V obravnavani zadevi je Vrhovno sodišče dopustilo revizijski vprašanji, ali sta sodišče in organ za BPP s tem, da sta posamezna preiskovalna dejanja štela za sodni postopek v smislu 7. člena ZBPP, kršila materialno pravo in ali je pri dodeljevanju BPP v postopku oprave posameznih preiskovalnih dejanj položaj osumljenca in oškodovanca enak.
Neenakost položajev obdolženca in oškodovanca
Vrhovno sodišče je uvodoma razlogovalo, da iz določb ZBPP izhaja, da je namen BPP upravičencem omogočiti dejanski dostop do sodišč in omogočiti, da socialni položaj posameznika ne bo predstavljal nepremostljive ovire za sodno varstvo njegovih pravic. Zapisalo je, da je tudi Ustavno sodišče na primer v odločbi v zadevi U-I-161/12 z dne 20. 2. 2014 pravico do BPP opredelilo v okviru pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave Republike Slovenije (URS). BPP je namreč institut, s katerim država socialno šibkejšemu sloju prebivalstva omogoča dostop do sodišč oziroma pravnih sredstev. Pri svoji presoji pa je Ustavno sodišče tedaj po navedbah vrhovnih sodnikov upoštevalo, da ZBPP sledi zagotavljanju pravice do enakosti pred sodiščem, tj. da imajo vsi ljudje brez vsakršnega razlikovanja enake možnosti za sojenje pred istimi sodišči in po istih postopkovnih pravilih. Z BPP se po presoji Vrhovnega sodišča torej osebam, ki si glede na svoj gmotni položaj ne bi mogle zagotoviti pravne pomoči, zagotovi enak dostop do sodnega varstva.
V nadaljevanju je Vrhovno sodišče kot nepravilno ocenilo stališče, da je treba oškodovancu v predkazenskem postopku zagotoviti BPP, ker ima tako pomoč zagotovljeno tudi obdolženec. Pojasnilo je, da prvi odstavek 23. člena URS določa, da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. To ustavno procesno jamstvo po oceni Vrhovnega sodišča torej zagotavlja sodno odločanje o »njegovih« pravicah in dolžnostih ali pa obtožbi proti »njemu«. Glede na navedeno že iz prvega odstavka 23. člena URS izhaja razlikovanje med upravičenci do BPP zaradi odločanja o obtožbi proti njim (to so domnevni storilci) in upravičenci do BPP zaradi sodnega varstva njihovih pravic. Med slednje lahko po stališču Vrhovnega sodišča spada tudi oškodovanec. Položaj obdolženca je tako po mnenju sodišča že v okviru 23. člena URS neizogibno drugačen od položaja oškodovanca. Zato vsaj v okviru odločanja o obtožbi ni mogoče enačiti procesnega položaja domnevnega storilca in procesnega položaja oškodovanca.
Dalje je Vrhovno sodišče pojasnilo, da je bistvo pravice do BPP obdolženca kot elementa pravice do učinkovitega sodnega varstva (prvi odstavek 23. člena URS) zagotavljanje pravice do obrambe z zagovornikom (druga alineja 29. člena URS). Pravna jamstva iz 29. člena URS pa gredo le obdolžencu, in ne tudi drugim udeležencem kazenskega in predkazenskega postopka. Enako velja za tretji odstavek 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP).
Res je – je izpostavilo Vrhovno sodišče –, da 22. člen URS zagotavlja tudi enako varstvo pravic v postopku pred sodišči in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, vendar to ustavno jamstvo zagotavlja enakost orožij strank v istem postopku. Tako sta v kazenskem postopku enakopravna obdolženec in upravičeni tožilec. Oškodovanec pa v kazenskem postopku (če ni niti subsidiarni niti zasebni tožilec) ni stranka. Vrhovno sodišče je ob tem spomnilo na ustavno odločbo v zadevi Up-320/14, U-I-5/17 z dne 14. 9. 2017, v kateri je Ustavno sodišče sicer sledilo sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) in odločilo, da morajo biti oškodovancu s pravnim redom zagotovljena temeljna procesna jamstva, ki mu omogočajo uveljavljanje civilnih zahtevkov, izvirajočih iz kaznivega dejanja. Položaj oškodovanca se po oceni vrhovnih sodnikov torej približuje položaju stranke v kazenskem postopku, v katerem lahko varuje svoje premoženjske in nepremoženjske pravice (kar lahko vključuje tudi osebnostne pravice), vendar pa oškodovanec nima pravice do zasebnega povračila ali do pravnega sredstva actio popularis.
