Pa vendar vemo, kako velika zadrega obstaja na tem za upravljanje države verjetno najpomembnejšem oblastnem področju. Najpomembnejšem zato, ker gredo, če ni sporov, stvari same po sebi in oblast ni potrebna. Sodnike drugače od ministrskega zbora izvoli državni zbor enkrat za vselej. Velik čudež se mora zgoditi, da bi bil sodnik kasneje ob svojo funkcijo; a ne le zato, ker je stanovska solidarnost znotraj pravništva nekaj fascinantnega, temveč ker bi to pomenilo povečanje nezaupanja v sodstvo. Pa tudi zato, ker vplivneži, ki jim obstoječa stopnja demokracije ustreza, zagovarjajo stališče, da bi časovno omejen mandat v sodstvu pomenil slabitev njegove neodvisnosti. Kar sicer drži pod pogojem, če bi, kot kažejo skomine, reelekcijo uresničevala vsakokratna strankarsko-politična garnitura (kot menda nekoč nomenklatura).
Ali je torej mogoče in je resnično napredno uvesti neposredne demokratične volitve sodnikov in sodnic?
Če bi hoteli preudariti prednosti in slabosti takšne ureditve, bi lahko kot točko primerjanja vzeli državnozborsko ureditev. Ta omogoča, da lahko ljudstvo prek svojih poslancev in poslank nasprotuje vladi. Tako je med vlado in ljudstvom vsaj na načelni ravni zagotovljen nujno potreben antagonizem, ki preverja odločitve. Vendar ne zanemarimo pomislekov, ali so dejansko poslanci zaradi stopenjske razporeditve moči znotraj svojih strank sploh sposobni uresničevanja zdrave, to je spodobne in razvojno naravnane konfliktnosti? Ali se njihova zmožnost nasprotovanja na podlagi kritičnega premisleka ne pokuri že znotraj strankarskih postavitev, da ima vlada potem toliko lažji posel. Prav ti pomisleki so odločilni za zavrnitev možnosti, da bi krizo sodstva reševali prek kakršnegakoli imenovanja sodnikov v državnem zboru. Kar seveda pomeni razvrednotenje demokratičnosti državnega zbora. A je zakonodajna veja oblasti manj pomembna kot sodna. Ker sadi rože, medtem ko sodna odloča skorajda o življenjih in smrtih. In ker vpliv nedemokratičnosti strankokracij v državnem zboru posredno degenerira sodstvo. Pravo sodstvo torej izumre kot izumrejo človeški rodovi zaradi znotrajrodovnih porok.
Ker pa zadrege človeške vrste rešimo v sanjah prej kot v budnosti, bi sanje o boljšem sodnem svetu potekale nekako takole: pametni, zdravi, bistri, razgledani, izobraženi ljudje s pravno zavestjo, zrelostno stari najmanj 40 let, ki so s cum laude končali usposabljanje in zadnjih 10 let nabirali neskorumpirane (o tem potrdilo protikorupcijske komisije) delovne in življenjske izkušnje ter so zmožni odločanja, torej razločevanja dobrega od zla namesto poravnavanja med dobrim in zlim (slednje je ena novejših zablod v pravosodju), se vsakih 5 let odločijo kandidirati v sodni zbor na neposrednih volitvah. Sodni zbor postane tako od ljudstva izvoljen organ za izvrševanje sodne veje oblasti, kakor je državni zbor organ izvrševanja zakonodajne veje oblasti. Kandidature so po vnaprej uzakonjenem standardu nabora podatkov objavljene v Uradnem listu, seveda tudi na internetu. Kampanja posameznikov, ki bi jo hoteli podpreti "pravočasni lobisti“, je prepovedana, nadzorovana in kazniva. Sodbe tako izvoljenih sodnikov in sodnic so potem z zakritimi osebnimi podatki strank in odkritimi podatki sodnikov objavljene na spletni strani sodišča. Takšne objave so v veljavi že sedaj, le da manjkajo najpomembnejši podatki v njih, to so podatki o osebi, ki je sodila v imenu ljudstva. Da lahko volilno telo spremlja, kako soljudje izvajajo poverjeno jim oblast. Namesto tega sedaj sodniški portali objavljajo podatke o strankah in predmetu spora prek objav narokov, tako da so stranke v postopku v očeh javnosti neizbrisno na pol „obsojene“ že samo s tem, ker prejmejo vabilo na obravnavo. Upoštevati je namreč treba, da večina ljudi o sočloveku najraje pomisli kaj slabega. Na tak način se človek, ki lahko sam sebe definira le v primerjavi z drugim, sam sebi zdi boljši.
Porotništvo bi bilo potrebno uvesti na vseh vrstah in stopnjah sodnega odločanja, da bi se izboljšala slišanost strank s strani vseh udeleženih v postopkih. Kajti težava sodnih postopkov je tudi v tem, da je tako imenovana strankina svobodna volja v trenutku, ko svojo „vojno“ preda odvetniku, brez kogar sodnik v pomanjkanju logičnega sklepanja stranke sploh ne jemlje resno (ker se ne izraža z besedami iz pravniških učbenikov), razvrednotena na raven nepomembne otroške volje. Odrasel človek postane v sodnem procesu otrok, igrača lagodnega neodgovornega medpravniškega razumevanja stvarnosti. Njegova zadeva naenkrat postane tuja zadeva. A ko je ta končana, pa še prej, mora stranka živeti z njenimi posledicami sama, medtem ko se sodnik in odvetniki običajno podajo novim procesom brez odgovornosti naproti. Seveda vselej z dobičkom, saj dobivajo plače in tarife.
Potem je tu še največji problem, to je vodenje sodišč s strani obdobno voljenih predsednikov iz vrst samih sodnikov. Njihova obstoječa raznovrstna pooblastila in možnosti omogočajo vpliv predstavnikov drugih vej oblasti na sojenje „podrejenih“ sodnikov in sodnic. Zlasti slednjih. Kajti obstoječi feminizacija sodniškega poklica in večinskost moških predsednikov ohranjata možnost vplivanja že samo s tem, da se večina žensk prav rada podredi moškemu. Če je močan, če ima veljavo. Medtem ko predstavnici svojega spola za uspeh predvsem zavida. Tudi zato bi bil skrajni čas, da bi, podobno kot v državah z razvitejšo demokracijo, operativno vodstvo sodišč zaupali strokovnim direktorjem oziroma direktoricam in tako kar se da ločili področje upravljanja sodišč od področja sojenja, to je od razmišljanja s svojo (pametno in pravično) glavo pri diagnosticiranju spora med strankama postopka in pri odločanju o pravilno razumljenem sporu.
Pripravila: Judita Trajber
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
