Volilna pravica per se
Volilna pravica je urejena v 43. členu Ustave Republike Slovenije (URS). Prvi odstavek določa, da je volilna pravica splošna in enaka, drugi pa, da ima vsak polnoleten državljan pravico voliti in biti voljen. Gre za temeljno politično pravico, ki ima za demokratično državo osrednji pomen, saj je varovalno sredstvo drugih državljanskih in političnih pravic. Ta pravica spremeni državljana iz objekta v subjekt politike, je pojasnilo Ustavno sodišče in dodalo, da načelo splošnosti volilne pravice pomeni, da ta ni omejena s pogoji, ki izhajajo iz osebnih okoliščin posameznika.
V nadaljevanju je Ustavno sodišče didaktično razložilo, da volilno pravico sestavljata pravica voliti (aktivna volilna pravica) in pravica biti voljen (pasivna volilna pravica). Tako aktivna kot pasivna volilna pravica sta sestavljeni pravici in vsebujeta več vidikov (pravic). Pasivna volilna pravica, ki je varovana v drugem odstavku 43. člena URS, posamezniku zagotavlja: (1) pravico do kandidiranja – pravica posameznika, da se lahko pod enakimi pogoji poteguje za izvolitev v voljene državne ali lokalne organe, (2) pravico biti izvoljen – pravica posameznika, da v skladu s predpisanimi pravili za delitev mandatov na podlagi volilnih rezultatov pridobi mandat, in (3) pravico do izvrševanja pridobljenega mandata. Ustavno sodišče je opozorilo, da je že večkrat pojasnilo, da tudi za lokalne volitve v celoti veljajo načela svobodne, splošne in enake volilne pravice ter neposrednega in tajnega glasovanja. Zato volilna pravica kot človekova pravica varuje tudi aktivno in pasivno volilno pravico za volitve članov predstavniških teles lokalne samouprave in županov. Pasivna volilna pravica iz drugega odstavka 43. člena URS zato, tako Ustavno sodišče, varuje tudi pasivno volilno pravico posameznikov, ki želijo opravljati funkcijo nepoklicnih (pod)županov in občinskih svetnikov.
Omejitev volilne pravice na državni ravni
URS, tako Ustavno sodišče, zakonodajalcu zapoveduje, da pri volitvah v državne organe in organe lokalne samouprave določi ukrepe za spodbujanje enakih možnosti moških in žensk pri kandidiranju (četrti odstavek 43. člena URS). Drugih neposrednih omejitev za pasivno volilno pravico na lokalnih volitvah ne ureja. URS pa določa posredno omejitev splošnosti pasivne volilne pravice, ki je pomembna za posameznike, ki opravljajo delo policista. Četrti odstavek 42. člena URS določa, da poklicni pripadniki obrambnih sil in policije ne morejo biti člani političnih strank. Ustavna prepoved članstva v političnih strankah je usmerjena na državno in lokalno raven političnega udejstvovanja. Pravni učinek prepovedi je precej ozek, saj policistom prepoveduje le včlanitev v politične stranke, kar jim hkrati onemogoči tudi aktivno udejstvovanje v okviru stranke. Ne prepoveduje pa jim izvajanja političnih aktivnosti zunaj tega okvira, je pojasnilo Ustavno sodišče. Tako jim na primer v okviru pasivne volilne pravice ne prepoveduje kandidiranja na volitvah na listi politične stranke, kljub temu da policist ni njen član, prav tako jim ne prepoveduje kandidiranja na neodvisni listi kandidatov. Prepoved jim tudi ne onemogoča pridobitve mandata in njegovega izvrševanja, je še dodalo Ustavno sodišče.
Dejanski (posredni) učinek prepovedi pa je, tako Ustavno sodišče, zlasti na državni ravni precej širši. Politične stranke so na tej ravni izrazito dominantne in imajo ključno vlogo pri postavljanju kandidatov za volitve. Tako na primer neodvisni oziroma nestrankarski kandidati pri volitvah v Državni zbor nimajo večjih možnosti za pridobitev mandata poslanca. Politične stranke sicer lahko na kandidatne liste uvrščajo tudi posameznike, ki niso njihovi člani, vendar tega praviloma ne počnejo. Iz navedenega izhaja, da prepoved članstva v političnih strankah posameznikom, ki opravljajo delo policista, v veliki meri preprečuje izvrševanje pasivne volilne pravice na državni ravni, je ocenilo Ustavno sodišče.
