V zadevi H. T. proti Nemčiji in Grčiji je bil sirski državljan preko administrativnega dogovora iz Nemčije deportiran v Grčijo, kjer je že predhodno zaprosil za azil. V postopku je zatrjeval kršitve 3. člena ter prvega in četrtega odstavka 5. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (EKČP) pred Evropskim sodiščem za človekove pravice (ESČP) zaradi nezakonitega postopanja nemških oblastnih organov in nečloveških pogojev pridržanja v Grčiji.
Okoliščine primera
Junija 2018 je bil pritožnik ob vstopu v Grčijo pridržan, z namenom deportacije v Turčijo na podlagi sporazuma EU o vrnitvi migrantov ob nezakonitem vstopu. Kasneje je bil iz policijske postaje premeščen v sprejemni center na otoku Leros, kjer je vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Tam je bil izpostavljen neustreznim življenjskim razmeram, zaradi nedostopa do mednarodne zaščite in strahu pred aretacijo pa je zapustil Grčijo. Septembra 2018 je poskusil vstopiti v Nemčijo, da bi se pridružil bratu, vendar je bil zaradi suma nezakonitega vstopa pridržan. Vstop mu je bil zavrnjen zaradi predložitve lažnih osebnih dokumentov, skupaj s pisno odločbo v arabskem jeziku in pripadajočim pravnim poukom. Učinkovito uveljavljanje pravnih sredstev mu je otežila vročitev nove odločbe tik pred deportacijo, v kateri je prejel nasprotujoče si informacije, brez ustreznega pravnega pouka. Istega dne je bil deportiran v Atene na podlagi administrativnega sporazuma med državama, saj je že zaprosil za mednarodno zaščito v Grčiji.
Po prihodu v Atene je bil pridržan z namenom izvršitve odločbe o deportaciji, ki ga je opredelila kot begosumnega in nevarnega za javni red. Nameščen je bil v zabojniku v Lerosu, kjer je vložil novo prošnjo za mednarodno zaščito. Pred upravnim sodiščem v Rodosu je vložil ugovor zoper pridržanje, v katerem je opisal nezakonitost odvzema prostosti in nečloveške pogoje kot kršitev 3. člena EKČP, vendar so bili ugovori zavrženi kot neutemeljeni. Pritožnik je bil nato opredeljen kot ranljiva oseba, njegova vloga pa se je nadalje obravnavala po rednem mejnem postopku. Po več kot dveh mesecih pripora je bil konec novembra 2018 izpuščen, priznan pa mu je bil tudi status begunca.Pritožnik je nato prek odvetnika vložil tožbo pred upravnim sodiščem v Nemčiji in zahteval razveljavitev sklepa o zavrnitvi vstopa ter obveznost sprejema skladno z Uredbo št. 604/2013 oz. Dublinsko uredbo III, kjer bi se izvedel postopek mednarodne zaščite. Ker postopek v treh letih ni napredoval, je pritožnik leta 2021 sam vstopil v Nemčijo in zaprosil za mednarodno zaščito. Priznana mu je bila subsidiarna zaščita, saj je bil izpostavljen nečloveškemu ravnanju v Grčiji. Aprila 2023 je sodišče s sklepom ustavilo postopek, vendar ni ugotovilo nezakonitosti zavrnitve vstopa.
Uvodna presoja ESČP
V uvodnih opombah je Nemčija zahtevala ločeno vodenje postopkov za obe državi, ESČP pa je zahtevo zavrnilo, sklicujoč se na zadevo M.S.S. proti Belgiji in Grčiji, v kateri je že prepoznalo potrebo po vodenju skupnega postopka zaradi prepletanja očitkov med vpletenima državama.
Očitki Grčiji
Domnevna kršitev 3. člena EKČ
Pritožnik je zatrjeval, da so bili pogoji pridržanja v Grčiji v nasprotju s 3. členom EKČP, ki prepoveduje mučenje, nečloveško ali ponižujoče ravnanje ter kaznovanje. ESČP je pritrdilo vladi in opredelilo kraj in čas pridržanja pritožnika, kljub temu pa je zavrnilo navedbe glede ustreznosti pogojev pridržanja, s sklicevanjem na bogato sodno prakso iz Grčije, ki je navajala, da so bili prostori večkrat ugotovljeni kot prenatrpani in zanemarjeni, namenjeni pa so bili kratkotrajnejšemu pridržanju in so z opisanimi razmerami pomenili kršitev 3. člena EKČP.
Domnevna kršitev prvega odstavka 5. člena EKČ
Pritožnik je nadalje navedel, da je bilo njegovo pridržanje v nasprotju s prvim odstavkom 5. člena EKČP, ki določa pravico do svobode in osebne varnosti, ki jo je mogoče omejiti le v primerih, predpisanih z zakonom. Natančneje se je skliceval na točko (f), ki se nanaša na pridržanje za namen preprečitve nezakonitega vstopa v državo oziroma v primerih izgona ali izročitve.
ESČP se je najprej lotilo presoje zakonitosti, v okviru katere je pritožnik zatrjeval, da je bilo njegovo pridržanje v nasprotju z Dublinsko uredbo III, ki je prepovedovala premestitev prosilca v državo, kjer obstajajo pomanjkljivosti v azilnem sistemu, saj sta jo državi obšli z administrativnim sporazumom. Grški organi bi morali obravnavati prošnjo za mednarodno zaščito, pridržanje pa je bilo nezakonito in je temeljilo na neustrezni pravni podlagi. Kot ranljiva oseba bi moral biti deležen rednega mejnega postopka, tek katerega pa je čakal nerazumno dolgo. Navedbe so podprli tudi intervencijski udeleženci (center AIRE, ECRE, nizozemski Svet za begunce in drugi), ki so poudarili pomen manj invazivnih ukrepov za preprečevanje samovolje ter potrebo individualizirane obravnave. Grška vlada je v odgovoru dodala, da je pridržanje zasledovalo legitimen cilj, saj pritožnik ni imel identifikacijskih dokumentov in stalnega prebivališča. ESČP je prepoznalo zakonitost pridržanja z ustrezno pravno podlago, nadalje tudi primernost ukrepa zaradi begosumnosti ter nevarnost za javni red, skupaj z izdano odločbo o deportaciji. Čas pridržanja po mnenju ESČP ni bil nesorazmeren. Presojo je ESČP končalo z ugotovitvijo, da ni prišlo do kršitve prvega odstavka 5. člena EKČP.
