Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločilo, da je za poškodbo pri delu, ki se je zgodila tožniku, odgovorna druga toženka v deležu 20 %. Zoper tako sodbo se je tožnik pritožil, sodišče druge stopnje pa je pritožbi delno ugodilo in izpodbijani del sodbe spremenilo tako, da je za poškodbo pri delu odgovorna druga toženka v deležu 60 %.
Vrhovno sodišče je v revizijskem postopku s sodbo VIII Ips 41/2021 ugotavljalo, ali je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo glede objektivne odgovornosti druge toženke in glede višine soprispevka tožnika k nastanku škode.
Vrhovno sodišče je uvodoma opozorilo na dve obliki odškodninske odgovornost, ki ju določa Obligacijski zakonik (OZ), in sicer krivdno in objektivno odškodninsko odgovornost. OZ v drugem odstavku 131. člena določa, da se ne glede na krivdo odgovarja za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico. Za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo, se tudi šteje, da izvira iz te stvari oziroma te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok (149. člen OZ). Za škodo od nevarne stvari odgovarja njen imetnik, za škodo od nevarne dejavnosti pa tisti, ki se z njo ukvarja (150. člen OZ).
Pri opredelitvi objektivne odškodninske odgovornosti velja, da mora škoda izvirati iz stvari ali dejavnosti, ki se šteje za nevarno, torej mora biti večja škodna nevarnost del njene biti. Stvar oziroma dejavnost mora biti že po svoji naravi nevarna oziroma mora večja škodna nevarnost izhajati iz stvari ali dejavnosti. To na drugi strani izključuje objektivno odgovornost, če stvar ali dejavnost postane nevarna zaradi nedopustnega ravnanja ali opustitve oškodovanca ali tretjih oseb. V takšnem primeru namreč večja škodna nevarnost ne izhaja iz stvari ali dejavnosti, temveč iz nepravilnega, nevestnega ali neskladnega ravnanja vpletenih subjektov.
Sodišče je poudarilo, da gradbena dejavnost sama po sebi ni nevarna dejavnost, saj zajema različna opravila, od katerih so nekatera lahko nevarna, druga pa ne. Zato je nesprejemljivo posplošeno stališče o gradbeni dejavnosti kot nevarni dejavnosti oziroma stališče, da je delo gradbenikov že samo po sebi delo s povečano nevarnostjo; lahko pa takšno postane v posebnih okoliščinah ali pri posebnih delih.
V preučevani zadevi tožniku ni bilo odrejeno delo na višini (ki bi bilo lahko nevarno), temveč delo na tleh – v prostoru, ki je bil obdan z armaturnimi mrežami in v katerem je bil tožnik varen, zato odrejenega dela ni mogoče opredeliti kot dela s povečano nevarnostjo. Ta nevarnost je nastopila zaradi ravnanja tožnika, ki je začel plezati po armaturni mreži, ki se je na vrhu skrivila, zaradi česar je padel v globino na drugo stran. Prav tako se revizijsko sodišče ne strinja z razlogi sodišča druge stopnje, da za opredelitev dela na višini ni bistvena višina armaturne mreže, temveč na kakšni višini se je delo dejansko opravljalo. Ker pa tožniku odrejeno delo ni bilo delo na višini in se je povsem sam spravil v nevarnost s plezanjem po armaturni mreži (tudi ta sama po sebi ni nevarna stvar), ni mogoče govoriti o objektivni odškodninski odgovornosti in zato tudi ne uporabiti določbe 153. člena OZ (na katero se sklicuje sodišče druge stopnje) o morebitni oprostitvi te odgovornosti.
Revizijsko sodišče je tudi preučevalo obseg prispevka oziroma soprispevka tožnika k nastanku škode oziroma v zvezi s tem vprašanje (so)krivde. Iz izpovedi prič izhaja, da je bilo plezanje po armaturni mreži prepovedano in da so bili delavci na to opozorjeni na predavanjih o varnem načinu dela. Tudi po presoji revizijskega sodišča, upoštevajoč potek dogajanja, gre za neodgovorno in nespametno ravnanje tožnika.
Revizijsko sodišče je prav tako zavrnilo stališče izvedenca, da naj bi toženka izvajala pomanjkljiv nadzor nad delom delavca. Poudarilo je, da bi takšno stališče v praktični izvedbi pomenilo, da bi moral nadrejeni tožniku za vsako opravilo in za vsako nalogo povedati, kako konkretno naj jo opravi. Takšno izhodišče je v temelju napačno. Obseg nadzora nad delavcem je namreč odvisen od dela in nevarnosti pri delu, konkretno delo, ki naj bi ga opravil tožnik (pranje betonskih tal na ravni in zavarovani površini), pa ni bilo takšno, da bi terjalo posebna in izrecna sprotna navodila. Vrhovno sodišče je dodalo, da je tudi izvedenec govoril o potrebi po občasnem nadzoru, nikakor pa ne stalnem nadzoru, ki bi pomenil, da bi moral delodajalec delavca nadzorovati pri vsakem enostavnem opravilu in ga pred vsakim opravilom poučiti, kako naj ga opravi.
Revizijsko sodišče je zaključilo, da iz dejanskih ugotovitev izhaja, da je tožnik imel ustrezna navodila in se zavedal, da po armaturni mreži ne sme plezati. Tožnik prav tako ni bil začetnik, temveč delavec z dolgoletnimi izkušnjami. Glede na to revizijsko sodišče ni ugotovilo vzročne zveze med nesrečo tožnika in opustitvijo nadzora druge toženke. Glede na navedeno je revizijsko sodišče zaključilo, da je odgovornost za nastalo nesrečo izključno na strani tožnika, zato je v skladu s prvim odstavkom 380. člena ZPP spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je zavrnilo tudi zahtevek tožnika proti drugi toženki.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