Omejitev volilne pravice na lokalni ravni
Na ravni lokalne samouprave pa je po mnenju Ustavnega sodišča položaj drugačen. Zaradi posebnosti odnosov v lokalni skupnosti je vloga političnih strank pri kandidiranju manjša, neodvisni kandidati pa imajo veliko večje možnosti za uspeh. Ustavno sodišče je izpostavilo, da je že poudarilo, da je kandidiranje neodvisnih kandidatov oziroma neodvisnih list kandidatov eden od zelo pomembnih mehanizmov participacije prebivalcev občine pri odločanju o lokalnih javnih zadevah mimo političnih strank. To potrjujejo tudi rezultati lokalnih volitev, kjer se z vsakimi naslednjimi volitvami povečuje delež neodvisnih kandidatov, ki so izvoljeni za župane in občinske svetnike. Iz navedenega izhaja, da prepoved članstva v političnih strankah na lokalnih volitvah nima takšnega omejevalnega učinka na pasivno volilno pravico kot na državni ravni. Policistom ne preprečuje, da bi kandidirali, pridobili mandat in kot predstavniki občanov odločali o najpomembnejših lokalnih javnih zadevah, je navedlo Ustavno sodišče.
Pojasnilo je, da je v takšnem položaju zakonodajalec sprejel novelo ZODPol-G > Zakona o organiziranosti in delu v policiji (ZODPol). V šestem odstavku 43. člena ZODPol je uzakonil predhodno opisano ustavno prepoved. Uveljavil pa je tudi novo omejitev – izpodbijana sedmi in osmi odstavek 43. člena ZODPol:
Zakonodajalec je prepovedal hkratno opravljanje dela policista in izvajanje funkcije nepoklicnega lokalnega funkcionarja. Prepoved je uvrstil v poglavje, ki ureja status policista ter posebnosti ureditve delovnopravnih razmerij in ureditve s področja zdravstvenega, pokojninskega in invalidskega zavarovanja (43.–89. člen ZODPol). Gre za poglavje, ki določena temeljna vprašanja delovnega razmerja policistov ureja na drugačen način, kot jih urejata Zakon o javnih uslužbencih (ZJU) in Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1) za druge javne uslužbence. Prepoved je uredil v členu, ki ureja status policistov (43. člen ZODPol). Izpodbijano prepoved je tako opredelil kot posebno delovnopravno obveznost policista ter za njeno kršitev predvidel tudi delovnopravno sankcijo – prenehanje delovnega razmerja na podlagi zakona (ex lege), je pojasnilo Ustavno sodišče.
Iz Vladnih navedb, tako Ustavno sodišče, izhaja, da naj bi bila izpodbijana prepoved le eden od institutov volilnega prava, ki vplivajo na splošnost pasivne volilne pravice. Teorija pri tem ločuje med tremi tipičnimi instituti volilnega prava: (1) neizvoljivost, (2) nezdružljivost funkcije in (3) odvzem mandata.
Ureditev pasivne volilne pravice na lokalnih volitvah
Zakonodajalec je pasivno volilno pravico na lokalnih volitvah uredil v Zakonu o lokalnih volitvah (ZLV), Zakonu o lokalni samoupravi (ZLS) in Zakonu o volitvah v državni zbor (ZVDZ). Uzakonil je temeljna načela (2. člen ZLV), določil pogoje za pridobitev pasivne volilne pravice in razširil splošnost pasivne volilne pravice tudi na državljane drugih držav članic Evropske unije (5. člen ZLV), uredil pravila postopka kandidiranja (48. – 74. člen ZLV), glasovanje na voliščih (75. –83. člen ZLV) ter način ugotavljanja volilnih izidov in deljenja mandatov (84. – 91. člen ZLV). Glede ZVDZ je zakonodajalec določil, da se uporablja smiselno glede tistih vprašanj, ki v ZLS niso posebej urejena (4. člen ZLV). V ZLS pa je uredil postopek potrjevanja mandatov članov občinskega sveta (peti do dvanajsti odstavek 15. b člena ZLS), ugotovitve izvolitve župana (trinajsti odstavek 15. b člena ZLS), pravila o nezdružljivosti funkcij (37. b člen ZLS) in pravila o prenehanju mandata lokalnim funkcionarjem (37. a člen ZLS), je ureditev povzelo Ustavno sodišče.
