Po ustaljeni sodni praksi je videz nepristranskosti sojenja lahko okrnjen, če je stranka sodnik ali bližnji svojec sodnika, ki sodniško službo opravlja na stvarno in krajevno pristojnem sodišču, če je to manjše sodišče, na katerem se vsi sodniki poznajo med seboj in videza nepristranskosti ne bi bilo mogoče zagotoviti niti z izločitvijo posameznih sodnikov.
V prvi zadevi je tožnik s tožbo, ki jo je vložil na Okrožno sodišče v Ljubljani, zahteval odškodnino za škodo zaradi pristranskega in nestrokovnega odločanja o njegovi zadevi za sodno varstvo, ki jo je vložil na Okrajno sodišče v Ljubljani. V tožbi je tudi predlagal prenos krajevne pristojnosti na drugo sodišče z navedbo, da je drugotoženka sodnica Okrajnega sodišča v Ljubljani, da uživa ugled in kolegialno spoštovanje pri kolegih sodnikih, zaradi česar sodišče v zadevi ne more odločati pošteno in neodvisno.
Vrhovno sodišče je s sklepom I R 107/2022 zavrnilo predlog.
Pojasnilo je, da lahko Vrhovno sodišče na predlog stranke ali pristojnega sodišča določi drugo stvarno pristojno sodišče, da postopa v zadevi, če je očitno, da se bo tako laže opravil postopek, ali če so za to drugi tehtni razlogi (67. člen > Zakona o pravdnem postopku – ZPP).
Sodniki odločajo na podlagi ustave in zakonov ter morajo vselej ravnati tako, da varujejo nepristranskost in neodvisnost sojenja ter ugled sodniške službe (3. člen > Zakona o sodiščih – ZS ter 2. in 37. člen > Zakona o sodniški službi – ZSS). Da ne bi bilo porušeno zaupanje javnosti v sojenje, morajo poleg dejanske zagotovitve nepristranskosti sojenja ohraniti tudi zunanji videz nepristranskosti. Ta je namreč v posameznih primerih lahko ogrožen. Ne velja pa to po presoji Vrhovnega sodišča za obravnavani primer. Po ustaljeni sodni praksi je videz nepristranskosti sojenja lahko okrnjen, če je stranka sodnik ali bližnji svojec sodnika, ki sodniško službo opravlja na stvarno in krajevno pristojnem sodišču, če je to manjše sodišče, na katerem se vsi sodniki poznajo med seboj in videza nepristranskosti ne bi bilo mogoče zagotoviti niti z izločitvijo posameznih sodnikov (70. in 75. člen ZPP).
V obravnavanem primeru ne velja nič od navedenega: pristojno sodišče je največje okrožno sodišče v državi, druga toženka pa je sodnica največjega okrajnega sodišča v državi, pri čemer obe sodišči ne poslujeta v isti stavbi; da bi bile okoliščine, ki jih kot razloge za dvom o nepristranskosti sojenja zatrjuje tožnik (kolegialno spoštovanje, nenaklonjenost sojenja sodniškim kolegom in podobno), na pristojnem sodišču intenzivnejše kot na katerem drugem stvarno pristojnem sodišču, pa se ne trdi.
V drugi zadevi pa je Vrhovno sodišče ugodilo predlogu za prenos krajevne pristojnosti, saj je mati toženca zaposlena pri Okrajnem sodišču v Brežicah, ki pa je relativno majhno sodišče z manjšim številom zaposlenih uslužbencev. Sodišče je skladno z 67. členom ZPP določilo drugo stvarno pristojno sodišče.
Ob tem pa velja opozoriti, da je velikost sodišča le eden od za odločitev relevantnih kriterijev (tako Vrhovno sodišče v zadevi I R 94/2017). Upoštevati je namreč treba, da se v večini manjših slovenskih krajev sodniki pogosto srečujejo z (lokalno) znanimi osebami, zaposlenimi na občini, v javnih službah, na drugih ustanovah ipd., prav tako pogosto obravnavajo situacije iz lokalnega ali širšega družbenega življenja, pa vendarle take okoliščine niso tehtni razlog za delegacijo pristojnosti. Smotrnost prenosa pristojnosti pa se ugotavlja tudi z vidika kraja opravljanja procesnih dejanj ter s tem povezanih stroškov.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
