji njegovih moralnih stališč, ter diskriminatorno zaradi njegove spolne usmerjenosti. Pritožnik je večkrat poudaril, da kljub očitkom ni zanemarjal svojih učiteljskih dolžnosti. Pritožbena komisija je odločitev razveljavila in ustavila postopek, saj ni prepoznala zanemarjanja dolžnosti ter negativnega vpliva na dijake, z upoštevanjem pritožnikovega obžalovanja. Disciplinski uradnik je odločitev izpodbijal s poudarkom na kršitvah in neprimerne vsebine bloga. Pritožbeno sodišče je razveljavilo odločitev pritožbene komisije in potrdilo prvotno odločitev, oprlo pa se je na več konkretnih objav z izrazito neprimerno vsebino. Opozorilo je na odgovornost učiteljev, ki vplivajo tudi na vedenje mladih in njihovo dojemanje sveta. Pritožnikove spolne usmerjenosti ni prepoznalo kot ustrezno opravičilo za nespodobno izražanje, ta pa tudi ni bila razlog za prisojeno sankcijo, ki mu ni odvzela nadaljnjih poklicnih možnosti.

Domnevna kršitev 8. člena EKČP (ločeno in v povezavi s 14. členom EKČP)

Pritožnik je pred ESČP zatrjeval kršitev 8. in 14. člena EKČP, zaradi odpovedi delovnega razmerja kot posledice disciplinskega postopka, s katero sta bili kršeni njegova pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja ter prepoved diskriminacije. Sankcija je izhajala iz predsodkov do njegove spolne usmerjenosti in razmerja z istospolnim partnerjem.

Čeprav stranke niso oporekale uporabljivosti 8. člena EKČP, je ESČP kljub temu preverilo svojo pristojnost, kjer je presojalo, ali je odpoved pritožnika vplivala na njegovo zasebno življenje. Poudarilo je širino pojma “zasebnega življenja”, kjer delovni spori niso bili per se izključeni iz področja 8. člena. Pri tem je izpostavilo dva pristopa, in sicer presoja glede na razloge za sprejeti ukrep ter glede na posledice ukrepa, pri slednjem pa je bilo treba doseči določen prag resnosti. ESČP je ugotovilo, da se je pritožnik skliceval izključno na prvi, razlogovni pristop. ESČP se je najprej osredotočilo na razloge za odpustitev pritožnika, in sicer kršitev dolžnosti zaradi udeležbe nepooblaščene osebe na šolskih izletih ter pisanje bloga z erotično vsebino, zavrnilo pa je očitke pritožnika, da je bila sankcija motivirana s homofobijo in je temeljila na njegovi istospolni usmerjenosti. Zakonodaja ni temeljila na tovrstni spolni usmerjenosti, sklep pa so podkrepile tudi izjave ravnateljice in organov postopka. Podobno ni prepoznalo indicev, da je bila njegova homoseksualnost prikriti motiv sprejete odločitve, zaradi pomanjkanja dokazov, upoštevajoč dejstvo, da je bila pritožnikova istospolna usmerjenost ravnateljici znana že prej, brez negativnih posledic zanj. Argument o spolni usmerjenosti je pritožnik uporabil kot pojasnilo za svoje vedenje, česar ESČP ni sprejelo. Poudarilo je, da se pritožnikovo ravnanje ni nanašalo na njegovo spolno življenje kot takšno, ki je varovano v 8. členu EKČP. ESČP je zaključilo, da temeljni razlogi odpovedi niso bili dovolj povezani z njegovim zasebnim življenjem, da bi upravičili uporabo 8. člena EKČP.