Zakonodajalec ni sprejel pravil o neizvoljivosti. Sprejel pa je, tako Ustavno sodišče, pravila o nezdružljivosti lokalnih funkcij. Funkcija župana ni združljiva s funkcijo člana občinskega sveta in podžupana, članstvom v nadzornem odboru in z delom v občinski upravi ter z drugimi funkcijami, za katere tako določa zakon (prvi odstavek 37. b člena ZLS). Funkcija člana občinskega sveta in podžupana ni združljiva s funkcijo župana, članstvom v nadzornem odboru in z delom v občinski upravi ter z drugimi funkcijami, za katere tako določa zakon (drugi odstavek 37. b člena ZLS). Funkcija člana občinskega sveta in podžupana tudi ni združljiva s funkcijo načelnika upravne enote, kot tudi ne z delom v državni upravi na delovnih mestnih, na katerih javni uslužbenci izvršujejo pooblastila v zvezi z nadzorstvom nad zakonitostjo oziroma nad primernostjo in strokovnostjo dela organov občine (tretji odstavek 37. b člena ZLS).
Zakonodajalec je v teh primerih določil, da članu občinskega sveta, županu in podžupanu preneha mandat, če nastopi eno od predhodno navedenih funkcij ali del oziroma če v enem mesecu po potrditvi mandata ne preneha opravljati ene od navedenih funkcij ali del (šesta alineja prvega odstavka 37. a člena ZLS). Zakonodajalec je predvidel tudi druge pogoje, pod katerimi je posamezniku lahko odvzet že pridobljeni mandat. Članu občinskega sveta, županu in podžupanu preneha mandat, če izgubi volilno pravico, če postane trajno nezmožen za opravljanje funkcije, če je s pravnomočno sodbo obsojen na nepogojno kazen zapora, daljšo od šest mesecev, če v treh mesecih po potrditvi mandata ne preneha opravljati dejavnosti, ki ni združljiva s funkcijo člana občinskega sveta, župana in podžupana, ali če nastopi funkcijo ali začne opravljati dejavnost, ki ni združljiva s funkcijo člana občinskega sveta, župana in podžupana (prva do peta alineja prvega odstavka 37. a člena ZLS), je na zakonsko ureditev spomnilo Ustavno sodišče.
Opozorilo je, da čeprav izpodbijana ureditev spominja na navedene institute, se od njih v bistvenih lastnostih razlikuje. Zakonodajalec z njo ni urejal področja lokalnih volitev, temveč pravni položaj policistov v delovnem razmerju s svojim delodajalcem. Zakonodajalec policistom ni prepovedal kandidirati na lokalnih volitvah, ni jim prepovedal pridobitve mandata in jim tudi ni prepovedal izvrševati pridobljenega mandata. Uzakonil pa je prepoved hkratnega opravljanja dela policista in izvajanja nepoklicne funkcije s pravno posledico na delovnopravnem področju – prenehanje delovnega razmerja. Kljub temu da izpodbijana ureditev neposredno ne ureja lokalnih volitev oziroma pasivne volilne pravice, pa lahko njen učinek intenzivno vpliva na to pravico, je bilo jasno Ustavno sodišče.
Zapisalo je, da je že sprejelo stališče, da le formalno priznanje volilne pravice ne zagotavlja, da lahko vsak državljan volilno pravico tudi dejansko izvršuje. Postavljanje ovir do uresničevanja sicer formalno priznane volilne pravice pa lahko pomeni nedopusten poseg v načelo splošnosti volilne pravice. Ustavno sodišče je moralo zato odločiti o intenzivnosti vpliva izpodbijane prepovedi na pasivno volilno pravico. Presoditi je moralo, ali izpodbijana ureditev učinkuje kot urejanje načina uresničevanja pravice (drugi odstavek 15. člena URS) ali kot poseg v pasivno volilno pravico (tretji odstavek 15. člena URS).
