Državno pravo je nad cerkvenim pravom in na slednjega, kolikor se ne nanaša na zadeve, ki so izključno verske narave ali spadajo v notranje zadeve verskih skupnosti, sodišče ni vezano, je pojasnilo Vrhovno sodišče v sodbi v zadevi I Ips 48309/2013 z dne 7. julija 2022.
Sporno vprašanje
V obravnavani zadevi se je Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenčevega zagovornika ukvarjalo z vprašanjem, ali obsojenčevo ravnanje, ki ima po ugotovitvah v pravnomočni sodbi vse zakonske znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 209. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), spada v (izključno) pristojnost cerkvene avtonomije, kot trdi vložnik, ali tudi pod jurisdikcijo rednih sodišč.
Načelo ločenosti države in verskih skupnosti
Vrhovno sodišče je uvodoma citiralo sklep Ustavnega sodišča v zadevi Up-2229/08 z dne 28. maja 2009, v katerem se je to sklicevalo na razlago v mnenju Rm-1/02 z dne 19. novembra 2003 o skladnosti Sporazuma med Republiko Slovenijo in Svetim sedežem. Ustavno sodišče je tedaj med drugim zapisalo, da načelo o ločitvi države in verskih skupnosti (prvi odstavek 7. člena Ustave Republike Slovenije (URS)), vključeno v demokratično ureditev, ki varuje človekove pravice in temeljne svoboščine, verskim skupnostim zagotavlja popolnoma svobodno delovanje na njihovem verskem (duhovnem) področju (drugi odstavek 7. člena URS). To načelo hkrati preprečuje vsakršno širitev državnih pristojnosti na zadeve, ki so izključno verske narave ali spadajo v notranje zadeve verskih skupnosti. Zagotovljena svoboda delovanja verske skupnosti pa ne pomeni njene popolne osvobojenosti od državne sodne oblasti. Dolžnost zagotavljati sodno varstvo se namreč po oceni Vrhovnega sodišča v skladu z načelom državne suverenosti razteza na vse zahtevke, ki se presojajo po državnem pravu. Pri tem ni pomembno, kdo je zatrjevani nosilec s takšnim zahtevkom uveljavljanih pravic oziroma obveznosti. Prav tako sodno varstvo ne more biti izključeno samo zato, ker bi bila odločitev o zahtevku, ki se presoja po državnem pravu, odvisna od odgovora na kakšno predhodno vprašanje, urejeno z avtonomnimi akti verske skupnosti, je bilo jasno Vrhovno sodišče.
Svoboda verskih skupnosti je v okviru načela o ločitvi države in verskih skupnosti tako po mnenju vrhovnih sodnikov omejena s suverenostjo države, da državni organi izvršujejo suvereno oblast in vse oblastne funkcije na celotnem ozemlju države, iz česar izhaja, da je državno pravo nad cerkvenim in da na slednjega, kolikor se ne nanaša na zadeve, ki so izključno verske narave ali spadajo v notranje zadeve verskih skupnosti, sodišče ni vezano. Tudi cerkveni zakoniti zastopniki so dolžni delovati v skladu z URS in državnimi zakoni, je pojasnilo Vrhovno sodišče.
Poleg tega je poudarilo, da je v drugem odstavku 6. člena Zakona o verski svobodi (ZVS) določeno, da mora biti delovanje cerkva v skladu s pravnim redom Republike Slovenije, kar pomeni, da morajo tudi njeni zakoniti zastopniki spoštovati pravni red Republike Slovenije. To pa zajema tako vodenje in razpolaganje s financami kot tudi kazensko odgovornost članov cerkve. Glede davčnih obveznosti verskih skupnosti pa je v 2. členu Zakona o računovodstvu (ZR) določeno, da so registrirane cerkve po pravnem položaju pravne osebe zasebnega prava, ki morajo voditi poslovne knjige po slovenskih računovodskih standardih, je še dodalo Vrhovno sodišče.
Dolžnost kazenskega pregona in veljavnost KZ-1
Glede konkretnega primera je navedlo, da je Srbska pravoslavna cerkev v Sloveniji registrirana verska skupnost, ki ji je omogočeno in zagotovljeno sodno varstvo pravic, vključno s kazenskopravnim varstvom. Ta je tako kot pravna oseba zasebnega prava po svojem pooblaščencu vložila kazensko ovadbo zoper obsojenca, pri tem pa po stališču Vrhovnega sodišča z vidika presoje zakonitosti izpodbijane pravnomočne sodbe ni pomembno, ali se je s tem tudi odrekla možnostim, ki ji jih daje njena notranja ureditev. Nato je Vrhovno sodišče opozorilo, da so bili po naznanitvi kaznivega dejanja, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, organi pregona dolžni storiti vse, da se odkrijejo in zavarujejo sledovi kaznivega dejanja. Poznejši umik kazenske ovadbe pa glede na to, da ni šlo za kaznivo dejanje, ki bi se preganjalo na predlog, ni imel procesnopravnih učinkov. Dejstvo, da je obsojenec duhovnik Srbske pravoslavne cerkve in je zato izključno v razmerju z njo, ni okoliščina, ki bi zoper njega onemogočala vodenje kazenskega postopka, saj v 6. členu KZ-1 takšna izjema ni predvidena. Po 4. členu KZ-1 ta velja za vse polnoletne osebe, če ni izjemoma določeno drugače, ne glede na to, ali so tujci ali slovenski državljani, pri čemer v konkretnem primeru ne gre za izjemi, predpisani v drugem in tretjem odstavku 4. člena KZ-1, so bili še jasni vrhovni sodniki.
Zaključek
Glede na navedeno je Vrhovno sodišče presodilo, da kolikor vložnik navaja, da sta podani bistveni kršitvi iz 5. in 6. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, in ponuja razlago, da je edini pristojni tožilec, ki bi lahko na obsojenca naslovil očitek zaradi njegovega, v pravnomočni sodbi ugotovljenega ravnanja, cerkveni tožilec in edino sodišče, ki bi bilo pristojno odločati o takem očitku, cerkveno sodišče Srbske pravoslavne cerkve, je glede na normativno ureditev pristojni tožilec državni tožilec in pristojno sodišče redno sodišče naše države.
Pripravil: Patricij Maček, mag. prava
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