Nato se je ESČP osredotočilo še na posledice ukrepa za pritožnika, kjer se je oprlo na Gillbergovo načelo, po katerem se 8. člen EKČP ne bi uporabil, če so bili negativni učinki predvidljiva posledica pritožnikovega nezakonitega ravnanja. Pritožnik ni zanikal kršitve zadevnih pravil, disciplinska sankcija pa je bila predvidljiva posledica ravnanja. Ker pa je bila za opisano ravnanje predvidena tudi milejša sankcija ter je pritožnik izpodbijal obstoj kršitve v zvezi s pisanjem bloga, je ESČP nadaljevalo s presojo posledic ukrepa. Pri tem je ponovilo, da je moral pritožnik dokazati, da so posledice dosegle zahtevani prag resnosti, skupaj z utemeljitvijo konkretnih vplivov na njegovo zasebno življenje. V zadevi je bil pritožnik odpuščen, disciplinska sankcija je bila zabeležena v njegovem poklicnem dosjeju, vendar pa mu ni bilo prepovedano opravljanje poklica, evidenca pa je bila izbrisana po treh letih. Opozorilo je tudi, da finančni element (izguba plače) sam ni zadostoval za uporabo 8. člena EKČP, pritožnik pa ni dokazal nezmožnosti nadaljevanja kariere in škode svojemu družbenemu ugledu. Po celoviti presoji subjektivnih in objektivnih okoliščin je ESČP zaključilo, da posledice odpovedi na zasebno življenje pritožnika niso dosegle zahtevanega praga resnosti, 8. člen EKČP se zato ni uporabil. Pritožba je bila nezdružljiva ratione materiae in zato zavrnjena. Pritožnik je v pritožbi zatrjeval tudi kršitev 14. člena v povezavi z 8. členom EKČP zaradi diskriminacije na podlagi spolne usmerjenosti. ESČP je ugotovilo, da je primer spadal na področje uporabe 8. člena EKČP, saj je bila blogerska dejavnost pritožnika izraz intimnega življenja, zato se je 14. člen v povezavi z 8. členom EKČP uporabljal v konkretnem primeru. Sklicevalo se je na svoje prejšnje ugotovitve, da ključni razlog odpovedi ni bila pritožnikova spolna usmerjenost, zato ni bilo podlage za diskriminacijo. Tudi ta del pritožbe je bil očitno neutemeljen in ga je bilo treba zavrniti.

Domnevna kršitev 10. člena EKČP (ločeno in v povezavi s 14. členom EKČP)

Pritožnik je nato zatrjeval še kršitev 10. člena EKČP, v povezavi s 14. členom EKČP, z utemeljitvijo, da je bila z odpovedjo kršena njegova pravica do svobode izražanja. V zvezi s tem je trdil, da so oblasti napačno prepoznale njegov blog kot neetičen ter da je bil diskriminiran zaradi svoje spolne usmerjenosti.

Pritožnik je zatrjeval, da je bil disciplinski postopek zoper njega motiviran s predsodki do istospolne usmerjenosti, blog pa ni vseboval pornografske vsebine, dostopne dijakom. Disciplinska evidenca mu je onemogočila nadaljevanje poklica učitelja, saj ga ni hotel nihče zaposliti. Nasprotno je vlada trdila, da je bil poseg zakonit in je zasledoval legitimen cilj, poučevanje pa je poklic javnega zaupanja in dostojanstva. Pritožnikov blog ni bil anonimen, vseboval je neprimerno vsebino in žaljive komentarje. Zavrnila je tudi očitke diskriminacije zaradi istospolne usmerjenosti. Sankcijo je označila kot sorazmerno, zaradi kršitev pravil ter vsebine bloga, saj je bila izbrisana po treh letih. Stranski intervenienti v zadevi so opozorili na pomen varstva pravice do svobode izražanja LGBT pripadnikov ter na prevladujoč negativen družbeni odnos do teh na Poljskem. ESČP je v začetku povzelo splošna načela pri svobodi izražanja, kjer so bile varovane tudi žaljive, šokantne ter moteče izjave. Dopustne izjeme je bilo treba razlagati ozko, z upoštevanjem nujnosti, pri čemer so imele države določeno polje proste presoje, pod nadzorom ESČP. ESČP ni moglo nadomeščati odločitve nacionalnih organov, temveč je preverjalo sorazmernost, legitimnost ter utemeljenost in zadostnost razlogov, ki so jih navedli.