Izpodbijana ureditev
Ustavno sodišče je v povezavi s tem razlogovalo, da so policisti javni uslužbenci in da so praviloma zaposleni za nedoločen čas. Ta oblika dela jim zagotavlja trajnost in stabilnost zaposlitve ter socialno varnost. Ta se kaže v rednem prejemanju prihodka in z vključitvijo v obvezna socialna zavarovanja oziroma uveljavljanja pravic na njihovi podlagi. Prav tako zakon poudarja karierni vidik dela v policiji, saj policistom omogoča pridobitev statusa kariernega policista, če so v policiji zaposleni neprekinjeno najmanj pet let. Takšen policist je vključen v sistem izobraževanja, izpopolnjevanja in usposabljanja za pridobivanje znanj in usposobljenosti z namenom napredovanja in premeščanja na druga delovna mesta v policiji. Status kariernega policista pa preneha ob prenehanju zaposlitve. Iz navedenega izhaja, da so policisti, ki so dlje časa zaposleni v policiji, del kariernega sistema in lahko upravičeno pričakujejo, da bodo s potekom časa napredovali po nazivih, plačnih razredih, zahtevnosti delovnih mest ter se jim bo hkrati poviševala tudi plača, meni Ustavno sodišče.
Če policist prevzame funkcijo nepoklicnega lokalnega funkcionarja, pa navedeno izgubi. Za opravljanje nepoklicne funkcije sicer prejema plačilo, vendar ne gre za prihodek iz delovnega razmerja, za katerega država zagotavlja, da je dovolj visok, da omogoči preživetje. Prav tako mu ta prihodek ne zagotavlja vseh obveznih socialnih zavarovanj. Opravljanje funkcije je časovno omejeno na dolžino mandata. Po poteku mandata posameznik ni upravičen prejemati nadomestila zaradi prenehanja funkcije. Če želi nadaljevati svojo karierno pot v policiji, mora najprej obstajati potreba po zaposlovanju novih kadrov v policiji, ponovno mora izpolnjevati posebne zaposlitvene pogoje in mora biti izbran na javnem razpisu med več kandidati. Če je izbran in pride do sklenitve pogodbe o zaposlitvi, lahko v izjemnih primerih ohrani stopnjo naziva in plačni razred, kot ga je imel predhodno, vendar ostaja precejšnja verjetnost, da se to ne zgodi in bo moral karierno pot začeti znova. V tem primeru bo moral ponovno pridobiti status kariernega policista ter bo šele po nekaj letih ponovnega dela lahko prišel na podoben položaj, kot ga je imel pred zapustitvijo policijskega poklica, je opozorilo Ustavno sodišče.
Iz navedenega po njegovem stališču izhaja, da se morajo policisti pred odločitvijo o kandidiranju na lokalnih volitvah odločiti, ali so za aktivnejše sodelovanje pri uresničevanju lokalne samouprave pripravljeni tvegati izgubo varne zaposlitve in prekinitev poklicne kariere. Varna zaposlitev, ki omogoča karierno napredovanje, je, tako Ustavno sodišče, temelj za razvoj posameznikove osebnosti, njegove družbene uveljavitve in dostojnega življenja. Takšna zaposlitev ima pomemben vpliv na njegovo premoženje, zasebno življenje in zdravje. Omogoča mu načrtovanje družine, ureditve bivanjskih razmer in uresničitve drugih osebnih načrtov. Prav tako so v primeru nepredvidljivih življenjskih dogodkov takšen posameznik in njegovi bližnji zavarovani s sistemom socialnih pravic iz obveznih zavarovanj. Iz tega izhaja, da je izpodbijana prepoved pomembna ovira za uresničevanje pasivne volilne pravice. Prepoved ima jasen in intenziven odvračalni učinek – odvrniti policiste od sprejetja svobodne odločitve za kandidiranje na lokalnih volitvah. Zato, tako Ustavno sodišče, prepoved pomeni poseg v pasivno volilno pravico. Kljub temu da je pravna posledica vezana na začetek uresničevanja pridobljenega mandata, pa gre za poseg v pravico do kandiranja. Zaradi pomena varne zaposlitve in ohranitve kredibilnosti pred volivci bo resen kandidat že pred začetkom volilnega postopka razrešil dilemo o tem, ali mu varna zaposlitev ter kariera policista pomenita več kot opravljanje funkcije občinskega funkcionarja, je ocenilo Ustavno sodišče.
Pri presoji, ali je poseg dopusten, pa je moralo Ustavno sodišče presoditi, ali temelji na ustavno dopustnem razlogu (tretji odstavek 15. člena URS) in ali je v skladu s splošnim načelom sorazmernosti kot enim izmed načel pravne države (2. člen URS).