Glede na navedeno je Vrhovno sodišče ugotovilo, da sta pravna položaja obdolženca in oškodovanca v kazenskem postopku različna, in to v vseh fazah kazenskega postopka. Zato je na drugo revizijsko vprašanje, tj. ali je pri dodeljevanju BPP v postopku oprave posameznih preiskovalnih dejanj položaj osumljenca in oškodovanca enak, odgovorilo negativno.
Pravni položaj oškodovanca
V nadaljevanju je Vrhovno sodišče pojasnilo, da je tudi odgovor na prvo revizijsko vprašanje, tj. ali se posamezna preiskovalna dejanja štejejo za sodni postopek v smislu 7. člena ZBPP, neločljivo povezan z opredelitvijo namena BPP iz 1. člena ZBPP. Tako je tudi sodni postopek v smislu 7. člena ZBPP lahko le postopek, v katerem se pred sodiščem odloča o (sporni) pravici, dolžnosti ali obtožbi. Pojma sodnega postopka namreč ni mogoče razlagati ločeno od vprašanja, kdo je udeleženec spornega razmerja, ki je predmet odločanja (četrti odstavek 1. člena ZBPP). Zato za vprašanje, ali v obravnavanem primeru prosilki kot oškodovanki pripada BPP po določbah ZBPP, ni bistveno, ali se zadeva šteje za kazensko in ali je obdolženec upravičen do BPP, temveč, ali gre v postopku posameznih preiskovalnih dejanj za uveljavljanje sodnega varstva kakšne od pravic, ki jih oškodovanci imajo, je razlogovalo Vrhovno sodišče.
V povezavi s tem je pojasnilo, da je z vidika ureditve po Zakonu o kazenskem postopku (ZKP) treba v prvi vrsti ločiti pravni položaj oškodovanca od položaja oškodovanca kot tožilca oziroma zasebnega tožilca. Oškodovanec kot tožilec ima namreč po prvem odstavku 63. člena ZKP iste pravice kot državni tožilec, razen tistih, ki jih ima državni tožilec kot državni organ. V tem primeru je oškodovanec stranka kazenskega postopka. V obravnavanem primeru pa po navedbah Vrhovnega sodišča ni šlo za to, da bi bila oškodovanka predlagateljica posameznega preiskovalnega ukrepa. Zato se Vrhovno sodišče ni opredelilo do pravice do BPP oškodovanca kot tožilca oziroma zasebnega tožilca. Prav tako se ni opredelilo do pravice do BPP oškodovanca za uveljavljanje pravnih sredstev, ki jih ima po ZKP, saj se prošnja za dodelitev BPP tudi na to ni nanašala. Dodalo je še, da tudi iz 13. člena Direktive 2012/29/EU izhaja zahteva, da države članice zagotovijo, da ima žrtev kaznivih dejanj dostop do pravne pomoči, kadar imajo status stranke v kazenskem postopku.
Vrhovno sodišče pa je dalje pritrdilo ugotovitvi Upravnega sodišča, da imajo oškodovanci po zakonskih spremembah večji obseg procesnih pravic tudi v predkazenskem postopku. Vendar je hkrati opozorilo, da vse niso namenjene uveljavljanju sodnega varstva kakšne od oškodovančevih pravic, večina med njimi je namenjena posebnemu varstvu oškodovanca v kazenskem postopku. Navedlo je, da Upravno sodišče našteva določbe ZKP, ki dajejo oškodovancu možnost prikriti podatek o svojem naslovu oziroma prebivališču, in določbo četrtega odstavka 65. člena ZKP, ki v nekaterih primerih tako v predkazenskem kot v kazenskem postopku omogoča, da je ob oškodovancu oseba, ki jo ta sam izbere. Pri tem pa je po ugotovitvi senata Vrhovnega sodišča Upravno sodišče spregledalo, da se ta možnost nanaša na spremstvo osebe, in ne na pravico do pooblaščenca. To tretji odstavek istega člena ZKP določa le za mladoletne oškodovance v kazenskih in predkazenskih postopkih, ki tečejo zaradi določenih kaznivih dejanj, za kar pa v obravnavani zadevi ne gre. Vrhovno sodišče je dalje zapisalo, da Upravno sodišče prav tako ni ugotovilo, da bi šlo v obravnavanem primeru posameznega preiskovalnega dejanja (zaslišanja oškodovanke kot priče) za uveljavljanje pravice do prikrivanja podatkov oškodovanke ali za ugotavljanje obstoja posebnih potreb po zaščiti oškodovanca iz 143.č člena ZKP. Tudi pravica oškodovanca, da že med preiskavo opozori na vsa dejstva in predlaga dokaze, ki so pomembni za to, da se ugotovi kaznivo dejanje, izsledi storilec kaznivega dejanja in ugotovijo njegovi premoženjskopravni zahtevki (prvi odstavek 59. člena ZKP), po prepričanju vrhovnih sodnikov sama po sebi ne zadošča za utemeljitev pravice oškodovanca do BPP že za posamezno preiskovalno dejanje. Procesne pravice, ki jih oškodovancu daje ZKP, po stališču Vrhovnega sodišča varujejo njegov specifični položaj udeleženca tega postopka, niso pa same po sebi podlaga za stališče, da imajo oškodovanci v postopku posameznega preiskovalnega dejanja pravico do BPP, saj je ta povezana z uresničevanjem oškodovančeve pravice do uveljavljanja sodnega varstva njegovih pravic in pravnih interesov.
