Solastniki niso nujni sosporniki, kadar tretji sicer uveljavlja solastniški delež, a le na solastninskem deležu enega od solastnikov. Tedaj v solastninsko pravico drugih ne posega in zato ni razlogov za nujno sosporništvo, je presodilo Vrhovno sodišče v sodbi v zadevi II Ips 39/2022 z dne 5. oktobra 2022.
Dopuščeno revizijsko vprašanje
Vrhovno sodišče je dopustilo vprašanje, ali bi tožnica, ki je izvrševala posest na celotni nepremičnini, morala tožiti oba solastnika nepremičnine glede celotne nepremičnine, upoštevaje ob tem tudi to, da je drug solastnik izbrisana pravna oseba.
Priposestvovanje solastniškega deleža
Vrhovno sodišče je pojasnilo, da na možnost priposestvovanja solastniškega deleža napotuje določba tretjega odstavka 45. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), ki določa, da se pri priposestvovanju solastnine dobra vera presoja glede vsakega solastnika posebej. Vrhovno sodišče je v sklepu v zadevi II Ips 301/2016 z dne 9. avgusta 2018 nakazalo, da je priposestvovanje solastniškega deleža v izjemnih primerih mogoče. Revident je ob vložitvi tožbe za ugotovitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja že bil solastnik sporne nepremičnine. Vrhovno sodišče je tedaj zapisalo: »[…] vendar tožnik v tožbi ne zatrjuje, da je (on oziroma njegova pravna prednica) izvajal dejansko oblast samo nad polovico nepremičnine. Trdi, da je imel v posesti celotno nepremičnino […].« Vrhovno sodišče je nadaljevalo: »Glede na njegove trditve o dolgoletnem izvajanju mirne posesti na celotni nepremičnini je dopusten njegov zahtevek za ugotovitev solastninske pravice na preostalem delu nepremičnine.« Ključno je tu bilo dejstvo, da je tožnik izvrševal posest na celotni stvari. Ker pa je bil že solastnik te nepremične, je zahtevek pravilno naperil le zoper preostalega solastnika, je zapisalo Vrhovno sodišče.
Dalje je ugotovilo, da obravnavani primer temelji na bistveno enaki dejanski podstati kot življenjski primer v zadevi II Ips 301/2016. V obeh primerih je tožeča stranka izvrševala posest na celotni nepremični. Razlika je le v tem, da v obravnavanem primeru tožnica ob vložitvi tožbe ni bila solastnica sporne nepremičnine in da tožbe ni vložila zoper vse solastnike. Zato je moralo Vrhovno sodišče odgovoriti na vprašanja, ali je tožnica tožila pravo stranko, ali dejansko stanje pomeni položaj, ki pravno ni v nasprotju z načelnim stališčem o priposestvovanju solastnine, in ali delna zavrnitev zahtevka pomeni nekaj manj ali nekaj drugega.
Vrhovno sodišče je ocenilo, da navedeno govori v prid rahljanju stališča, da solastniškega deleža ni mogoče priposestvovati. Tožnica je zatrjevala, da je izvajala dejansko oblast nad celotno nepremičnino (ugotovljeno dejansko stanje), tožbo pa je vložila le zoper enega od solastnikov. Trditev, da je izvrševala dejansko oblast na celotni nepremični, po presoji Vrhovnega sodišča pomeni dejstvo, ki je tu ključnega pomena. Kadar oseba zatrjuje izvrševanje dejanske oblasti na celotni nepremični, tožbo pa vloži le zoper enega od zemljiškoknjižnih lastnikov, to ni ovira za ugotovitev priposestvovanja solastniškega deleža toženega zemljiškoknjižnega solastnika. Taka ugotovitev ne preprečuje, da tožnik kasneje vloži tožbo zoper drugega solastnika. Tožeča stranka v takem primeru izpolnjuje vse materialnopravne pogoje za priposestvovanje nepremičnine. To, da je tožila le enega od solastnikov, pa ima za posledico delno zavrnitev tožbenega zahtevka. Če tožnik vselej lahko zahteva manj od tistega, do česar bi bil upravičen, mu tudi sodišče lahko dosodi manj od tistega, kar zahteva. In ugotovitev solastniškega deleža je manj (minus) od ugotovitve lastninske pravice – in ne nekaj drugega (aliud), je razlogoval senat vrhovnih sodnikov.