Dopustnost posega v pasivno volilno pravico
Iz zakonodajnega gradiva ob sprejemanju novele ZODPol-G in iz mnenja Vlade izhaja, tako Ustavno sodišče, da je bil glavni cilj sprejetja izpodbijane prepovedi uveljavitev načela politične nevtralnosti policistov, ki naj bi izhajala iz četrtega odstavka 42. člena URS. Vlada je ocenila, da je politična nevtralnost policistov univerzalna ustavna vrednota. Zakonodajalec in Vlada sta pojasnila tudi, da naj bi vsako politično udejstvovanje policistov upravičeno vzbudilo dvom o njihovi politični neopredeljenosti in nepristranskosti ter naj bi bilo nezdružljivo z opravljanjem policijskih nalog.
Ustavno sodišče je razložilo, da je ustavna prepoved članstva v političnih strankah oblikovana kot izjema od pravice, da se vsakdo svobodno združuje z drugimi (drugi odstavek 42. člena URS). Podobno izjemo vsebuje tudi pravica do svobode zbiranja in združevanja, varovana v 11. členu Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP). Ta določa, da ne preprečuje zakonske omejitve (lawful restrictions) navedenih pravic pripadnikom oboroženih sil, policije ali državne uprave. Ker gre za izjemo, je treba prepoved in njen namen razlagati ozko. Iz prepovedi ne izhaja zahteva, da je policistu prepovedano kakršnokoli politično udejstvovanje, prepovedano mu je le članstvo v politični stranki in s tem onemogočeno tudi delovanje znotraj stranke – ni pa mu prepovedana nobena druga politična aktivnost. Četrti odstavek 42. člena URS zato ne pomeni samostojne podlage za poseg v pravico do kandidiranja policistov na lokalnih volitvah. Iz njega pa je po presoji Ustavnega sodišča mogoče izluščiti namen ustavodajalca, da obrambnim silam in policiji pripozna poseben pomen in položaj pri upravljanju države.
Ustavno dopusten cilj – varstvo pravic drugih
V nadaljevanju je Ustavno sodišče zapisalo, da je za moderno državo značilno, da razpolaga z monopolom fizične prisile, s katerim prepreči ali odvrne vedenje in ravnanje, ki neposredno ogrožata javno varnost ljudi, javni red in mir. Tradicionalno je policija eden od organov, ki ima z zakonom podeljeno pooblastilo, da s tem monopolom v skrajnih primerih tudi razpolaga. Policija je organ izvršilne veje oblasti, ki v okviru sistema nacionalne varnosti skrbi za podsistem notranje varnosti – pristojna je za javno varnost, vzdrževanje reda in miru ter uveljavljanje zakonov na ozemlju države. Njene ključne dolžnosti so zagotavljanje varnosti posameznikom in skupnosti, spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter krepitev pravne države (drugi odstavek 1. člena ZNPPol).
Njene temeljne naloge so: (1) varovanje življenja, osebne varnosti in premoženja ljudi, (2) preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj in prekrškov, odkrivanje in prijemanje storilcev kaznivih dejanj in prekrškov, drugih iskanih ali pogrešanih oseb ter njihovo izročanje pristojnim organom in zbiranje dokazov ter raziskovanje okoliščin, ki so pomembne za ugotovitev premoženjske koristi, ki izvira iz kaznivih dejanj in prekrškov, (3) vzdrževanje javnega reda, (4) nadzor in urejanje prometa na javnih in nekategoriziranih cestah, (5) nadzor državne meje, (6) naloge v zvezi z gibanjem in prebivanjem tujcev, (7) varovanje določenih oseb, prostorov, objektov in okolišev objektov, določenih delovnih mest in tajnosti podatkov državnih organov, (8) naloge ob naravnih in drugih nesrečah ter (9) druge naloge, določene v ZNPPol (prvi odstavek 4. člena ZNPPol). Za uresničevanje teh nalog je zakonodajalec policiji podelil vrsto pristojnosti, ki bolj ali manj intenzivno vplivajo na posameznikovo svobodo oziroma njegove človekove pravice in temeljne svoboščine, je navedlo Ustavno sodišče.
