Države članice so ocenjene z oceno od 1 do 100, pri čemer 1 pomeni popolno neenakost in 100 popolno enakost. EU povprečje v letu 2022 dosega 68,6 točk, kar je za 0,6 točke bolje od leta 2021. Boljši rezultat gre pripisati predvsem napredku na področju moči, kjer je sicer še vedno prisotna največja neenakost med ženskami in moškimi v EU.
Slovenija v letu 2022 dosega 67,5 točke oziroma za 0,1 točke manj od lanskega leta in se tudi letos umešča na 12. mesto v EU-27. Najboljši rezultat, tako kot leto prej, dosegata Švedska (83,9) in Danska (77,8), na tretjem mestu je Nizozemska (77,9), sledita Finska (75,4) in Francija (75,1). Najslabše se je tudi letos odrezala Grčija (53,4), sledijo Romunija (53,7), Madžarska (54,2) in Slovaška (56,0).
Ocena Slovenije se je od leta 2010 sicer izboljšala za 4,8 točke, vendar je primerjavi z drugimi državami članicami napredovala počasneje, zato je na lestvici padla za tri mesta. Od leta 2019 se ocena praktično ni spremenila in država še naprej zaseda 12. mesto. V primerjavi z lanskim letom je Slovenija najbolj napredovala na področju dela (+0,4), medtem ko je najbolj nazadovala na področju zdravja (-0,9). Podrobnejši podatki za Slovenijo so dostopni na spletni strani Inštituta za enakost spolov.
Letošnji indeks enakosti spolov se osredotoča na socialno-ekonomske posledice pandemije Covid-19, in sicer z vidika nege in varstva otrok, dolgotrajne oskrbe, gospodinjskega dela in sprememb prožnih ureditev dela v državah članicah EU-27.
Podatki kažejo, da je bilo za skrb za otroke izključno odgovornih trikrat več žensk kot moških. Leta 2021 je o tem, da za otroke, stare od 0 do 11 let, skrbijo ali jih nadzirajo v celoti ali pretežno sami, poročalo 31 % žensk in le 9 % moških. Med pandemijo je za skrb za otroke ali vnuke, stare od 0 do 11 let, porabilo več kot štiri ure na dan skoraj še enkrat toliko žensk (40 %) kot moških (22 %). Od začetka pandemije se je 6 % žensk in 7 % moških odločilo, da bodo delali manj časa, da bi skrbeli za otroke in/ali druge sorodnike. Pri tem gre za enega najmanjših deležev žensk in moških v EU, ki delajo manj časa, da bi lahko izpolnjevali svoje obveznosti oskrbe.
Ženske so neformalno dolgotrajno oskrbo zagotavljale redkeje kot moški, obenem pa so oskrbi vsak dan namenile več časa. Leta 2021 je 23 % žensk in 30 % moških zagotavljalo oskrbo starejšim ali osebam z zdravstvenimi omejitvami. Kljub temu je med pandemijo več žensk (16 %) kot moških (10 %) poročalo, da zagotavljajo neformalno dolgotrajno oskrbo starejšim ali osebam z zdravstvenimi omejitvami več kot štiri ure na dan. Ti deleži so v EU razmeroma nizki. Leta 2021 se je za pomoč pri obveznostih v zvezi z neformalno dolgotrajno oskrbo na sorodnike, sosede ali prijatelje zanašal velik delež žensk (60 %) in moških (69 %). Poleg tega se je na zavode in ustanove za dolgotrajno institucionalno varstvo v primerjavi z drugimi državami članicami zanašal velik delež žensk (41 %) ter moških (53 %).
Razlike med spoloma pri razdelitvi gospodinjskega dela so bile še vedno prisotne, vendar so bile manj izrazite kot v drugih državah EU. Leta 2021 je 55 % žensk in le 11 % moških poročalo, da gospodinjsko delo opravljajo v celoti ali pretežno sami. Kljub znatnim odstopanjem med ženskami in moškimi je razlika med spoloma (44 odstotnih točk) v porazdelitvi gospodinjskih opravil med najnižjimi v EU. Poleg tega so ženske gospodinjskemu delu namenile več časa kot moški, pri čemer je več kot štiri ure na dan za gospodinjska opravila porabilo 15 % žensk in 6 % moških.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