Ugotovilo je, da je bil pritožnik odpuščen zaradi udeležbe nepooblaščene tretje osebe na šolskih izletih ter vodenja javnega bloga z neprimerno vsebino, kjer je bil le slednji predmet pritožbe v okviru 10. člena EKČP. Poseg v pravico pritožnika in pravna podlaga v zakonu o učiteljski listini sta bila nesporna. Vlada je kot legitimni cilj navedla zasledovanje varstva morale ter pravic in svoboščin drugih. ESČP je poudarilo, da je zakonodaja nalagala učiteljem dolžnost oblikovanja moralnih stališč dijakov, ki je posegala tudi v njihovo zasebno sfero. Blog je bil po mnenju vlade problematiziran zaradi eksplicitnega govora o spolnosti, ne pa zaradi homoseksualnosti. Zaradi neenotnosti pojma morale v evropskem prostoru, je bilo polje proste presoje širše, vendar pa so morali državni organi dokazati tudi obstoj nujne družbene potrebe za poseg. V zadevnem primeru je ugotovilo, da poseg ni bil nujen v demokratični družbi, kljub širši diskrecijski pravici, saj državni organi niso podali ustreznih in zadostnih razlogov za ukrep. Čeprav se pritožnik ni izrecno skliceval na 10. člen EKČP in je priznal neprimernost pisanja bloga, je bil kaznovan zaradi sodelovanja v dejavnostih, ki so spadale na področje svobode izražanja. Konkretna vsebina bloga je bila analizirana šele na zadnji stopnji presoje, s pomanjkanjem pojasnila o kršitvi morale in s poudarkom na erotični vsebini in ne žaljivih komentarjih. Pritožbeno sodišče tudi ni upoštevalo omejenosti dostopa do bloga, izbrisa vsebine, prav tako pa ni bil dokazan negativen vpliv na dijake. ESČP je sklenilo, da nacionalni organi niso ustrezno preučili meril za omejitev svobode izražanja. Pritožnik ni aktivno posredoval vsebine dijakom, temveč je pisal blog, ki ni imel povezave s šolo. Čeprav je bil blog javen in njegova identiteta razkrita, z ravnanjem ni posegel v področje izobraževalne politike in starševske vzgoje dijakov. Pritožnik ni bil obsojen za spolna kazniva dejanja in zato ni bil nevaren za varnost dijakov.

Nadalje nacionalni organi niso upoštevali dejstva, da dejavnost ni bila nezakonita, dostop do vsebine je bil omejen s potrditvijo polnoletnosti, bolj eksplicitno gradivo pa je bilo polnoletnim široko dostopno na spletu. Posebne dolžnosti in odgovornosti učiteljev, ki so opravljali poklic javnega zaupanja, so se do neke mere nanašale tudi na njihove dejavnosti izven šole pri uveljavljanju svobode izražanja. Pri tem je izpostavilo, da pritožnik ni poskušal preko bloga komunicirati z dijaki. Če so ti sami iskali in brali blog za odrasle, ni bilo mogoče govoriti o vsiljevanju vsebine s strani pritožnika, s katerim bi prestopil postavljene meje. Pritožnik ni bil zaposlen v verski šoli, zato mu ni bilo mogoče naložiti višjega standarda morale ali povečane dolžnosti zvestobe, ki bi mu preprečila izražanje njegove spolnosti v okviru zakonite dejavnosti spletnega bloga. ESČP nadalje ni moglo prezreti izrazito negativnega družbenega odnosa do oseb LGBTI na Poljskem, na katerega so opozorili tudi stranski intervenienti, kjer je opozorilo na problematiko stigmatizacije istospolnih razmerij. Glede sankcije je ugotovilo, da ni bila najstrožja, je bila pa strožja od predlagane sankcije opomina. Pritožbena instanca ni upoštevala, da pritožnik ni bil predhodno disciplinsko obravnavan, zato je ESČP sankcijo označilo za nesorazmerno. Poseg v pravico pritožnika tako ni bil nujno družbeno potreben in sorazmeren z zasledovanimi cilji, zato je prišlo do kršitve 10. člena EKČP. Zaradi te ugotovitve ni ločeno presojalo še očitkov v okviru 14. člena EKČP.

Ločeno mnenje treh sodnikov

V zadevi so trije od sodnikov nasprotovali odločitvi glede kršitve 10. člena EKČP. Prvič, po njihovem mnenju je večina napačno ugotovila dejstva, kjer so izpostavili problem dostopnosti bloga dijakom, ki so ga aktivno iskali in brali, kljub oceni večine, da je bil omejen le na odrasle. Nadalje so izpostavili, da večina ni pravilno prepoznala vpliva bloga na dijake, kjer so opozorili na potrebo po omejevanju eksplicitne vsebine zaradi splošno znanih negativnih učinkov. Opozorili so tudi na vlogo staršev in pravico do vzgoje, ki jo je po njihovem mnenju ESČP preveč posplošilo in obšlo. Prisojeno sankcijo so ocenili kot upravičeno zaradi neprimerne vsebine, s katero se večina po njihovem mnenju ni ukvarjala. Tretjič so izpostavili, da je večina z obravnavo vprašanj preko navedb strank neupravičeno posegla v nacionalni pravni sistem. Sankcija je po njihovem mnenju zasledovala legitimne cilje, razlogi pa so bili zadostni in utemeljeni. Nazadnje so izpostavili še preseženo nadzorno vlogo ESČP. Večina je odločala kot četrta instanca, s čimer je posegla v subsidiarno naravo konvencijskega varstva. 

Pripravila: India Panter

---

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.