Vrhovno sodišče je zapisalo, da je v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje v pravnem pouku izpodbijanega sklepa navedlo, da je zoper slednjega dovoljena pritožba, ki se lahko vloži v roku 15 dni od prejema sklepa. Takšen pravni pouk je, tako Vrhovno sodišče, napačen, saj niso izpolnjeni zakonski pogoji za dovoljenost pritožbe po ZUS-1.
Dovoljenost pritožbe
Po določbi prvega odstavka 82. člena ZUS-1 se namreč sklep lahko izpodbija s posebno pritožbo samo, če tako določa ZUS-1. Po določbi drugega odstavka istega člena pa je zoper sklep sodišča prve stopnje, s katerim se onemogoči nadaljnji postopek, dovoljena posebna pritožba, če ZUS-1 ne določa drugače.
Pritožba zoper sklep, izdan v upravnem sporu, je torej po določbi prvega odstavka 82. člena ZUS-1 dovoljena le, če to določa ZUS-1, in ne morda kak drug zakon. Zato v upravnem sporu ni mogoče uporabiti določb drugih zakonov, ki pritožbe zoper posamezne sklepe sicer dopuščajo (na primer določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se v upravnem sporu v skladu z določbo prvega odstavka 22. člena ZUS-1 uporablja, če ZUS-1 ne določa drugače), je pojasnilo Vrhovno sodišče.
Ker ZUS-1 ne določa posebne pritožbe zoper sklep, s katerim sodišče odloči o predlogu izvedenca za oprostitev izvedenskega dela, pritožba zoper izpodbijani sklep na podlagi določbe prvega odstavka 82. člena ZUS-1 ni dovoljena, je presodilo Vrhovno sodišče. In dodalo, da pritožba prav tako ni dovoljena na podlagi določbe drugega odstavka istega člena ZUS-1, saj ne gre za sklep, s katerim bi bil onemogočen nadaljnji postopek.
Razlogi za nedovoljenost pritožbe
Po prepričanju Vrhovnega sodišča do takšnega razumevanja 82. člena ZUS-1 vodijo tako jezikovna razlaga, iz katere izhaja, da je pritožba dovoljena le v primerih, predvidenih v ZUS-1, kakor teleološka in sistemska razlaga ZUS-1, po katerih je zakon omejil pravna sredstva na Vrhovno sodišče tako, da se najvišje sodišče v državi (127. člen Ustave Republike Slovenije (URS)) tudi v upravnem sporu ne obremenjuje z zadevami, ki ne ustrezajo njegovi temeljni funkciji. S tega vidika je, tako Vrhovno sodišče, tudi omejitev pravnih sredstev zoper sklepe Upravnega sodišča razumna in ustavno dopustna. Tudi pravico do pritožbe ali drugega pravnega sredstva (25. člen URS) je po mnenju Vrhovnega sodišča treba razumeti tako, da se način njenega uresničevanja določa različno za različne stopnje sodstva, saj te pomenijo tudi različno stopnjo strokovnega znanja in usposobljenosti sodnikov, ki v zadevi odločajo. Poudarilo je, da če je o razlogih za (ne)oprostitev izvedenskega dela izvedenca že odločilo Upravno sodišče, ki ima položaj višjega sodišča, potem ni nobenega ustavno zahtevanega razloga, da bi se moral zoper to odločitev omogočati še pritožbeni preizkus (celo) na Vrhovnem sodišču. Poleg tega pa je izpodbijani sklep vmesni procesni sklep, ki ne predstavlja vsebinske odločitve o kakšni pritožničini pravici, obveznosti ali koristi v smislu 25. člena URS, je še dodalo Vrhovno sodišče.
Sklep
Sklenilo je, da pritožba torej ni dovoljena ne glede na pravni pouk v izpodbijanem sklepu. Ker stranka na podlagi napačnega pravnega pouka ne more pridobiti več pravic, kot ji gre po 82. členu ZUS-1, Vrhovno sodišče nedovoljene pritožbe ni moglo vsebinsko obravnavati.
Pripravil: Patricij Maček, mag. prava
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