Vrhovno sodišče se je sklicevalo tudi na odločbo Ustavnega sodišča v zadevi Up-417/16 z dne 18. 3. 2021, v kateri je to pojasnilo, da oškodovanec pravice, da se kazensko preganja tretja oseba ali da je ta obsojena za kaznivo dejanje, ne more zahtevati neodvisno. Ta pravica mora biti neločljivo povezana z njegovo pravico uveljavljati civilnopravni zahtevek, čeprav le zato, da bi si zagotovil simbolično odškodnino ali pravico do dobrega ugleda. Le v takih primerih zahtevki oškodovanca spadajo v civilni okvir prvega odstavka 6. člena EKČP. Po navedbah Vrhovnega sodišča tudi ESČP oškodovancem, ki izpodbijajo sodbe domačih sodišč v kazenski zadevi, priznava upravičenje za sprožitev postopka pred tem sodiščem, kadar varujejo pravice do duševne in telesne nedotakljivosti ter osebno dostojanstvo, ki so varovane v okviru 8. člena EKČP, pri čemer ima ESČP, kot je navedlo Vrhovno sodišče, jasno stališče, da pravica do dostopa do sodišča v smislu zavarovanja svojih civilnih pravic ne vključuje tudi pravice, da oškodovanec sproži kazenski postopek zoper tretjo osebo. Oškodovanec mora imeti možnost, da sodeluje v kazenskem postopku, če bo od izida slednjega odvisna poznejša odločitev o njegovih pravicah in interesih v civilnem postopku. V obravnavanem primeru pa oškodovanka ni navedla, da bi že v okviru obravnavanega posameznega preiskovalnega dejanja uveljavljala premoženjskopravni zahtevek. Poleg tega ZKP v postopku posameznih preiskovalnih dejanj tudi ne določa nobenih zahtev oziroma prekluzij glede uveljavljanja kakšnih oškodovančevih civilnopravnih zahtevkov, je še zapisalo Vrhovno sodišče.
Opozorilo je, da je zaslišanje priče (ki je lahko tudi oškodovanec) tako kot zasliševanje osumljenca ali obdolženca dejanje dokazovanja. Po prvem odstavku 430. člena ZKP se kazenski postopek pred okrajnim sodiščem uvede šele na podlagi obtožnega akta upravičenega tožilca. Pred vložitvijo tega akta lahko upravičeni tožilec sicer sodniku posamezniku predlaga, da opravi posamezna preiskovalna dejanja (prvi odstavek 431. člena ZKP), vendar to še ne pomeni kazenskega sodnega postopka. Namen posameznih preiskovalnih dejanj v skrajšanem postopku je opraviti samo tista posamezna preiskovalna dejanja, ki jih upravičeni tožilec predlaga kot potrebna za pridobitev dokazov in podatkov, ki mu omogočajo odločitev o tem, ali naj vloži obtožni predlog. Glede na to po prepričanju Vrhovnega sodišča zaslišanje oškodovanca kot priče v postopku posameznega preiskovalnega dejanja po naravi stvari ne pomeni uveljavljanja sodnega varstva njegovih pravic. Okoliščina, da to preiskovalno dejanje opravlja sodnik, ne spremeni pravne narave tega procesnega dejanja. To ne pomeni, da oškodovanci niso upravičeni do vseh potrebnih ukrepov zaščite, pomeni le, da niso upravičeni do BPP po določbah ZBPP, je še razložilo Vrhovno sodišče. Po mnenju slednjega zato postopek posameznega preiskovalnega dejanja z vidika oškodovanca ni postopek sodnega uveljavljanja kakšne njegove pravice ali pravne koristi v smislu 1. člena ZBPP.
Pripravil: Patricij Maček, mag. prava
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
