Pritožbo pred ESČP je vložilo šest albanskih državljanov, ki so bili leta 2017 v času parlamentarnih volitev in vložitve pritožbe v zaporu. Albanski parlament je namreč 17. decembra 2015 po soglasju večjih političnih strank sprejel zakon o dekriminalizaciji, katerega glavni namen je bil izključiti storilce kaznivih dejanj iz opravljanja političnih funkcij. Zakon je prav tako prepovedoval oddati glas na volitvah obsojenim posameznikom, ki so na dan volitev prestajali zaporno kazen, izrečeno s pravnomočno sodno odločbo zaradi enega od kaznivih dejanj, navedenih v tem zakonu. Omejitve niso veljale za osebe v priporu. Zakon je določal, da morajo biti obsojeni o omejitvi obveščeni v isti sodbi, s katero so bili spoznani za krive enega od naštetih kaznivih dejanj in jim je bila izrečena zaporna kazen, vseeno pa je omejitev veljala tudi, če v sodbi ni bila natančno določena. Zakon je veljal tudi za že pravnomočno obsojene osebe.
Pred sprejetjem zakona je vlada za mnenje zaprosila Beneško komisijo, svetovalno telo Sveta Evrope, ki je obravnavala predvsem vprašanje omejevanja pasivne volilne pravice osebam s kriminalno preteklostjo. Omejitev volilne pravice obsojencev naj bi bila po njihovem mnenju v skladu s konvencijo, dokler je združljiva z ustavo in jasno določena z zakonom, sledi legitimnemu cilju in je sorazmerna.
Pritožniki so se pritožili pred ESČP, da je odvzem volilne pravice na podlagi tega, da so bili pravnomočno obsojeni na prestajanje zaporne kazni, kršil njihovo volilno pravico, zlasti ker niso mogli glasovati na albanskih parlamentarnih volitvah 25. junija 2017. Sklicevali so se na domnevno kršitev 3. člena Protokola št. 1 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (EKČP), ki določa, da se pogodbenice zavezujejo k izvajanju svobodnih volitev v razumnih časovnih presledkih pod pogoji, ki bodo zagotovili svobodno izražanje mnenja ljudstva pri izbiri zakonodajnega organa.
Glede vprašanja, ali naj se ESČP sploh loti vsebinske obravnave primera, je albanska vlada poudarila argumente, da se pritožniki niso mogli sklicevati na domnevne kršitve konvencijskih pravic, saj so do tistega trenutka vsi že prestali zaporne kazni in tako omejitev volilne pravice za njih ni več veljala. Poleg tega naj pritožniki ne bi izkoristili vseh pravnih sredstev na nacionalni ravni, kar je pogoj za dopustno pritožbo pred ESČP. Prvi argument je ESČP zavrnilo z obrazložitvijo, da je za priznan status žrtve zahtevano, da je posameznik sposoben dokazati, da ga je sporna praksa neposredno prizadela in vplivala na uživanje s konvencijo priznanih pravic. ESČP je tako ugotovilo, da albanska sodišča ali institucije niso na noben način priznale, da so bile s prepovedjo glasovanja na volitvah leta 2017 dejansko kršene pravice pritožnikom v tistem trenutku. Povrnitev njihove volilne pravice se nanaša na druge volitve, ki so bile ali bi lahko bile v prihodnosti. Glede vprašanja, ali je pritožbo treba zavreči, ker pritožniki pred vložitvijo pritožbe pred ESČP niso uporabili vseh pravnih sredstev, pa je ESČP zapisalo, da so učinkovita pravna sredstva sicer bila na voljo, vendar to pravilo ni absolutno in ga ni mogoče uporabiti brez upoštevanja okoliščin posameznega primera. Glede na to, da je prepoved volilne pravice izhajala neposredno iz zakonodaje, vključno z ustavo, in da se je Ustavno sodišče že izreklo o skladnosti te zakonodaje z ustavo in konvencijo, bi bilo iluzorno pričakovati, da bi pritožniki lahko uspeli z uveljavljanjem drugih pravnih sredstev. Tudi ta argument vlade je ESČP zato zavrnilo.
Pritožniki so trdili, da je odvzem volilne pravice pomenil kršitev njihove pravice do svobodnih volitev. Poudarili so, da bi moral biti cilj omejitev kandidiranja na volitvah drugačen od cilja, ki ga zasledujejo omejitve volilne pravice, ter problematizirali dejstvo, da je tovrstna omejitev njihovih pravic začela veljati samodejno po pravnomočnosti obsodilne sodbe.
ESČP je na začetku obrazložitve svoje odločbe ponovilo, da EKČP zagotavlja subjektivne pravice, vključno s pravico voliti in biti voljen, da pa te pravice niso absolutne. Državam podpisnicam dopušča določeno polje proste presoje, vendar se k ukrepu odvzema volilne pravice ne smejo zateči zlahka, načelo sorazmernosti pa zahteva opazno in zadostno povezavo med sankcijo ter ravnanjem in okoliščinami posameznika. Da bi zagotovili pravice, zagotovljene s 3. členom Protokola št. 1, se lahko države pogodbenice odločijo, da sodiščem prepustijo določitev sorazmernosti ukrepa, ki omejuje volilne pravice obsojenih zapornikov, ali pa zakonodajno telo samo z zakonom določi pogoje, v katerih je omejitev pravice upravičena. V tem primeru je torej bil sprejet zakon, ESČP pa je ugotovilo, da je z zakonskimi omejitvami tudi dejansko prišlo do posega v volilne pravice pritožnikov, saj na volitvah leta 2017 niso smeli oddati svojega glasu.
Presoditi je bilo treba, ali je ta poseg zasledoval legitimni cilj in ali je bil sorazmeren. ESČP je že ugotovilo, da se odvzem volilne pravice obsojenim zapornikom, ki prestajajo zaporno kazen, lahko šteje za zasledovanje ciljev preprečevanja kriminala ter krepitve državljanske odgovornosti in spoštovanja pravne države. Ti cilji so bili v zakonodajnem postopku poudarjeni predvsem pri omejitvah pravice kandidiranja na volitvah v času prestajanja zaporne kazni, vendar je ESČP presodilo, da enako velja tudi za omejitve aktivne volilne pravice in da je tako pogoj legitimnega cilja izpolnjen.
Glede pogoja sorazmernosti je ESČP poudarilo, da se bistvena merila za določitev sorazmernosti ukrepa odvzema pravice nanašajo predvsem na to, ali se ukrep uporablja splošno, samodejno in nediskriminatorno. Ker je bil ukrep določen z zakonom vnaprej, je moral natančno določiti okoliščine, v katerih lahko začne veljati – ta prilagoditev je vključevala upoštevanje dejavnikov, kot je teža storjenega kaznivega dejanja, in posredno oceno storilčevega ravnanja z določitvijo končne kazni. Omejitve pravic so lahko začele veljati le v primeru nekaterih hudih kaznivih dejanj, kot so kazniva dejanja zoper državne institucije ali pravosodni sistem, kazniva dejanja zoper osebo ali organizirani kriminal. Vsi pritožniki so prestajali zaporne kazni zaradi hudih kršitev zakona: umora, preprodajanja prepovedanih drog, sodelovanja v kriminalnih združbah itd. ESČP je tako zaključilo, da glede na resnost kaznivih dejanj, ki so jih zagrešili, omejitev volilne pravice pritožnikov na parlamentarnih volitvah leta 2017 ni mogoče šteti za nesorazmerno. Kršitve EKČP tako ni ugotovilo.
IUS-INFO
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
