c S
IZ SODNE PRAKSE: Reintegracija invalida 02.08.2022 Zgolj dejstvo, da ima toženka več deset delovnih mest, ki bi bila ustrezna za tožnika, samo po sebi ne utemeljuje reintegracije, če so ta delovna mesta le sistemizirana in delodajalec nima potrebe po njihovi zapolnitvi. Prav tako tudi trenutna odsotnost potrebe po delavčevem delu oziroma zasedenost delovnih mest ni okoliščina, ki bi vedno utemeljevala sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Zato je v vsakem primeru potrebno skrbno tehtanje okoliščin in interesov na strani obeh strank.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo 19. junija 2018, temveč je trajalo do 17. marca 2021, ko se pogodba o zaposlitvi razveže. Toženki je naložilo, da tožniku do tega dne prizna vse pravice iz delovnega razmerja in mu izplača pripadajočo plačo, zmanjšano za prejeta nadomestila za brezposelnost. Na podlagi pritožbe toženke je sodišče druge stopnje spremenilo sodbo sodišča prve stopnje v delu o trajanju pogodbe o zaposlitvi, sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi, pravicah iz delovnega razmerja in denarnem povračilu tako, da je ugodilo reintegracijskemu zahtevku in toženki naložilo, da tožnika pozove nazaj na delovno mesto samostojni analitik II oziroma drugo delovno mesto, ki ustreza njegovi stopnji izobrazbe, usposobljenosti in delovni zmožnosti s krajšim delovnim časom za štiri ure dnevno.

Vrhovno sodišče je s sodbo opr. št. VIII Ips 7/2022 med drugim odgovarjalo na revizijsko vprašanje, ali je sodišče pravilno uporabilo 118. člen > Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) glede prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča.

Vrhovno sodišče je najprej povzelo dejansko stanje ter v nadaljevanju poudarilo, da pri odločanju o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi ni odločilna samo delavčeva želja po nadaljevanju delovnega razmerja, temveč je pravno relevantna tudi delodajalčeva zmožnost sprejeti odpuščenega delavca nazaj na delo. Ta se lahko kaže v subjektivnih okoliščinah (npr. porušenih medsebojnih odnosih) kot tudi v objektivni nezmožnosti delodajalca delavcu zagotoviti ustrezno delo glede na nezakonito odpovedano pogodbo o zaposlitvi. Glede zatrjevanih porušenih medsebojnih odnosov se je mogoče strinjati s presojo sodišča druge stopnje, da so bile trditve toženke o tem pavšalne (bolj natančno jih je opredelila prepozno, in sicer šele v reviziji) in da sodni spor, če iz njega ne izhaja izrazito porušen odnos, ne utemeljuje sodne razveze pogodbe o zaposlitvi.

Vrhovno sodišče je prav tako navedlo, da zgolj ugotovitev, da ima toženka več deset delovnih mest, ustreznih za tožnika, sama po sebi ne utemeljuje reintegracije, če so ta delovna mesta le sistemizirana in delodajalec nima potrebe po njihovi zapolnitvi, ali pa če so že zasedena. Nasprotno pa trenutna odsotnost potrebe po delavčevem delu oziroma zasedenost delovnih mest tudi ni okoliščina, ki bi vedno utemeljevala sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Zato je v vsakem primeru potrebno skrbno tehtanje okoliščin in interesov na strani obeh strank.

Revizijsko sodišče je nadaljevalo, da se pri tem upoštevajo tako (prosta) delovna mesta pri tožencu ter na drugi strani tožnikova težja zaposljivost. Glede na poklic in starost tožnika ter upoštevaje, da je invalid III. kategorije, je Vrhovno sodišče zaključilo, da je sodišče druge stopnje odločilo pravilno, ko je navedene okoliščine presodilo v korist tožnika. Zato je zavrnilo revizijo.

Pripravila: mag. Jasmina Potrč


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.