V izvršilnem postopku mora izvršilno sodišče javne dajatve glede obveznosti iz izvršilnega naslova upoštevati enako, kot bi to storil upnik sam. Pri tem pa mora tudi upoštevati, da so javnopravne dajatve lahko različne glede na vrsto obveznosti ter da nekatere obveznosti niso osnova za plačilo davkov in prispevkov.
V zadevi I Ip 667/2022, v kateri je odločalo višje sodišče, je upnica zahtevala izplačilo razlike do polnega zneska odpravnine. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da upnica ni upravičena do celotnega bruto zneska, ampak le do neto zneska, v katerem so upoštevani davčni odtegljaji, kot izhaja iz izvršilnega naslova, pri čemer ni pristojno, da presoja, ali je vsebina obveznosti skladna z 9. točko prvega odstavka 44. člena > Zakona o dohodnini (ZDoh-2), ki določa, da se odpravnina iz izvršilnega naslova v določeni višini ne všteva v davčno osnovo. Takšni odločitvi upnica ugovarja, saj odpravnina v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni obremenjena niti z dohodnino niti s prispevki iz naslova socialnih zavarovanj.
Višje sodišče je poudarilo, da iz novejše sodne prakse izhaja, da sodišče v delovnem sporu (kot sporu med delavcem in delodajalcem) ne odloča o tem, ali je delodajalec ob prisojenem prejemku delavcu iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem dolžan obračunati in plačati davke in prispevke oziroma od katerih osnov jih je dolžan obračunati in plačati. Ob izplačilu prejemka je to stvar izplačevalca (delodajalca oziroma tožene stranke) oziroma pristojnih davčnih organov. Če je tako, se izvršilno sodišče ne sme sklicevati na načelo formalne legalitete (prvi odstavek 17. člena > Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ), tako kot je to storilo sodišče prve stopnje, saj o davčni obravnavi odpravnine po pojasnjenem v izvršilnem naslovu sploh ni bilo odločeno.
V nadaljevanju je pritožbeno sodišče poudarilo, da je cilj sodnega varstva v izvršilnem postopku prisilno poplačilo upnika, zaradi česar mora javne dajatve glede obveznosti iz izvršilnega naslova izvršilno sodišče upoštevati enako, kot bi sicer pri prostovoljnem plačilu neto zneska moral storiti upnik sam. Neto zneska odpravnine iz izvršilnega naslova namreč ni mogoče konkretizirati, ne da bi upoštevali zakonsko ureditev glede javnopravnih dajatev (davkov in prispevkov), ki se nanaša na navedeno obveznost. V sodni praksi je zavzeto stališče, da obračun obveznosti iz izvršilnega naslova ne pomeni samostojnega dejanja, ampak je nerazdružljivo povezan s posebnim načinom izpolnitve denarne obveznosti iz delovnega razmerja, ki je v izvršilnem naslovu opredeljena v bruto znesku. Obračun zgolj omogoča zneskovno konkretizacijo opisno opredeljene denarne obveznosti neto zneska izplačila delavcu. Po svoji naravi je obračun operacija, ki upošteva zakonsko opredeljene elemente pripadajočih javnih dajatev. Po pojasnjenem je neto znesek obveznosti iz izvršilnega naslova določljiv z naslednjimi opredelilnimi elementi: bruto zneskom in zakonsko ureditvijo javnopravnih dajatev. Breme konkretizacije, torej obračuna obveznosti, je v izvršilnem postopku na upniku, ki mora denarno obveznost določno (v neto znesku) opredeliti v predlogu za izvršbo kot obvezno sestavino vloge (tretja alineja prvega odstavka 40. člena ZIZ).
Ureditev glede javnopravnih dajatev je lahko različna glede na posamezno vrsto obveznosti. Vse obveznosti v zvezi z delovnim razmerjem v skladu z veljavno zakonodajo niso osnova za plačilo davkov in socialnih prispevkov, na kar je utemeljeno opozorila tudi upnica. V takem primeru je neto znesek obveznosti enak bruto znesku iz izvršilnega naslova.
Ker sodišče prve stopnje navedenega ni upoštevalo, je sodišče druge stopnje ugodilo pritožbi, razveljavilo izpodbijani sklep in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
