Posledica tega je, da se želimo ljudje, zlasti ko na svojem strokovnem področju že nekaj dosežemo, preizkusiti še na nekaterih drugih področjih, ki so nas od nekdaj zanimala, a se jim zaradi pomanjkanja časa ali denarja doslej nismo mogli dovolj posvečati. Profesor ekonomije bi želel še malo pokukati, kako ekonomska teorija deluje v praksi, in zato odpre podjetje, ki se ukvarja s poslovnim svetovanjem, odvetnika mika svet pravosodne politike, uspešni mesar bi se rad poizkusil še kot župan, priznani zdravnik bi bil minister ...
Nekateri bi se želeli preizkusiti tudi, kako dobro bi funkcionirali "v nasprotnih moštvih". Ta nekoliko shizofrena mnogostranskost je še posebej vznemirljiva, ko opazimo, da nekdanji policist kandidira za varuha človekovih pravic, ko ugledni tožilec zapusti tožilske vrste in postane kazenski odvetnik ali pa recimo ko uspešni davčni svetovalec postane šef finančne uprave.
Pri teh odmevnih "prestopih" sem se vedno vpraševal, kakšen je pravzaprav motiv teh prestopov. Je to denar? Osebna prepričanja? Zasičenost z delovnim mestom? Želijo biti ti prestopniki vsaj malo Jamesi Bondi in vohuniti, kako se stvarem streže na drugi strani?
Kakorkoli že, v vsakomur od nas je tudi kanček oportunista. S tem, ko dobimo priznanje, da lahko dobro funkcioniramo na več položajih ali v več poklicih, se počutimo močnejše, sposobnejše, samozavestnejše.
A problem nastane, ko začnejo nekateri svojo naravno pravico do mnogostranskega udejstvovanja zamenjevati s pravico do sedenja na več stolčkih, ki obsega navzkrižje interesov. Ko recimo menijo, da imajo pravico opravljati javno funkcijo in jo kombinirati še s svojo zasebno dejavnostjo. Na tej točki vsestranskost prestopi Rubikon in preide v polje neetičnega in pogosto tudi protipravnega.
Naj začnem s prevladujočo definicijo nasprotja interesov: do nasprotja interesov pride tedaj, ko subjekt ali posameznik postane nezanesljiv zaradi nasprotja med osebnimi (ali sebičnimi) interesi in poklicnimi dolžnostmi ali odgovornostmi. Do takšnega konflikta pride, ko ima oseba lastne interese, kot so denar, status, znanje, odnosi ali ugled, ki postavljajo pod vprašaj to, ali so lahko njihova dejanja, presoje in/ali odločanja nepristranski. Ko pride do takšne situacije, se stranko običajno pozove, naj se izloči, in to se od nje pogosto zahteva po zakonu.1
Pri tako imenovanih "dvoživkah", med katere za namene tega prispevka uvrščam posameznike, ki svoj poklic delno opravljajo v javni sferi, delno pa v zasebni (denimo preko lastnega podjetja, preko espeja, preko pogodb civilnega prava - take dvoživke so pojavljajo v zdravstvu, v politiki, v javni upravi, med profesorji, v kulturi ipd.), se torej pojavi pomembno vprašanje, ali postanejo zaradi tega, ker dopoldne zaslužijo svojo plačo iz sredstev davkoplačevalcev, popoldne pa še kot zasebniki, nezanesljivi do svojega javnega delodajalca zaradi tega, ker njihove odgovornosti in dolžnosti v javni sferi postanejo konfliktne z njihovimi zasebnimi interesi.
Za primer vzemimo kar ministra za zdravje dr. Bešiča Loredana. Ta po dostopnih javnih podatkih ob funkciji ministra za zdravje obenem dela še pri zasebniku in je tudi nosilec dejavnosti v Medicinskem centru Šalara. Minister, ki ga sicer po osebni plati cenim, se sam uvršča med borce za ohranitev in krepitev javnega zdravstva.
