Pogodbeno kazen zaradi zamude v izpolnitvi je mogoče zahtevati samo in le v naslednjih primerih: ko je dolžnik pogodbeno obveznost izpolnil z zamudo ali ko upnik kumulativno uveljavlja tudi izpolnitveni zahtevek. Pogodbene kazni zaradi zamude pa ni mogoče zahtevati v primeru delne izpolnitve pogodbene obveznosti.
V pritožbenem postopku je sodišče druge stopnje obravnavalo pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje, s katero je nižje sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek. S pritožbo je tožnica uveljavljala zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Navedla je, da skladno s podizvajalsko pogodbo izvedbe del več ni mogoče zahtevati. Ker ta niso bila izvedena v določenem času, zahteva pogodbeno kazen zaradi zamude.
Tudi višje sodišče ni sledilo pritožničinim navedbam. S sodbo I Cpg 104/2022 je njeno pritožbo zavrnilo ter potrdilo izpodbijano sodbo.
Višje sodišče je opozorilo na odločbo Vrhovnega sodišča RS III Ips 137/ 2015, po kateri zakon upniku ne daje podlage, da bi v primeru zamude dolžnika z izpolnitvijo uveljavljal zgolj pogodbeno kazen zaradi zamude, ne da bi kumulativno uveljavljal tudi izpolnitveni zahtevek. Dopustitev takšnega (samostojnega) zahtevka bi namreč spremenila naravo pogodbene kazni v primeru, ko je po zapadlosti izpolnitev obveznosti postala nemogoča, ali v primerih, ko je izpolnitvena obveznost dolžnika prenehala na podlagi zakona ali na podlagi odstopnega upravičenja upnika. Določbo četrtega odstavka 251. člena > Obligacijskega zakonika (OZ) je treba razlagati tako, da je mogoče pogodbeno kazen zaradi zamude v izpolnitvi uveljavljati samo in le v naslednjih primerih: (1) ko je dolžnik pogodbeno obveznost izpolnil z zamudo ali (2) ko upnik kumulativno uveljavlja tudi izpolnitveni zahtevek.
Višje sodišče je sledilo razlogovanju sodišča prve stopnje, da ker toženka prevzetih del ni izvedla oziroma dokončala (zadnje dejstvo med strankama ni sporno), ampak jih je (po drugem podizvajalcu) izvedla oziroma dokončala tožnica, slednja v tem postopku tožbenih navedb v smeri zahteve po izpolnitvi zahtevka s strani toženke ne more dopolniti tako, da bi lahko v skladu s četrtim odstavkom 251. člena OZ od nje zahtevala plačilo pogodbene kazni. Gre za položaj (s strani toženke) neizpolnjene pogodbe, ne pa za položaj zamude z izpolnitvijo. Glede na navedeno ni dvoma, da je tožba, s katero tožnica zahteva plačilo pogodbene kazni zaradi zamude z izpolnitvijo, neodpravljivo nesklepčna.
Sodišče je poudarilo, da trditve pritožnice, da v času vložitve tožbe izpolnitev obveznosti s strani toženke objektivno ni bila več mogoča, niso pravno odločilne. Odločilno je dejstvo, da toženka svoje obveznosti ni izpolnila, pogodbena kazen pa je bila dogovorjena samo za primer zamude z izpolnitvijo, ne pa tudi za primer njene neizpolnitve.
O upravičenosti zahtevati pogodbeno kazen zaradi zamude so sodišča v preteklosti že večkrat odločala. Poleg že omenjene sodbe Vrhovnega sodišča je isto sodišče v zadevi III Ips 137/2015 poudarilo, da se v primeru neizpolnitve pogodbe uporablja pogodbena kazen zaradi neizpolnitve, ki pa mora biti izrecno dogovorjena. Do uveljavitve te pogodbene kazni je upnik upravičen ob predpostavki, da pogodbena obveznost ni bila izpolnjena. Z uveljavljanjem pogodbene kazni zaradi neizpolnitve upnik izgubi pravico terjati izpolnitev pogodbe (prvi in drugi odstavek 251. člena OZ); gre namreč za posebno obliko odstopnega upravičenja upnika.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