Zapisalo je, da Zakon o državni upravi (ZDU-1) kot eno od temeljnih načel določa načelo strokovnosti, politične nevtralnosti in nepristranskosti (3. člen ZDU-1). To določa, da uprava opravlja svoje delo po pravilih stroke (prvi odstavek), da mora biti pri opravljanju svojega dela politično nevtralna (drugi odstavek) ter da mora pri svojem delu ravnati nepristransko in ne sme dajati neupravičenih koristi in prednosti posameznicam oziroma posameznikom, pravnim osebam ali interesnim skupinam (tretji odstavek). Tudi ZJU, tako Ustavno sodišče, določa enako načelo – načelo politične nevtralnosti in nepristranskosti (28. člen ZJU). To določa, da so uradniki dolžni svoje javne naloge izvrševati v javno korist, politično nevtralno in nepristransko. Namen tega načela je zagotoviti, da vladavina prava ne bi bila omejena z nedopustnimi političnimi vplivi. Po vsebini po oceni Ustavnega sodišča to pomeni, da niti politična razmerja niti drugi religiozni ali filozofski nazori ne smejo nedopustno vplivati na uradnika pri izvrševanju javnih nalog. Ker obe načeli veljata za vse uradnike, zaposlene v državni upravi, morata po mnenju Ustavnega sodišča še toliko bolj veljati za policiste. Tudi Evropsko sodišče za človekove pravice je v sodbi v zadevi Rekvényi proti Madžarski z dne 20. maja 1999 sprejelo stališče, da ima policija prisilna pooblastila za usmerjanje ravnanja državljanov, v nekaterih državah pa imajo policisti tudi pooblastilo, da pri opravljanju svojih nalog nosijo orožje. Pri tem je poudarilo, da mora biti policija v službi države, kar pomeni, da ima javnost upravičeno pričakovanje, da bo imela pri stiku s policijo opravka s politično neopredeljenimi policisti, ki so odmaknjeni od političnih sporov, je spomnilo Ustavo sodišče.
Iz navedenega po naziranju Ustavnega sodišča izhaja, da ustavno dopusten cilj za poseg v pasivno volilno pravico izhaja iz varstva pravic drugih (tretji odstavek 15. člena URS). Posameznik, ki opravlja delo policista, mora naloge opravljati na strokoven, politično nevtralen in nepristranski način zaradi varstva pravic drugih – vseh posameznikov, zoper katere in zaradi katerih policija izvaja svoje naloge. Pri posameznikih oziroma javnosti se ne sme pojaviti dvom, da policija kot državni organ izvršilne veje oblasti ali posamezni policisti svojih nalog ne izvršujejo v javno korist, ampak zaradi drugih vzgibov. Pri tem po mnenju Ustavnega sodišča ni pomembno samo, da je takšno delovanje policije dejansko zagotovljeno, ampak se mora to odražati tudi navzven. Zato je država dolžna sprejeti zakonodajo, s katero se preprečuje možnost nastanka pravnih položajev, ki bi policistom omogočali zlorabo podeljenih pooblastil za uveljavitev lastnih političnih ciljev pri odločanju v oblastnih organih. Prav tako je država dolžna preprečevati nastanek pravnih položajev, ki bi javnosti vzbujali upravičen dvom o strokovnosti, politični nevtralnosti in nepristranskosti delovanja policistov oziroma policije kot celote. Pri tem je Ustavno sodišče poudarilo, da vsako politično udejstvovanje policista v zasebnem življenju ne pomeni kršitev načela politične nevtralnosti in nepristranskosti.
Primernost ukrepa
Policist je, tako Ustavno sodišče, s prevzemom funkcije občinskega svetnika, župana ali podžupana vključen v odločanje o najpomembnejših vprašanjih lokalne samouprave glede: upravljanja z občinskim premoženjem in prostorom na območju občine, gradnje in vzdrževanja lokalne infrastrukture, oskrbovanja prebivalstva in gospodarstva s komunalnimi storitvami, zagotavljanja zdravstvene oskrbe na primarni ravni, zagotavljanja varstva in osnovnega šolanja otrok, zagotavljanja neprofitnih stanovanj, skrbi za socialno ogrožene, urejanja lokalnega prometa, pospeševanja gospodarskega, socialnega, kulturnega in drugega razvoja, zagotavljanja javnega reda in miru, zagotavljanja varstva okolja in drugih skupnih zadev. Odločanje o teh vprašanjih zahteva usklajevanje različnih interesov, vrednot, filozofskih in ideoloških pogledov občanov na urejanje in organiziranje skupnostnih (javnih) zadev. Gre za odločanje o lokalnih javnih zadevah, ki je nujno politično, saj zajema vrednostno-ideološko odločitev o tem, kako organizirati življenje skupnosti posameznikov na določenem ozemlju.
