Predmet spora v dveh obravnavanih zadevah je bila odločitev upravnega organa prve stopnje, s katero je bil tožeči stranki kot investitorju, zavrnjen zahtevek za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo bazne postaje z utemeljitvijo, da bo locirana na stanovanjski stavbi.
Tožeča stranka je v obeh zadevah s tožbo izpodbijala odločitev prvostopnega organa zaradi nepravilno uporabljenega materialnega prava in posledično nepopolno in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Na podlagi zgodovinskega pregleda sprememb veljavne zakonodaje ter podzakonskih aktov s področja gradnje baznih postaj je zaključila, da se bazne postaje lahko postavijo tudi na stanovanjskih stavbah, kolikor je prostor s telekomunikacijsko opremo nameščen v zabojniku, ob tem pa je navajala vrsto lokacij, v katerih so bazne postaje postavljene na stanovanjski stavbi ter kot dokaz ponudila diplomsko nalogo v kateri avtor navaja, da je prostor za namestitev opreme bazne postaje lahko na obstoječih podstrešjih, poslovnih ali stanovanjskih zgradbah. Na dijaškem domu, za katerega je bila tožeči stranki zavrnjena izdaja gradbenega dovoljenja, je celo že dalj časa delujoča bazna postaja drugega operaterja, kar naj bi dodatno potrjevalo stališče, da so bazne postaje lahko postavljene tudi na stanovanjskih stavbah.
Objekti se glede na zahtevnost gradnje in vzdrževanja razvrščajo na zahtevne, manj zahtevne, nezahtevne in enostavne objekte v skladu z Zakonom o graditvi objektov (ZGO-1). Na podlagi drugega odstavka 8. člena ZGO-1 sprejeta Uredba o vrstah objektov glede na zahtevnost v 11. členu šteje bazne postaje, namenjene javnim telekomunikacijskim storitvam, za nezahtevne objekte oz. po točki 4 predmetnega člena za pomožne infrastrukturne objekte. V točki 4 c 11. člena Uredbe je določeno, da so bazne postaje sestavljene iz antenskega droga, antenskega nosilca z antenami in telekomunikacijske opreme oz. naprav v primernem prostoru ali zabojniku, določeni pa so tudi dodatni pogoji, da se te bazne postaje umeščajo med pomožne infrastrukturne objekte. Prostor s telekomunikacijsko opremo je lahko samo v nestanovanjski stavbi, in sicer v tistem njenem delu, ki ni namenjen javni rabi oziroma v katerem se ne zadržujejo ljudje; če pa je to zabojnik, je lahko postavljen ob drogovih, stebrih oziroma stolpih, njegova bruto površina pa je lahko do 30 m2.
V obeh zadevah sta tako prvostopni kot drugostopni organ navedla, da namestitev telekomunikacijske opreme v nobenem primeru ni dopustna na stanovanjski stavbi, pa tudi pri nestanovanjski stavbi ni dopustna povsod, temveč samo v tistem delu nestanovanjske stavbe, ki ni namenjena javni rabi oz. v katerem se ne zadržujejo ljudje. Postavitev bazne postaje je tako možna samo na objektu, katerega namen ne sme biti bivanje.
Tudi upravno sodišče se je strinjalo, da sta upravna organa prve in druge stopnje v svojih odločbah pravilno navedla, da iz namena določb izhaja, da namestitev telekomunikacijske opreme (kot dela bazne postaje) v nobenem primeru ni dopustna pri stanovanjski stavbi. S tem, ko Uredba omejuje postavitev prostora s telekomunikacijsko opremo izključno na nestanovanjske stavbe in še v teh le na njihove dele, jasno postavlja minimalne standarde, ki naj zagotovijo, da ti prostori ne bodo postavljeni v neposredni bližini prostorov, v katerih se ljudje stalno zadržujejo, kar mora toliko bolj veljati za prostore, v katerih ljudje prebivajo. Ti standardi bi bili s postavitvijo zabojnika na streho očitno prekršeni, saj nikakor ni mogoče izključiti možnosti, da bi se na ta način prostor s telekomunikacijsko opremo znašel bistveno bližje bivalnih prostorov, kot skuša zagotoviti Uredba celo za nestanovanjske stavbe. Na drugačno odločitev tudi ne morejo vplivati tožbene navedbe o drugih baznih postajah, ki naj bi bile postavljene na stanovanjskih stavbah, saj le-te niso predmet teh dveh postopkov.
Stavba doma upokojencev je v zemljiško knjigo vpisana kot poslovna stavba, splošno znano dejstvo pa je tudi, da gre za dom za starejše občane, kjer je organizirano tako dnevno, kot 24-urno varstvo, navedeno pa izhaja tudi iz pridobljenih gradbenih oziroma uporabnih dovoljenj, ki jih je izdala pristojna upravna enota, zato niso izpolnjeni pogoji, ki jih zahteva 3. alineja 4. c točke 1. odstavka 11. člena Uredbe. V obravnavanem primeru stavba ne spada med take poslovne objekte, v katerih se ne zadržujejo ljudje. Tudi objekt dijaškega doma je po Uredbi po enotni klasifikaciji vrst objektov (TC-SI) stanovanjska stavba za posebne namene. Tako vsi pogoji iz 1. odstavka 74. c člena ZGO-1 niso izpolnjeni. Upravno sodišče je odločilo, da sta odločitvi prvostopenjskih organov pravilni in zakoniti, tožbi pa kot neutemeljeni zavrnilo.
Navedeno pomeni, da bazne postaje v obravnavani zadevi ni mogoče obravnavati kot nezahteven objekt in za njeno postavitev pridobiti gradbenega dovoljenja po pogojih iz 74.a in naslednjih členov ZGO-1, kar pa v ničemer ne preprečuje njene morebitne izdaje gradbenega dovoljenja po postopku in pod pogoji, ki veljajo za vse ostale objekte (54. in nadaljnji členi ZGO-1).
Pripravila: Vanja Novak
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
