Če ugotovljena pravična denarna odškodnina presega tožbeni zahtevek, sodišče zahtevku v celoti ugodi, tj. prisodi odškodnino (samo) v višini zahtevka. Tudi če presodi, da bi bil oškodovanec upravičen do višje odškodnine od vtoževane, pravično odškodnino (in ne nižje, zahtevane) zmanjša za delež oškodovančeve odgovornosti ter mu jo nato lahko prisodi največ do višine zahtevka.
Tožnik se je poškodoval pri delu pri delodajalcu, ki je imel odškodninsko odgovornost zavarovano pri toženi zavarovalnici. Delavec je s tožbo zahteval odškodnino za nepremoženjsko škodo, in sicer za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem 6000 evrov, za strah 2000 evrov in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 5000 evrov, skupno 13.000 evrov.
Med postopkom pred sodiščem prve stopnje je bilo ugotovljeno, da je toženka odgovorna le za 30 odstotkov škode (za 70 odstotkov pa toženec sam). Hkrati je sodišče ugotovilo, da bi bila pravična denarna odškodnina višja od vtoževane, zato je denarno odškodnino odmerilo od vsakega zneska pravične denarne odškodnine, pri čemer 30 odstotkov pravične denarne odškodnine ne presega v tožbi postavljenega zahtevka.
Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi zavarovalnice ter odškodnino znižalo na 30 odstotkov od vsakega s tožbo zahtevanega zneska.
Vrhovno sodišče je v revizijskem postopku ugotavljalo, ali je sodišče pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo pri ugotovljenem 30-odstotnem temelju odškodninske odgovornosti tudi proporcionalno vezano na tožbeni zahtevek, torej ali lahko tožbenemu zahtevku ugodi le do višine 30 odstotkov postavljenega zahtevka.
S sklepom opr. št. II Ips 28/2022 je revizijsko sodišče reviziji ugodilo. Poudarilo je, da po načelu dispozitivnosti, ki je uzakonjeno v prvem odstavku 2. člena > Zakona o pravdnem postopku (ZPP), v pravdnem postopku odloča sodišče v mejah postavljenih zahtevkov.
Nadalje sodišče razlaga, da je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo dajatveni denarni zahtevek. Tožnik s sodbenim predlogom določi višino zahtevka, v tožbenih razlogih pa pojasni dejanske okoliščine, s katerimi utemeljuje tako upravičenost do odškodnine (podlago) kot primernost (pravičnost) njene višine.
Kadar tožena stranka odgovarja za vso tožnikovo nepremoženjsko škodo, sodišče presodi, koliko bi glede na vse okoliščine primera in ob upoštevanju meril iz 179. člena > Obligacijskega zakonika (OZ) za škodo, ki jo je ugotovilo, znašala pravična denarna odškodnina. Če ugotovljena pravična odškodnina presega tožbeni zahtevek, zahtevku v celoti ugodi (prisodi odškodnino v višini zahtevka). Enako tudi, če sta zneska enaka. Če je pravična odškodnina nižja od zahtevka, zahtevku ugodi delno in ga v neutemeljenem delu zavrne (prvi odstavek 2. člena ZPP). Kadar je odgovornost deljena, sodišče odškodnino v višini, kot bi jo v pravkar opisanih položajih prisodilo oškodovancu ob predpostavki polne odgovornosti tožene stranke, zmanjša za delež, ki ustreza oškodovančevi odgovornosti za škodo.
Sodišče potem, ko presodi, da bi bil oškodovanec upravičen do višje odškodnine od vtoževane, pravično odškodnino (in ne nižje, zahtevane) zmanjša za delež oškodovančeve odgovornosti ter mu jo nato lahko prisodi največ do višine zahtevka. S tem načelo dispozitivnosti ni kršeno.
Vrhovno sodišče je tako zaključilo, da sodišče pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo pri ugotovljenem 30-odstotnem temelju odškodninske odgovornosti zavarovanca toženke ni proporcionalno vezano na tožbeni zahtevek, odškodnino pa lahko prisodi le znotraj zahtevka.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