Iz tega po mnenju Ustavnega sodišča izhaja, da je delovanje lokalnih javnih funkcionarjev politično, neodvisno od tega, ali so na volitvah nastopili kot strankarski ali pa kot neodvisni kandidati. Izpodbijana prepoved pa je po oceni Ustavnega sodišča primerno sredstvo za dosego cilja. Predhodna ureditev je policistom omogočala, da so opravljali naloge policista in hkrati sodelovali pri političnem odločanju organov lokalne oblasti. S sprejetjem izpodbijane prepovedi pa je odpravljen položaj, ki bi javnosti lahko vzbujal upravičen dvom o tem, da policisti svojih pooblastil ne izvršujejo v javno korist, ampak jih zlorabljajo za druge namene. Zavarovan je tudi splošni videz nepolitičnosti in nepristranskosti delovanja policije – odpravljen je vzrok, ki bi javnosti omogočal dojemanje policije kot državnega organa, ki je hkrati nosilec monopola fizične prisile in nosilec političnega odločevanja v lokalnih javnih zadevah, je prepričano Ustavno sodišče.
Nujnost ukrepa
Po njegovem mnenju prepoved zadosti tudi testu nujnosti. Zakonodajalec je pravno posledico za politično udejstvovanje policistov namreč predvidel šele na točki, ko je popolnoma jasno, da bo posameznik opravljal funkcijo lokalnega funkcionarja in bo sprejemal politične odločitve. Zakonodajalec tako ni pravno sankcioniral predhodnih političnih aktivnosti policista, ki so potrebne, da je posameznik lahko izvoljen za člana občinskega sveta ali župana. Zato, tako Ustavno sodišče, zasledovanega cilja ni bilo mogoče doseči z milejšim ukrepom.
Sorazmernost v ožjem smislu
Prepoved pa po oceni Ustavnega sodišča prestane tudi test sorazmernosti v ožjem smislu. Teža posega v pravico do kandidiranja na lokalnih volitvah je sorazmerna pričakovanim koristim, ki bodo zaradi tega nastale. Izpodbijana prepoved posameznikom, ki so zaposleni kot policisti, zelo otežuje uresničevanje pravice do kandidiranja na lokalnih volitvah. Postavlja jih pred težko dilemo, ali zapustiti varno zaposlitev in kariero zato, da bi lahko bolj aktivno sodelovali pri uresničevanju lokalne samouprave. Izpodbijana ureditev jim tega sama po sebi ne prepoveduje, od njih pa zahteva, naj bistveno spremenijo in prilagodijo svoje zasebno in poklicno življenje.
Na drugi strani tehtanja pa je zaupanje javnosti, da policija deluje strokovno, nepolitično in nepristransko. Država je policiji in policistom podelila pristojnosti, s katerimi lahko zelo intenzivno posegajo v telo in dostojanstvo posameznika. Zato se v javnosti ne sme pojavljati upravičen dvom o tem, da policist svojih pristojnosti ne uporablja v javno korist oziroma da policija kot celota ne deluje v javno korist. Ko policist prevzame politično funkcijo, bi se takšen dvom lahko upravičeno vzpostavil, meni Ustavno sodišče. Mnenje javnosti, da policija zlorablja monopol fizične prisile, bi v družbi lahko povzročilo negativne posledice. Zato teža posega v pravico policista do kandidiranja na lokalnih volitvah ne pretehta nad pričakovanimi koristmi, ki bodo nastale zaradi zagotovitve varstva pravic drugih, je presodilo Ustavno sodišče. Zato je ugotovilo, da sedmi in osmi odstavek 43. člena ZODPol nista v neskladju z drugim odstavkom 43. člena URS. Odločitev je sprejelo soglasno. Ustavni sodnik dr. Matej Accetto je dal pritrdilno ločeno mnenje.
Pripravil: Patricij Maček, mag. prava
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
