Pridobljene pozitivne izkušnje dela na domu v času epidemije COVID-19 in v času zaostrenih epidemioloških razmer zaradi bolezni COVID-19 so pokazale izredno fleksibilnost in agilnost opravljanja dela državne uprave, učinkovitost, zavzetost in motiviranost javnih uslužbencev, ki so delo opravljali na domu. Zato - ob upoštevanju pozitivnih izkušenj s takšnim načinom dela ter ob dejstvu, da je koronavirus SARS-CoV-2 še vedno prisoten med nami - vlada priporoča, da se delo na domu v organih državne uprave, tam kjer je to možno, v določenem obsegu omogoči tudi po koncu zaostrenih epidemioloških razmer.
Namen sprejetih usmeritev je v največji možni meri zagotoviti enoten način opravljanja dela na domu, pri čemer vlada priporoča hibridni način dela v državni upravi, kar pomeni, da je delovni teden javnega uslužbenca sestavljen iz dela na domu in dela v prostorih delodajalca.
Dela na domu javnemu uslužbencu ni mogoče odrediti in se izvaja ob soglasju delodajalca in javnega uslužbenca, pri čemer oceno o tem, ali javni uslužbenec na določenem delovnem mestu lahko opravlja delo na domu, podata neposredno nadrejeni oziroma predstojnik organa.
Vlada priporoča hibridni način dela na način kot ga za svoje zaposlene uvaja tudi Evropska komisija, in sicer da se delovni teden glede na možnosti delovnega procesa v organu izvede po modelu 1 + 2 + 2, kar pomeni da:
- 1 dan javni uslužbenec dela na domu,
- 2 dni dela v prostorih delodajalca,
- 2 dni opravlja delo na domu ali v prostorih delodajalca v sprotnem dogovoru z neposredno nadrejenim glede na potrebe delovnega procesa.
Dan, ko javni uslužbenec opravlja delo na domu, se lahko določi fiksno (na primer vsak četrtek), lahko pa se določi tudi dan, ko javni uslužbenec mora priti na delovno mesto (na primer vsak ponedeljek, ko so sklicani sestanki ali so uradne ure in podobno), lahko pa se določi tudi obveznost, da javni uslužbenec pride v prostore delodajalca na katerikoli delovni dan, ko je treba izvesti določeno opravilo.
Delo na domu v skladu s slovenskim pravnim redom ni pravica javnega uslužbenca, ki bi jo lahko javni uslužbenec zahteval, ali bi mu pripadala neodvisno od potreb delovnega procesa, temveč je to možnost, ki je soodvisna od delovnega procesa dela. Zato je, kot omenjeno, neposredno nadrejeni vodja tisti, ki lahko presoja in odloči, kdaj je fizična prisotnost posameznega javnega uslužbenca na delovnem mestu potrebna in kdaj ni. Takšen način dela od delodajalca in delavca zahteva tudi medsebojno zaupanje in dobro komunikacijo.
Ob tem vlada poudarja, da usmeritve niso pravno zavezujoč akt, temveč pomenijo zgolj smernice oziroma priporočila za izvajanje hibridnega načina dela v državni upravi in so pomoč posameznim ministrstvom pri pripravi internih aktov, pri čemer se morajo upoštevati tudi posebnosti njihovega delovnega področja, vsebino izvajanja dejavnosti in potrebe delovnega procesa v posameznem organu državne uprave. Na določenih delovnih mestih se dela na domu namreč ne da opravljati, saj delovni proces takšnega načina dela ne dopušča, v določenih primerih pa to, glede na naravo dela, tudi ni smiselno ali ni izvedljivo.
V primeru, da javni uslužbenec glede na potrebe delovnega procesa lahko opravlja delo na domu, mu delodajalec (če mu delovana sredstva to omogočajo), za takšno delo zagotovi osnovna delovna sredstva (na primer računalnik, zaslon, tipkovnico in miško, mobilni telefon in oddaljeni dostop do računalniške infrastrukture).
Javnemu uslužbencu za dan, ko opravlja delo na domu, pripada nadomestilo za uporabo lastnih sredstev (prostor, elektrika, komunikacijske povezave in podobno). Nadomestilo za uporabo lastnih sredstev se določi v višini 2 evra na dan in se obračuna mesečno. Višina nadomestila za uporabo lastnih sredstev pri delu na domu mora biti določena v pogodbi o zaposlitvi.
Dela na domu predstavlja pomemben institut za naslavljanje sodobnih vsakodnevnih izzivov tako na strani javnega uslužbenca kot delodajalca. Izkušnje kažejo, da omenjeni način dela pozitivno vpliva tudi na zmanjšanje stroškov povezanih z delom javnih uslužbencev v prostorih delodajalca (znižajo se stroški prevoza na delo, stroški, ki nastanejo zaradi uporabe prostora – na primer za ogrevanje, hlajenje, deljenje pisarn uslužbencev,..), manj pa je tudi bolniških odsotnosti. Ob tem so pomembni tudi drugi pozitivni učinki kot so zmanjšanje ogljičnega odtisa in obremenjenosti prometne infrastrukture, kar prispeva k zavezam zelenega prehoda in pospešuje digitalizacijo.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
