Predstavljajo si hudobno državo, ki postopoma ukinja kapitalistično tržno gospodarstvo in ki je popolnoma pišmeuhovska do zasebne lastnine, do truda, ki ga podjetniki neumorno vlagajo v svoja podjetja, do "svetega" ekonomskega zakona ponudbe in povpraševanja ipd.
Nekateri z najbolj bujno domišljijo si predstavljajo vrnitev v svinčene čase planskega gospodarstva, v pekel zloglasne železne zavese, v komunizem in pri tem niti ne pomislijo na to, da bi bila taka avantura neuresničljiva že zaradi slovenskih ustavnopravnih omejitev, pa tudi zaradi članstva v Evropski uniji in s tem povezanih zavez za ohranjanje tržnega gospodarstva in svobodne gospodarske pobude.
To pa še ne pomeni, da država nadzora nad cenami ne more uvesti. Lahko, a se pri tem nikakor ne sme obnašati kot slon v trgovini s porcelanom. Kot prvo mora poleg Ustave RS upoštevati tudi določila Zakona o kontroli cen (ZKC), ob tem pa mora biti pozorna tudi na nemir, ki bi ga zaradi tega ukrepa utegnila povzročiti predvsem gospodarstvu in številnim zaposlenim v tem sektorju.
Nadzor nad cenami zna biti še posebej boleč za podjetja, ki nimajo nobenih kapitalskih povezav z državo in ki na trgu delujejo povsem neodvisno, brez kakršnihkoli finančnih spodbud s strani države oziroma drugih subjektov. Takim podjetjem lahko namreč kontrola nad cenami povzroči veliko nevšečnosti, saj imajo številna izmed njih visoke stroške z nabavo materiala, z odplačevanjem kreditnih obveznosti, s plačevanjem najemnin, s plačami zaposlenih ipd.
Šok, ki ga povzroči nadzor nad cenami, lahko marsikatero podjetje pripelje do nerentabilnega poslovanja in celo do stečaja, zato se je treba tega ukrepa lotiti kar se le da premišljeno in prefinjeno.
Ustavno načelo svobodne gospodarske pobude
Ustava RS ureja svobodno gospodarsko pobudo v poglavju o podjetništvu. Tako določa, da je zakon tisti, ki določa pogoje za ustanavljanje gospodarskih organizacij, pri čemer se gospodarska dejavnost ne sme izvajati v nasprotju z javno koristjo. Prav tako določa, da so prepovedana dejanja nelojalne konkurence in dejanja, ki v nasprotju z zakonom omejujejo konkurenco (glej 74. člen URS).
Ustavno sodišče RS je v svojih odločbah že večkrat razlagalo pojem svobodne gospodarske pobude.
Za namene tega prispevka bi izpostavil predvsem odločbo, v kateri je Ustavno sodišče izreklo, da kadar gre za omejitev svobodne gospodarske pobude, tedaj zakonodajalca veže načelo sorazmernosti, ki mu dovoljuje, da to ustavno pravico omeji le toliko, kolikor je treba zaradi varovanja javne koristi, zaradi katere je ustavno dopustno poseči vanjo. Pri tem mora zakonodajalec izbrati tak ukrep, ki bo zagotovil učinkovito varstvo javne koristi in hkrati kar najmanj posegel v ustavno pravico (glej odločbo U-I-163/05 z dne 27. oktobra 2005, Odl US XIV, 76; in odločbo U-I-277/05 z dne 9. februarja 2006, OdlUS, XV, 15.).
Iz ustavnopravnega vidika je ključno vprašanje, kje je meja med načinom izvrševanja svobodne gospodarske pobude in njeno omejitvijo. Po mnenju Ustavnega sodišča je ta meja gibljiva in težko določljiva (glej odločbo U-I-66/08 z dne 11. decembra 2008, Odl US XVII, 73.) Tako naj bi običajno šlo za omejitev pravice do svobodne gospodarske pobude, ko predpis neobičajno intenzivno oži polje podjetniške svobode.
Kakšen mora biti torej zakon, ki omejuje svobodno gospodarsko pobudo?
Iz zgoraj omenjenih ustavnih določb lahko razberemo, da mora zakonodajalec, ko sprejme predpis, s katerim naj bi omejil svobodno gospodarsko pobudo, primarno slediti načelu sorazmernosti (da torej ustavno pravico svobodne gospodarske pobude omeji le toliko, kolikor je to še potrebno za varovanje javne koristi, zaradi katere je ustavno dopustno poseči vanjo).
Bistveno je torej, da zakonodajalec pri zakonskih rešitvah modro upravlja med potrebo po učinkovitim varovanjem javnega interesa (denimo preprečevanjem draginje) na eni strani in potrebo po minimalnem poseganju v svobodno gospodarsko pobudo (denimo čim manj bolečo in časovno omejeno kontrolo nad cenami) na drugi strani. Če bi zakonodajalec neobičajno intenzivno, mimo zgoraj omenjenih kriterijev vplival na svobodno oblikovanje cen, bi lahko rekli, da je prišlo do kršitve svobodne gospodarske pobude. Tak zakon bi bil najverjetneje razglašen za neustavnega ...
Nadaljevanje članka za naročnike >> Boštjan J. Turk: Nadzor nad cenami ni noben bavbav
>> ali na portalu Pravna praksa, št. 28, 2022
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
