Pristojnost sodnika posameznika v upravnem sporu je vedno izključena, če vrednost predmeta v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 evrov, tudi če pri tem ne gre za pomembno pravno vprašanje, je presodilo Vrhovno sodišče v sklepu v zadevi X Ips 9/2022 z dne 18. maja 2022.
Revidentkine navedbe
Vrhovno sodišče je v ožji obrazložitvi tu predstavljenega sklepa povzelo revidentko, ki je navedla, da je Upravno sodišče vodilo postopek in izdalo izpodbijano sodbo v napačni (preozki) sestavi, in sicer po sodnici posameznici. Revidentka je menila, da za to niso bili izpolnjeni zakonski pogoji, saj je šlo za presojo zakonitosti upravnega akta, ki je vseboval odločitev o denarni obveznosti, ki presega 20.000 evrov. Sklicujoč se na sklep Vrhovnega sodišča v zadevi X Ips 370/2010 z dne 13. julija 2011 je navedla, da v takem primeru ni pomembno, ali je zadeva v pravnem ali dejanskem pogledu enostavna (sama je presoji Upravnega sodišča, da gre za enostavno zadevo, sicer nasprotovala). Glede na to je Upravnemu sodišču očitala, da je kršilo tretji odstavek 75. člena v povezavi s 1. točko prvega odstavka 85. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) v povezavi s 1. točko drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Hkrati je poudarila, da takšna kršitev pomeni tudi kršitev pravice do zakonitega (naravnega) sodnika po drugem odstavku 23. člena Ustave Republike Slovenije.
Sestava Upravnega sodišča
V nadaljevanju je Vrhovno sodišče pojasnilo, da so pravila o sestavi Upravnega sodišča pri odločanju v upravnem sporu predpisana v 13. členu ZUS-1. Prvi odstavek tega člena kot temeljno pravilo določa senatno odločanje treh sodnikov, izjeme od tega pa so taksativno navedene v drugem odstavku istega člena. Ta določa, da Upravno sodišče odloča po sodniku posamezniku če: (1) vrednost spornega predmeta v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, ne presega 20.000 evrov, pa ne gre za pomembno pravno vprašanje, (2) se izpodbijajo procesni sklepi v postopku izdaje upravnega akta, (3) gre za enostavno dejansko in pravno stanje ter (4) ima izpodbijani upravni akt take pomanjkljivosti, da ga ni mogoče preizkusiti.
Obravnavani primer
V obravnavani zadevi je, tako Vrhovno sodišče, izpodbijano sodbo izdala višja sodnica posameznica. Kot izhaja iz sklepa Upravnega sodišča v zadevi I U 833/2020 z dne 30. marca 2021, je bilo odločanje po sodnici posameznici možno zato, ker gre v tej zadevi za enostavno pravno in dejansko stanje. Šlo naj bi torej za izjemo po tretji alineji drugega odstavka 13. člena ZUS-1.
Presoja Vrhovnega sodišča
Vendar pa po presoji Vrhovnega sodišča ni mogoče spregledati, da je bil v konkretni zadevi predmet upravnega spora presoja zakonitosti dokončnega upravnega akta, s katerim je bilo odločeno o revidentkini obveznosti, ki je bila izražena v denarni vrednosti in je presegala 20.000 evrov. Po prepričanju Vrhovnega sodišča je zato pri oceni, ali je tudi v takem primeru možno kot razlog za izjemo od senatnega sojenja uporabiti kriterij »enostavnega dejanskega in pravnega stanja« (tretja alineja drugega odstavka 13. člena ZUS-1), treba upoštevati tudi določbo prve alineje drugega odstavka istega člena. Ta določa sojenje po sodniku posamezniku, če vrednost spornega predmeta v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, ne presega 20.000 evrov, pa ne gre za pomembno pravno vprašanje. A contrario to po presoji Vrhovnega sodišča pomeni, da je pristojnost sodnika posameznika vedno izključena, če vrednost predmeta v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 evrov, tudi če pri tem ne gre za pomembno pravno vprašanje. S tem pa je v takih zadevah izključena tudi možnost uporabe izjeme po tretji alineji drugega odstavka 13. člena ZUS-1.
Glede na navedeno je Vrhovno sodišče poudarilo, da v razmerju med prvo in tretjo alinejo drugega odstavka 13. člena ZUS-1 ne gre za alternativno določena pogoja za odločanje po sodniku posamezniku. Ob tem je priznalo, da je drugačno stališče mogoče najti v sodbi X Ips 513/2007 z dne 17. junija 2010, vendar kasnejša sodna praksa Vrhovnega sodišča temu ni sledila. Iz sklepa v zadevi X Ips 370/2010 z dne 13. julija 2011, v katerem je Vrhovno sodišče prav tako razlagalo razmerje med prvo in tretjo alinejo drugega odstavka 13. člena ZUS-1, tako izhaja, da je pristojnost sodnika posameznika vedno izključena, če vrednost spornega predmeta v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke (ki je sporna) izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 evrov, je še opozorilo Vrhovno sodišče. Ob tem je pripomnilo, da je takšna razlaga zakonske ureditve tudi v skladu z načelom zožujoče razlage izjem. Odločanje po sodniku posamezniku v upravnem sporu je namreč izjema od senatnega sojenja, ki jo je treba razlagati restriktivno, v korist senatnega sojenja.
Pripravil: Patricij Maček, mag. prava
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.