Nujno sosporništvo
V nadaljevanju se je senat ukvarjal z vprašanjem, ali v tem primeru gre za nujno sosporništvo. Zapisal je, da je nujno sosporništvo (pod)vrsta enotnega sosporništva in je podano, kadar so upravičenci po materialnem pravu v taki medsebojni zvezi, da lahko pravico, ki je predmet tožbe, upravljajo in z njo razpolagajo le vsi skupaj. Ali so solastniki nujni sosporniki ali ne, je odvisno od narave spornega materialnopravnega razmerja, torej od tega, ali s tožbenim zahtevkom uveljavljano upravičenje posega v tisti del pravnega razmerja med solastniki, ki je po svoji naravi skupno vsem solastnikom, ali pa posega le v pravice posameznega solastnika.
Po mnenju vrhovnih sodnikov so izhodišče za to presojo določbe SPZ o solastnini. Solastninska pravica je pravica več oseb na nerazdeljeni stvari, če je delež vsakega izmed njih določen v sorazmerju s celoto (prvi odstavek 65. člena SPZ). Solastnina pomeni razdeljeno lastninsko pravico na nerazdeljeni stvari; razdeljena je pravica na stvari, medtem ko stvar sama ni razdeljena. Solastnik ima pravico imeti stvar v posesti in jo skupaj z drugimi solastniki uporabljati sorazmerno svojemu idealnemu deležu (prvi odstavek 66. člena SPZ), razpolaga pa lahko le s svojo pravico – s svojim solastniškim deležem (tretji odstavek 66. člena SPZ), medtem ko razpolaganje s celotno stvarjo pomeni posel, ki presega okvir rednega upravljanja, in je zato zanj potrebno soglasje vseh lastnikov (peti odstavek 67. člena SPZ). Način delitve stvari določijo solastniki sporazumno (prvi odstavek 70. člena SPZ), torej s pravnim poslom, če se ne morejo sporazumeti, pa o tem odloči sodišče v nepravdnem postopku (drugi odstavek 70. člena SPZ).
Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pojasnilo, da v skladu s temi materialnopravnimi izhodišči tudi sodna praksa solastnike šteje za nujne sospornike (le) tedaj, ko narava pravice, ki jo tožeča stranka uveljavlja s tožbo, terja enotno obravnavo vseh solastnikov. Nujno sosporništvo je tedaj procesna nujnost, in če tožnik s tožbo ne zajame vseh solastnikov, ni tožena prava stranka. To bodo primeri, ko tožnik z zahtevkom posega v solastniške deleže in njihova razmerja, primeri, ko se na zemljišču v solastnini ugotavlja obstoj stvarne služnosti, primeri, ko se od solastnikov zahteva izročitev nedeljive stvari, ipd. Nasprotno pa solastniki niso nujni sosporniki, kadar tretji sicer uveljavlja solastniški delež, a le na solastninskem deležu enega od solastnikov; tedaj v solastninsko pravico drugih ne posega in zato ni razlogov za nujno sosporništvo, je presodilo Vrhovno sodišče.
V povezavi s konkretnim primerom je razložilo, da je tožeča stranka zahtevala ugotovitev lastninske pravice na celotni nepremičnini, s čimer bi posegla v pravni položaj solastnika, ki ni bil zajet s tožbo. Zaradi tega je bila tožba po oceni Vrhovnega sodišča v tem delu pravilno zavrnjena. Pravilo o vezanosti na zahtevek namreč sodišču preprečuje, da bi tožniku prisodilo kaj več (plus) ali kaj drugega (aliud), kot je zahteval. Sme pa mu prisoditi nekaj manj (minus). Na splošno velja, da gre za delno ugoditev zahtevku, kadar je prisojen del tistega, kar je tožnik s tožbo zahteval. To pomeni, da v obravnavanem primeru ni šlo za nujno sosporništvo. Ker je lastninska pravica deljiva, je tožeči stranki mogoče dosoditi le del od zahtevanega, je še zapisalo Vrhovno sodišče in dodalo, da se glede na to izkaže, da je tožnica lahko priposestvovala tudi le solastniški delež tožene stranke. Tak zaključek po prepričanju vrhovnih sodnikov ni v nasprotju s temeljnim načelom o priposestvovanju idealnega solastniškega deleža. Tožnica je namreč izvrševala dejansko posest na celotni nepremični, deljivost zahtevka pa ji je omogočila, da kljub zahtevku za ugotovitev celovite lastninske pravice toži le enega od solastnikov. V takem primeru namreč sodišče prisodi manj, in ne nekaj drugega.
Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje
Vrhovno sodišče je tako na dopuščeno revizijsko vprašanje odgovorilo negativno: tožnici, ki je izvrševala posest na celotni nepremičnini, ni bilo treba tožiti obeh solastnikov.
Pripravil: Patricij Maček, mag. prava
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
