Tožnica, ki zatrjuje odškodninsko odgovornost države na podlagi 26. člena Ustave Republike Slovenije (URS) zaradi sodniške napake, bi morala zoper odločitev sodišča, ki ji očita protipravnost zaradi kršitve z URS varovane človekove pravice, vložiti tudi ustavno pritožbo, da bi se izognila učinku prekinitve vzročne zveze med sodniško napako in škodo, je presodilo Vrhovno sodišče v sodbi v zadevi II Ips 117/2021 z dne 4. julija 2022.
Dopuščeno revizijsko vprašanje
Vrhovno sodišče je v obravnavani zadevi dopustilo naslednje revizijsko vprašanje: »Ali je pravno pravilen materialnopravni zaključek sodišča v predmetni zadevi, da mora oškodovanec v primeru, ko zatrjuje odškodninsko odgovornost države na podlagi 26. člena URS zaradi sodniške napake, zoper odločitev sodišča, ki ji očita protipravnost, vložiti tudi ustavno pritožbo, da se izogne učinku prekinitve vzročne zveze med sodniško napako in škodo?«
Odškodninska odgovornost države kot ultima ratio
Vrhovno sodišče je zapisalo, da pravica do povračila škode iz 26. člena URS izhaja iz obveznosti države, da zagotavlja pravno in dejansko varnost. Pomeni eno od konkretizacij načela pravne države (2. člen URS), ki ga predvsem uresničujejo nosilci oblasti, ko s svojimi pravnimi akti in dejanji delujejo v razmerju do posameznikov. URS jasno zahteva, da morajo pravni akti in dejanja nosilcev oblasti temeljiti na ustavi, zakonu ali zakonitem predpisu (153. člen, drugi odstavek 120. člena in drugi stavek 125. člena URS). Poleg tega URS ureja pravna sredstva, ki zagotavljajo možnost preizkusa zakonitosti in ustavnosti oblastnih posamičnih pravnih aktov in dejanj (pravica do pravnega sredstva iz 25. člena, 157. člen in tretji odstavek 120. člena URS), pa tudi posebno pravno sredstvo, tj. ustavno pritožbo zaradi kršitev človekovih pravic in svoboščin s posamičnimi akti v postopku pred Ustavnim sodiščem. V postopku pred slednjim se (med drugim) lahko preizkušata ustavnost in zakonitost splošnih pravnih aktov (160. člen URS), je ureditev opisalo Vrhovno sodišče in nadaljevalo, da naj vse omenjene možnosti naknadnega preizkusa ustavnosti in zakonitosti posamičnih ter splošnih pravnih aktov in dejanj zagotovijo uresničevanje načela ustavnosti in zakonitosti delovanja oblasti ter služijo neposrednemu udejanjanju vladavine prava pri oblastnem odločanju. Šele če ta sistem odpove, pride na vrsto odškodninsko varstvo kot ultima ratio pravne države, je prepričano Vrhovno sodišče. Navedlo je, da je Ustavno sodišče v odločbi v zadevi Up-1082/12 z dne 29. maja 2014 zavzelo naslednje stališče: »Če vsi drugi mehanizmi za varstvo človekovih pravic v posameznem primeru odpovedo, je ob izpolnjenih predpostavkah pravice do povrnitve škode posamezniku zagotovljeno odškodninsko varstvo.« Pri tem je opozorilo tudi na svojo sodno prakso, po kateri je odškodninska odgovornost za oblastno protipravnost skrajno sredstvo, ultimum remedium (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 220/2017 z dne 17. januarja 2019). Pravica do povračila škode, tako meni Vrhovno sodišče, ima v razmerju do možnosti in postopkov, ki naj neposredno zagotovijo ustavnost in zakonitost delovanja nosilcev oblasti, sekundaren pomen. Primaren pomen navedenih pravnih sredstev v kontekstu pravice do povračila škode po oceni Vrhovnega sodišča utemeljuje možnost, da se z njimi odvrne škoda, ki izvira iz protipravnega ravnanja oblasti, in s tem hkrati izniči tudi potreba po odškodninskem varstvu posameznika.
