Plačilo avansa ne velja za sprejem ponudbe. Razlika med avansom in aro je v tem, da mora avans ena stranka plačati, še preden druga stranka začne s svojo izpolnitvijo. Plačilo avansa sicer lahko velja kot konkludenten sprejem ponudbe, vendar to ni bistvo avansa. Če pa je bila dana ara, se šteje, da je pogodba sklenjena, ko je ara dana, razen če ni dogovorjeno kaj drugega.
Sodišče prve stopnje je ugodilo tožničinemu zahtevku za (celotno) plačilo na podlagi pogodbe o delu za arhitekturne storitve. Zoper takšno sodbo se je pritožil toženec ter navedel, da je tožnica neupravičeno izdala račun za 50 odstotkov avansa za izdelavo idejnega načrta za hišo. Če plačila avansa ni, tudi celotnega naročila ne more biti in se šteje, da je toženec odstopil od posla in od sodelovanja. Po njegovem plačilo avansa pomeni sprejem ponudbe. Prav tako je poudaril, da tožnica do tistega dne ni izdelala idejnega načrta, kar naj bi spet nakazovalo, da podjemna pogodba ni sklenjena.
Višje sodišče je s sodbo opr. št. I Cp 1648/2022 pritožbo zavrnilo. Uvodoma je poudarilo, da gre v preučevanem primeru glede na višino vtoževanega zneska za spor majhne vrednosti (443. člen > Zakona o pravdnem postopku - ZPP) ter da bi tožeča stranka morala navajati vsa dejstva in predlagati vse dokaze v tožbi, tožena stranka pa v odgovoru na tožbo (451. člen ZPP), kar pa slednja ni storila. Prav tako je opozorilo, da sodbe v sporu majhne vrednosti ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožba v pretežni meri uveljavlja prav ta pritožbeni razlog.
V nadaljevanju se je sodišče opredelilo do vprašanja, ali plačilo avansa pomeni sprejem ponudbe. Potrdilo je naziranje sodišča prve stopnje, ki je pravilno pojasnilo razliko med avansom in aro. Avans (slovensko predplačilo ali predujem) pomeni izjemo od načela vzajemnosti izpolnitev, saj je bistvo avansa v tem, da ga mora ena stranka plačati, še preden druga stranka začne s svojo izpolnitvijo. Plačilo avansa sicer lahko velja kot konkludenten sprejem ponudbe, vendar to ni bistvo avansa. Dogovor, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, da mora toženec v okviru že sklenjene podjemne pogodbe plačati avans, je v skladu z načelom pogodbene avtonomije strank.
Višje sodišče je tudi ugotavljalo, ali je pri ugotavljanju pravne narave avansa šlo za nesporazum ali zmoto. Po mnenju sodišča ni šlo za nesporazum med strankama (disenz – 16. člen > Obligacijskega zakonika - OZ), temveč za zmoto, ki niti ni opravičljiva v smislu drugega odstavka 46. člena OZ.
O razlikovanju med aro in avansom je sodišče v preteklosti že večkrat odločalo, npr. v zadevi opr. št. I Cpg 946/2015:
Ena pogodbena stranka je ob sklenitvi pogodbe drugi plačala 10.000 evrov kot avans. Če bi bil naveden znesek plačan kot ara, bi lahko v primeru neizpolnitve pogodbi zvesta stranka ta znesek (aro) obdržala. Če je bil znesek plačan kot avans, se le-ta v primeru neizpolnitve pogodbe vrne stranki, ki ga je plačala.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
