Začasna odredba za odvzem otroka se izda, če se verjetno izkaže, da je otrok ogrožen: če je utrpel ali je zelo verjetno, da bo utrpel škodo, in je ta škoda oziroma verjetnost, da bo škoda nastala, posledica storitve ali opustitve staršev ali posledica otrokovih psihosocialnih težav, ki se kažejo kot vedenjske, čustvene, učne ali druge težave v njegovem odraščanju.
Sodišče prve stopnje je s sklepom nasprotnima udeležencema odvzelo mladoletnega otroka in ga namestilo v Strokovni center – mladinski dom. Hkrati je odločilo o preživninskih obveznostih in stikih nasprotnih udeležencev z mladoletnim otrokom ter kot skrbnika otroka imenovalo Center za socialno delo. Določilo je, da ukrep velja tri leta. Zoper tak sklep sta se pritožila nasprotna udeleženca – otrokova starša.
Višje sodišče je s sklepom opr. št. III Cp 581/2022 pritožbo nasprotnih udeležencev spoznalo za delno utemeljeno.
Uvodoma je ugotovilo, da je odločitev sodišča prve stopnje, ki je predlogu za izdajo začasne odredbe ugodilo, materialnopravno pravilna. Dokazni postopek je namreč pokazal, da otroku grozi takšna nevarnost, zaradi katere je bilo treba predlagano začasno odredbo izdati, in da so izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe (161. člen > Družinskega zakonika (DZ)). Otrok je ogrožen, če je utrpel ali je zelo verjetno, da bo utrpel škodo, in je ta škoda oziroma verjetnost, da bo škoda nastala, posledica storitve ali opustitve staršev ali posledica otrokovih psihosocialnih težav, ki se kažejo kot vedenjske, čustvene, učne ali druge težave v njegovem odraščanju. Škoda obsega škodo na telesnem ali duševnem zdravju in razvoju otroka ali na otrokovem premoženju (157. člen DZ). V skladu s 174. členom DZ sodišče staršem odvzame otroka in ga namesti k drugi osebi v rejništvo ali v zavod, če je otrok ogrožen s strani obeh staršev ali je mogoče le z odvzemom v zadostni meri zavarovati njegove koristi in če okoliščine primera kažejo, da bodo starši po določenem času ponovno prevzeli skrb za njegovo vzgojo in varstvo. Postopek za izdajo začasne odredbe mora biti hiter, sodišče pa o njem odloča na podlagi dokaznega standarda verjetnosti, ki je podan takrat, ko je razlogov, ki govorijo v prid nekega zaključka, več od tistih, ki kažejo nasprotno.
Višje sodišče je sledilo ugotovitvam sodišča prve stopnje, da starša mladoletnemu otroku ne zagotavljata pogojev za normalen fizični in psihični razvoj. Ta namreč potrebuje strokovno pomoč, nudeno v strukturiranem okolju z jasno postavljenimi pravili in mejami, česar pa v domačem okolju ni deležen. Da je otrokov razvoj v domačem okolju ogrožen, izhaja iz dejstva, da je od septembra do novembra 2021 šolo obiskal zgolj štirikrat, iz poročil razredničarke in obvestil policijske postaje.
Pritožbeno sodišče je tudi sledilo razlogovanju nižjega sodišča, zakaj je treba otroka umakniti iz domačega okolja. Ugotovilo je namreč, da je otrokov razvoj pri starših ogrožen sam po sebi. Pri tem ni potrebno, da gre za razloge, ki izvirajo od staršev, ali da gre za njihovo krivdno ravnanje ali opustitev. Iz predloženih poročil namreč izhaja, da se težave pri mladoletnem otroku stopnjujejo na vedenjskem in čustvenem področju, zaradi česar vse bolj ogroža sam sebe, hkrati pa so bile vse oblike pomoči, ki so mu bile ponujene v šoli in domačem okolju, izčrpane in neuspešne.
Višje sodišče je tudi poudarilo, da gre v preučevanem primeru le za začasno ureditev, nasprotnima udeležencema pa je dana možnost, da se vključita v terapevtsko obravnavo ter programe in uvidita neskladja v svojih ravnanjih ter se naučita veščin pozitivnega starševstva.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
