Za zavrženje tožbe, potem ko je bila ta enkrat že predhodno preizkušena in vročena toženi stranki v odgovor, ni nobene zakonske ovire, je pojasnilo Vrhovno sodišče v sklepu v zadevi I Up 48/2022 z dne 1. junija 2022. V njem je odločalo o pritožbi zoper sklep Upravnega sodišča, s katerim je to zavrglo tožbo posestnikov nepremičnin na območju bivše Tovarne Rog.
Trenutek zavrženja tožbe
Vrhovno sodišče je zavrnilo stališče pritožnikov, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu, ker je tožbo zavrglo na podlagi določbe 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), potem ko jo je že predhodno preizkusilo in poslalo v odgovor toženkama. Določba drugega odstavka 36. člena ZUS-1 namreč izrecno določa, da mora sodišče na razloge za zavrženje tožbe iz prvega odstavka tega člena paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka. Za zavrženje tožbe, potem ko je bila ta enkrat že predhodno preizkušena in vročena toženi stranki v odgovor, torej ni nobene zakonske ovire, je bilo jasno Vrhovno sodišče in dodalo, da sodišče tožbo mora zavreči, takoj ko ugotovi, da katera od procesnih predpostavk iz prvega odstavka 36. člena ZUS-1 ni izpolnjena, ne glede na to, v kateri fazi je postopek in katera dejanja so bila predhodno že opravljena.
Kvaziupravni spor
Vrhovno sodišče je pojasnilo, da so v obravnavanem primeru pritožniki vložili tožbo na podlagi 4. člena ZUS-1, ki določa, da v upravnem sporu sodišče odloča tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo (prvi odstavek). Če se v upravnem sporu izpodbijajo dejanja javne oblasti, se v postopku uporabljajo določbe tega zakona, ki se nanašajo na izpodbijanje upravnega akta (drugi odstavek). Gre za t. i. kvaziupravni spor, za katerega tako kot za klasični upravni spor po 2. členu ZUS-1 velja, da mora iti za oblastveno dejanje oziroma izvrševanje javne oblasti, ki ga stori bodisi državni organ ali organ lokalnih skupnosti bodisi nosilec javnih pooblastil.
Pritožniki so po navedbah Vrhovnega sodišča v tožbi zatrjevali, da je prva toženka lastnica nepremičnin na območju bivše Tovarne Rog in da so te nepremičnine imeli v neposredni posesti na podlagi dogovora z njo. Kljub takšnemu dogovoru pa naj bi jih 19. januarja 2021 iz teh prostorov (skupaj z njihovimi stvarmi) nezakonito deložirala in prostore porušila, s čimer naj bi posegla v njihove pravice iz 34., 22., 36., 42. in 59. člena Ustave Republike Slovenije (URS).
Oblastvenost dejanj
Sodišče prve stopnje je, tako Vrhovno sodišče, tožbo zoper prvo toženko zavrglo že iz razloga, da njena očitana materialna dejanja niso oblastvena dejanja. Ugotovilo je namreč, da je prva toženka sporna dejanja na nepremičninah bivše Tovarne Rog izvedla kot njihova lastnica, in sicer na podlagi določb Stvarnopravnega zakonika (SPZ) ter izvršljivih odločb pravdnih sodišč, izdanih v posestnih in lastninskih sporih.
Pritožniki v pritožbi po povzemanju Vrhovnega sodišča tem ugotovitvam obrazloženo niso nasprotovali. Menili pa so, da imajo sporna dejanja oblastveno naravo, ker naj bi jih prva toženka izvedla kot organ lokalne javne oblasti. Takšno sklepanje pritožnikov pa je po presoji Vrhovnega sodišča napačno. Prva toženka sicer je oseba javnega prava (7. člen Zakona o lokalni samoupravi (ZLS)), ki je prek svojih organov pristojna opravljati nekatere oblastvene naloge (na primer iz dvajsete alineje drugega odstavka 21. člena ZLS). Vendar pa opravlja tudi naloge neoblastvene narave. Mednje spada tudi razpolaganje z vsemi vrstami premoženja (20. člen ZLS). Prav táko, tako Vrhovno sodišče, je bilo delovanje prve toženke, kot ga zatrjujejo tožniki v konkretnem primeru, ko je iz prostorov, katerih lastnica je, pritožnike skupaj z njihovimi stvarmi izselila ter prostore nato porušila. Njeno ravnanje je bilo torej ravnanje kot vsakega drugega lastnika. Ker ne gre za ravnanje organa oblasti, ta procesna predpostavka za tožbo po 4. členu ZUS-1 ni izpolnjena. Sodišče prve stopnje je zato tožbo zoper prvo toženko pravilno zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, je zaključilo Vrhovno sodišče.
Dodatno je pojasnilo, da tega ne more spremeniti okoliščina, da je prva toženka drugo toženko (policijo) zaprosila za asistenco pri izvedbi spornih dejanj. Prav tako je z vidika presoje oblastnosti ravnanja nebistvena okoliščina, da je druga toženka kasneje vseeno prišla na kraj dogodka. Ravnanje druge toženke (tudi če bi bilo nepravilno) namreč ne opredeljuje pravne narave ravnanja prve toženke, je presodilo Vrhovno sodišče.
Pripravil: Patricij Maček, mag. pravaČlanki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