Domnevna kršitev četrtega odstavka 5. člena EKČ
Pritožba se je nanašala tudi na domnevno kršitev četrtega odstavka 5. člena EKČP, skladno s katerim ima vsakdo, ki mu je odvzeta prostost s pridržanjem, pravico do hitre presoje zakonitosti odvzema prostosti ter izpustitve, če je odvzem prostosti nezakonit. Ugovori, ki jih je vložil pritožnik, niso predstavljali učinkovitega pravnega sredstva, saj so bile njegove navedbe o pogojih pridržanja brez obrazložitve zavrnjene. Grška vlada je nasprotno trdila, da je bilo na voljo učinkovito pravno sredstvo, navedbe pritožnika pa niso bile utemeljene. Zavrženi ugovori po mnenju vlade niso pomenili kršitve, čemur so oporekali intervenienti in pripomnili, da je ESČP že prepoznalo zavrženje ugovorov brez vsebinske presoje kot kršitev zadevnega člena. ESČP se je delno pridružilo izraženemu stališču intervenientov in izpostavilo potrebo po obravnavi vsaj tistih dejstev, ki vzbujajo dvom v zakonitost odvzema prostosti. Nadalje je opozorilo na široka pooblastila predsednika sodišča, kjer je ta lahko presojal tudi ostala vprašanja o pridržanju kot na primer zdravstveno stanje in namestitvene razmere, odredil pa je lahko tudi izpustitev ali premestitev. Pooblastilo tu ni bilo upoštevano, čeprav je pritožnik izčrpno opisal neustrezne življenjske pogoje in se skliceval na kršitev 3. člena EKČP. Sodni nadzor je bil v praksi neuresničen, zato je ESČP ugotovilo kršitev četrtega odstavka 5. člena EKČP.
Očitki Nemčiji
Domnevna kršitev 3. člena EKČP
Pritožnik je nemškim organom očital kršitev 3. člena EKČP, saj niso presodili tveganja verižne deportacije v izvorno državo, prav tako pa se niso spustili v oceno ustreznosti in pridobitev individualnih jamstev glede življenjskih pogojev, ki jih je bil kasneje deležen v Grčiji.
V prvem delu se je presoja ESČP osredotočila na vprašanje dopustnosti, saj je Nemčija očitala pritožniku zlorabo pravice do pritožbe ter neizčrpanje razpoložljivih pravnih sredstev. Izpostavila je sprožen sodni postopek glede očitanih kršitev, ki je bil še v teku, in neizkoriščeno možnost ustavne pritožbe, zaradi česar naj bi bila pritožba nedopustna. ESČP se je najprej opredelilo do odpovedi pravicam po EKČP, ki je utemeljena le, če je nedvoumna, prostovoljna in zavestna. Ker se pritožnik z vrnitvijo v Grčijo ni strinjal, nemški organi pa niso dokazali odpovedi, o tej ni bilo moč govoriti, upoštevajoč visoko raven varstva pravice. ESČP je presojalo tudi izčrpanost pravnih sredstev skupaj s 13. členom EKČP, kjer je poudarilo, da je učinkovito le tisto pravno sredstvo, ki je dostopno, razumljivo, ima suspenzivni učinek in daje zadosten čas za uveljavljanje. Zaradi postopanja po administrativnem sporazumu pritožnik ni imel na voljo ustreznih postopkovnih jamstev, prejel je nasprotujoče si informacije o svojih pravicah, bil pa je tudi pod močnim časovnim pritiskom. ESČP je potrdilo dopustnost tožbe ter dodalo, da pritožnik ni bil dolžan izčrpati razpoložljivih pravnih sredstev, saj so bila de facto neučinkovita.
ESČP je začelo vsebinsko presojo s sklicem na zadevo Ilias in Ahmed proti Madžarski, v kateri je opredelilo dolžnost držav, da temeljito preučijo dostopnost in ustreznost azilnega postopka v državi deportacije ter tveganje izpostavljanja nečloveškim pogojem pridržanja. Pritožnik je namreč zaprosil za azil v Nemčiji, vendar prošnje pred vrnitvijo niso obravnavali. ESČP se je sklicevalo tudi na aktualno stanje v azilnem sistemu Grčije, zaradi katere so bile deportacije mogoče le ob tesnem sodelovanju z grškimi oblastmi in ob izpolnjevanju pogojev. V svoji presoji je ugotovilo, da Nemčija ni preverila tveganj, ki so grozila prosilcu ob deportaciji v Grčiji. Nadalje je bila deportacija opravljena na podlagi administrativnega dogovora, brez ustreznih jamstev, in je pritožnika izpostavila neustreznemu postopku mednarodne zaščite. Nemški organi so popolnoma zanemarili oceno tveganj ter opustili svoje procesne obveznosti, hkrati pa so s časovnim pritiskom pritožniku omejili pravice. Ta je sčasoma dostopal do rednega postopka mednarodne zaščite, vendar je bilo takšno postopanje pozno in nepredvidljivo. Ugotovljena je bila kršitev 3. člena EKČP.
Pripravila: India Panter
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
