V prvem primeru je toženec s tožečo stranko sklenil pogodbo o izobraževanju za pridobitev izpita nepremičninskega posrednika, s katero je bil toženec po zaključenem izobraževanju ter pridobitvi navedene licence obvezan ostati pri tožeči stranki v delovnem razmerju še vsaj 5 let, če bi bil takšen interes izkazan na strani delodajalca. V drugem primeru pa sta stranki sklenili dogovor o opravljanju enoletnega sodniškega pripravništva tožene stranke na sodišču zaradi opravljanja pravniškega državnega izpita, po katerem bi moral biti delavec zaposlen pri tožeči stranki še 5 let po opravljenem izobraževanju.
Toženec z izpitom nepremičninskega posrednika je že po preteku 14 mesecev po lastni volji predlagal delodajalcu odpoved pogodbe, zato mu je delodajalec pogodbo tudi odpovedal in vtoževal dolgovani znesek iz naslova izobraževanja v višini 1.004,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Prvostopenjsko sodišče je po vsebini preizkusilo upravičenost takšnega zahtevka tožeče stranke zoper toženca in ugotovilo, da je obveznost toženca, da ostane po opravljenem izobraževanju še 5 let na delu pri tožeči stranki, v očitnem nesorazmerju s stroški izobraževanja, zaradi česar navedena pogodbena določba ne more imeti pravnega učinka. Zavrnilo je zahtevek za plačilo vtoževanega zneska, s čimer se je višje delovno in socialno sodišče v zadevi Pdp 931/2011 strinjalo in pritožbo tožeče stranke v večjem delu zavrnilo.
V obrazložitvi je pritožbeno sodišče navajalo, da načelo o enaki vrednosti izpolnitve pri dvostransko obveznih pogodbah (pogodbah, ki so odplačne in pri katerih mora odplačnost ustrezati vrednosti nasprotne dajatve), predstavlja načelo, ki pomeni pravno podlago posla, kršitev pa bi lahko pomenila, da sta se ena ali obe strani zavezali za drugačen namen izpolnitve od predvidenega. Ker je doba 5 let v očitnem nesorazmerju s trajanjem izobraževanja za pridobitev licence nepremičninskega posrednika ter na tej podlagi nastalim delodajalčevim stroškom, gre za nesorazmeren poseg v toženčevo ustavno zagotovljeno pravico do proste izbire zaposlitve z 49. členom Ustave Republike Slovenije (URS), na drugi strani pa predstavlja tudi neprimerno sredstvo za zaščito materialnih pravic in interesov tožeče stranke.
Neveljavnost pogodb je urejena v 4. odseku 1. oddelka II. poglavja splošnega dela OZ, kjer je določena ničnost pogodbe, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega, vendar pa zaradi ničnosti kakšnega pogodbenega določila ni nična tudi sama pogodba, če lahko obstane brez tega določila in če le-to ni bilo ne pogodbeni pogoj ne odločilen nagib, zaradi katerega je bila pogodba sklenjena. Že prvostopenjsko sodišče se je v konkretnem primeru postavilo na stališče, da je sporno pogodbeno določilo nično, takšno stališče pa je bilo že sprejeto tudi v sodni praksi.
Tudi v primeru opravljanja sodniškega pripravništva je pritožbeno sodišče v Pdp 1164/2009 zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, s katero je to zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek v višini 17.177,47 EUR. Pri tem je poudarilo, da ima delavec pravico in dolžnost do stalnega izobraževanja, izpopolnjevanja in usposabljanja v skladu s potrebami delovnega procesa, z namenom ohranitve oziroma širitve sposobnosti za opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi, ohranitve zaposlitve ter povečanja zaposljivosti. Trajanje in potek izobraževanja ter pravice pogodbenih strank med izobraževanjem in po njem se določijo s pogodbo o izobraževanju oziroma s kolektivno pogodbo (1. in 3. odstavek 172. člena Zakona o delovnih razmerjih).
Prvostopenjsko sodišče je pravilno opredelilo ničnost protidajatve tožene stranke, po kateri mora biti še 5 let po opravljenem izobraževanju zaposlena pri tožeči stranki, pri čemer je izhajalo iz že omenjene določbe 1. odstavka 86. člena OZ. Glede na 13 mesečno odsotnost tožene stranke je protidajatev v nasprotju z 8. členom OZ ter 49. členom URS. Odločitev pa je bila utemeljena tudi z določbo Zakona o pravniškem državnem izpitu (ZPDI), po katerem se morajo sodniški pripravniki po opravljenem pravniškem državnem izpitu zaposliti za toliko časa, kolikor je trajalo pripravništvo. Pred zadnjo novelo ZPDI-D, ki se uporablja že od 20.3.2008, je bil sodniški pripravnik dolžan skleniti delovno razmerje najmanj za čas trajanja pripravništva, po noveli pa za enak ali krajši čas (primerjava 11. a člena ZPDI pred in po spremembi). Razlika je tudi v vračilu zneska, če delovnega razmerja na poziv ne sklene, in sicer je bil pred spremembo dolžan povrniti stroške izobraževanja v višini seštevka neto plač, po spremembi pa v višini seštevka bruto plač, prejetih v času sodniškega pripravništva.
V konkretnem primeru sicer ni šlo za identičen pravni položaj, ker pripravniki v času pripravništva opravljajo delo na sodišču, kljub temu pa omejitev trajanja zaposlitve po pripravništvu po ZPDI daje primerjavo za sklepanje, da petkratno trajanje zaposlitve po opravljenem izobraževanju ni sorazmerno.
Pripravila: Vanja Novak
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
Spoznajte LEXI
Ni vključena v vaš paket