Vloga ustavne pritožbe
V nadaljevanju je senat Vrhovnega sodišča presojal, kakšno vlogo in pomen ima ustavna pritožba v kontekstu opisane zahteve po izčrpanju pravnih sredstev. Zapisal je, da je že na prvi pogled jasno, da ustavne pritožbe ni mogoče uvrstiti v okvir 25. člena URS, ki kot ustavno pravico določa pravico do pravnega sredstva, ter 158. člena URS, ki daje podlago za uzakonitev pravice do izrednega pravnega sredstva v vseh postopkih, končanih s pravnomočno sodno ali upravno odločbo. Ustavna pritožba, tako meni Vrhovno sodišče, ni pravno sredstvo za saniranje odločitev sodišč (prve in druge stopnje), temveč gre za posebno sredstvo za zagotavljanje varovanja človekovih pravic, ki ga določa URS. Ta se lahko vloži, ko so izčrpana vsa redna in izredna pravna sredstva (51. člen Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS)). Stranka pa mora pravna sredstva izčrpati ne le formalno, temveč tudi po vsebini. Izčrpanost pravnih sredstev ne pomeni le izčrpanja klasičnih pravnih sredstev (na primer pritožbe, ugovora, revizije), temveč izčrpanje vsake procesne možnosti, ki jo pravni red v določenem postopku zagotavlja in ki daje udeležencu postopka učinkovito možnost, da uveljavlja pomembne očitke, je pojasnilo Vrhovno sodišče. Po njegovem mnenju lahko opustitev vložitve pravnega sredstva v kontekstu 26. člena URS preusmeri tek vzročne zveze med zatrjevano škodo in očitanim protipravnim ravnanjem. To pomeni, tako meni Vrhovno sodišče, da je treba odgovoriti na vprašanje, ali bi vložitev določenega (dovoljenega) pravnega sredstva, upoštevajoč okoliščine primera ob normalnem teku stvari, lahko odvrnila ali omilila škodo. Če bi bila tako sodniška napaka odpravljiva in bi se stranka s pravnim sredstvom škodi izognila (ne samo hipotetično), po prepričanju vrhovnih sodnikov ni odškodninske obveznosti. Pomembno je, da je možnost odstranitve ali omilitve škode s pravnim sredstvom razumno predvidljiva, meni Vrhovno sodišče. V povezavi s tem je ocenilo, da je treba kot pravna sredstva obravnavati vsa razpoložljiva pravna sredstva, s katerimi bi bilo mogoče sanirati sodniško napako. To bi, tako meni Vrhovno sodišče, kazalo na to, da je ustavna pritožba kot posebno pravno sredstvo za varstvo človekovih pravic (lahko) conditio sine qua non za (uspešno) uveljavljanje odškodninskega zahtevka, ko se očitek sodniške napake opira na očitek, da je bilo z odločitvami sodišč protipravno poseženo v kakšno z URS zagotovljeno človekovo pravico.
Obravnavani primer
Glede na navedeno je bilo po mnenju Vrhovnega sodišča v konkretni zadevi odločilno, ali je tožnica zahtevala odškodnino zaradi kršitve kakšne z URS zagotovljene človekove pravice. Za končni odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje je bila zato za Vrhovno sodišče ključna vsebina spodnje premise sporne pravdne zadeve, iz katere je izvirala očitana procesna kršitev.
V povezavi z zapisanim je Vrhovno sodišče pojasnilo, da je bilo v pravni teoriji sicer zavzeto stališče, da vsaka procesna kršitev ni hkrati kategorično tudi ustavna kršitev. Vselej je treba pretehtati, katere procesne kršitve v sodnih postopkih so hkrati tudi kršitve kakšne z URS varovane človekove pravice, je bilo jasno Vrhovno sodišče. Glede obravnavane zadeve je ugotovilo, da v sporni pravdni zadevi očitana procesna kršitev – protispisnost (15. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)) hkrati pomeni tudi kršitev 22. člena URS. Zato naj bi šlo za dovoljeno ustavno pritožbo, na kar naj bi kazali že vrsta in višina vrednosti tožbenega zahtevka v tej pravdi (primerjaj 55.a člen ZUstS). Po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje, tako meni Vrhovno sodišče, je bila storjena sodniška napaka, ki je samovoljna oziroma arbitrarna, gre torej za kršitev človekove pravice, ki bi imela po prepričanju Vrhovnega sodišča hujše posledice za tožnico, ki nedvomno (prima facie) izkazuje tudi pravni interes za vložitev ustavne pritožbe. Vrhovno sodišče je navedlo, da je sodišče druge stopnje v sporni pravdni zadevi po presoji sodišč prve in druge stopnje v tem odškodninskem sporu nepravilno, v nasprotju z njegovo vsebino o tem, kateri sodedinji je tožnica odstopila svoj delež na nepremičnini, povzelo sklep Okrajnega sodišča v Kopru v zadevi D 81/2015 z dne 14. aprila 2015, na to oprlo svojo odločitev in s tem preprečilo vrnitev odstopljene nepremičnine. Po oceni Vrhovnega sodišča gre zato za očitno napačnost sodne odločbe, ki kaže na razumno predvidljivost, da bi Ustavno sodišče ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo in o njej lahko odločilo v tožničino korist (primerjaj 55.b člen ZUstS).
Vrhovno sodišče je glede na opisano presodilo, da je tožnica pretrgala vzročno zvezo s tem, ko nadaljnje možnosti odprave škode z vložitvijo ustavne pritožbe ni izkoristila, čeprav je po vsebini zatrjevala kršitev z URS zagotovljene človekove pravice iz 22. člena URS. Zato je bila (iz razlogov na njeni strani) neuspešna tudi pri uveljavljanju odškodninskega zahtevka v tej pravdi. Časovna komponenta (neizogibno podaljšanje postopka v primeru vložitve ustavne pritožbe) ne more pretehtati subsidiarnega značaja odškodninskega varstva po 26. členu URS. Nasprotna (drugačna) presoja bi izvotlila mesto in pomen ustavne pritožbe, so še zapisali vrhovni sodniki.
Zaključek
Zato so zaključili, da je v konkretnem primeru odgovor na dopuščeno vprašanje pozitiven. Tožnica, ki zatrjuje odškodninsko odgovornost države na podlagi 26. člena URS zaradi sodniške napake, je bila dolžna zoper odločitev sodišča, ki ji očita protipravnost zaradi kršitve z URS varovane človekove pravice, upoštevajoč okoliščine obravnavane zadeve, vložiti tudi ustavno pritožbo, da bi se izognila učinku prekinitve vzročne zveze med sodniško napako in škodo.
Pripravil: Patricij Maček, mag. prava
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