A njegovo zavzemanje za ta plemenit cilj močno zbledi s tem, ko se izkaže, da je v popoldanskem času še kot zasebnik. S svojim zgledom namreč posredno sporoča, da misija temeljite reorganizacije javnega zdravstva, ki si jo je zadal, vendarle ni tako zahtevna, da ne bi ob tem mogel popoldne opravljati še dveh služb kot zasebnik. To je nekaj podobnega, kot če bi ministrica za notranje zadeve, ki bi si za cilj zadala depolitizacijo policije, popoldne delala še kot detektivka pri podjetju, ki se ukvarja z detektivsko dejavnostjo. S tem bi javnosti sporočala, da se da tako misijo izpolniti le v dopoldanskem času.
Minister za zdravje je zgled vsem drugim v njegovi dejavnosti. Njegovo ravnanje bodo z veseljem posnemali številni drugi zdravniki in mirno še naprej funkcionirali kot dvoživke. Če kdo, potem bi se moral ravno on odpovedati hkratnemu sedenju na javnem in zasebnem stolu, še posebej zato, ker je javno zdravstvo v velikih težavah in bi potrebovalo maksimalno predanost najboljših zdravnikov.
Brez dvoma imajo številni posamezniki, ki ta hip sedijo na dveh stolih hkrati, za to ustrezno pokritje v veljavnih predpisih. Zdravniki v javnem zdravstvu lahko denimo opravljajo svoje popoldansko zasebno delo, če za to dobijo ustrezno soglasje svojega delodajalca.
Nekoliko strožji pogoji veljajo za javne uslužbence. Ti lahko opravljajo drugo dejavnost, če ta ni v nasprotju s konkurenčno prepovedjo po zakonu, ki ureja delovna razmerja, če njihova dejavnost ne vpliva ne nepristransko opravljanje dela, če pri opravljanju dejavnosti ne zlorabijo informacij, do katerih imajo dostop pri opravljanju dela v javni službi, in če opravljanje dejavnosti tudi sicer ni v škodo ugledu organa.2
Bolj kot zakon je problematična praksa, ki jo izvajajo tisti, ki bi morali skrbeti za to, da do konflikta interesov ne bi prihajalo. V javnem zdravstvu bi bilo denimo zanimivo ugotoviti, na osnovi katerih argumentov bi zakoniti zastopnik delodajalca, ki se sooča z neznosnimi čakalnimi dobami, utemeljil, da lahko zdravnik, ki ga zaradi tega sam "krvavo" potrebuje, v prostem času dela še kot zasebnik. S tem dovoljenjem (oz. soglasjem, ki ga poda) se namreč zavestno odpoveduje želji, da bi imel v svojem zavodu čim bolj spočitega in regeneriranega zdravnika, in tako očitno ravna v nasprotju z interesi institucije, ki jo vodi.
V tej enačbi se enostavno nekaj ne izide.
Predsednik kot profesor
Nedavno je bilo mogoče zaslediti izjavo kandidata za predsednika republike dr. Vladimirja Prebiliča, ki je dejal, da bi, tudi če bi postal predsednik republike, še vedno predaval na fakulteti. Njegov pogled na vsebino opravljanja predsedniške funkcije je napačen tako s pravnega kot tudi z etičnega vidika.
Zakon o integriteti in preprečevanju korupcije (ZIntPK)3 namreč določa, da poklicni funkcionar ob javni funkciji ne sme opravljati poklicne ali druge dejavnosti, namenjene pridobivanju dohodka ali premoženjske koristi. Res je, da zakon vsebuje tudi izjemo, in sicer da lahko poklicni funkcionar opravlja pedagoško, znanstveno, raziskovalno, umetniško, kulturno, športno in publicistično dejavnost, razen če drug zakon ne določa drugače.
Poklicnemu funkcionarju se lahko dovoli tudi opravljanje druge dejavnosti, namenjene pridobivanju dohodka, a le če ...
Nadaljevanje članka za naročnike >> mag. Boštjan J. Turk, "Dvoživke" - delno v javni sferi, delno v zasebni
>> ali na portalu Pravna praksa, št. 39-40, 2022
>> Še niste naročnik? Preverite uporabniške pakete!
-------------------------------------------
Opombe:
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
