Revizija je samostojno in izredno pravno sredstvo, ureja pa jo Zakon o pravdnem postopku (ZPP). Z njo se izpodbija pravnomočna sodba, izdana na drugi stopnji, zato se od revidenta zahteva, da obrazloženo in konkretizirano izpodbija te razloge. Gola ponovitev pritožbenih navedb tem zahtevam praviloma ne zadošča in ne more pripeljati do uspeha v revizijskem postopku.
V Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) je bila revizija uvedena šele z novelo ZIZ-L leta 2018. Skladno z 10. členom ZIZ velja, da je »zoper sklep, izdan na drugi stopnji, s katerim je pravnomočno odločeno, da se predlog za izvršbo zavrže ali zavrne, dovoljena revizija pod pogoji, ki jih določa zakon, ki ureja pravdni postopek«.
Citirano besedilo je jasno – revizija je dovoljena, če je zavržen ali zavrnjen predlog za izvršbo – to pomeni, da je v izvršilnih postopkih revizija dovoljena le, kadar je odločitev neugodna za upnika. Ne glede na jasnost besedila se sodišče v praksi nenehno ukvarja z neutemeljenimi predlogi za revizijo.
V zadevi opr. št. III DoR 70/2022 je Vrhovno sodišče s sklepom zavrglo predlog za revizijo in poudarilo, da je v postopkih izvršbe in zavarovanja revizijo mogoče dopustiti le v omejenem obsegu, kot ga določa prvi odstavek 10. člena ZIZ, zoper druge sklepe, izdane v teh postopkih, pa revizija še vedno ni dovoljena. Dodatno je opozorilo, da smiselna uporaba ZPP v primeru revizije ne pride v poštev, saj revizijo izrecno ureja sam ZIZ v 10. členu.
V drugi zadevi je revidentka vložila predlog za revizijo zoper sklep, v katerem je sodišče ugodilo predlogu za izvršbo. Ker ni šlo za sklep, s katerim bi sodišče zavrglo ali zavrnilo predlog za izvršbo, je skladno s prvim odstavkom 10. člena ZIZ zavrglo predlog za revizijo (II DoR 212/2022).
Tudi predlog za dopustitev revizije zoper pravnomočno odločitev o zavrnitvi dolžnikovega predloga za odlog izvršbe ni sklep iz prvega odstavka 10. člena ZIZ. Zaradi navedenega je sodišče ugotovilo, da revizija v navedenem delu ni dovoljena, s tem pa tudi ni dovoljen predlog za dopustitev revizije (II DoR 287/2021).
Tako v teoriji kot v praksi so se pojavila vprašanja, ali je takšna ureditev ustavno sprejemljiva. Ali je torej mogoče reči, da je z njo strankama izvršilnega postopka zagotovljeno enakovredno pravno varstvo?
Ana Harb je v svojem prispevku poudarila, da v izvršilnem postopku drugače kot v pravdnem ne velja, da morata biti stranki v povsem enakem položaju. Položaj upnika, ki praviloma že razpolaga s pravnomočnim in izvršljivim izvršilnim naslovom, je bistveno drugačen od položaja dolžnika, ki mu ta izvršilni naslov nalaga izpolnitev določene (pravnomočno ugotovljene) obveznosti. Če je predlog za izvršbo zavrnjen ali zavržen, lahko upnik predlaga dopustitev revizije (prvi odstavek 10. člena ZIZ). Če je zavrnjen ali zavržen ugovor, dolžnik te možnosti nima, temveč ima na voljo le (še) tožbo za nedopustnost izvršbe (59. člen ZIZ).
Po primerjavi tožbe in revizije, ki ju imata na voljo dolžnik oziroma upnik, ter ob upoštevanju testa sorazmernosti avtorica ne vidi utemeljenega razloga, da se revizija dopušča le glede vprašanj, ki se nanašajo na upnikov, ne pa tudi glede tistih, ki se nanašajo na dolžnikov pravni položaj. Odločitve Ustavnega sodišča glede tega vprašanja še ni.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
