c S
Pravne posledice spremembe upnika ali dolžnika 25.07.2022 Obligacijsko pravo je v znatni meri dispozitivno, kar pomeni, da lahko stranke medsebojne pogodbene odnose urejajo svobodno, z omejitvijo upoštevanja prisilnih predpisov oziroma kogentnih norm (ius cogens).

V obligacijskem pravu se praviloma vzpostavi razmerje med upnikom in dolžnikom, pri čemer je upnik tisti, ki ima do dolžnika terjatev, dolžnik pa ima do upnika dolg. Vendar pa je poslovna praksa privedla tudi do različnih “variacij” na to temeljno pravilo, kot sta sprememba upnika (odstop terjatve s pogodbo oziroma cesija) ali pa sprememba dolžnika (prevzem dolga s strani dolžnika).

Do teh variacij pride zato, ker je v interesu pogodbenih strank, da nekdo drug, ki ima denimo več znanja in izkušenj s terjatvami,  prevzame uveljavljanje teh terjatev zoper dolžnika in s tem pridobi določeno dodano vrednost, medtem, ko se stranki, ki prenaša terjatev ni več treba ukvarjati s težavno in negotovo izterjavo. 

Podobno je tudi pri prevzemu dolga, pri pristopu k dolgu in pri prevzemu izpolnitve, kjer imajo pogodbene stranke običajno poslovni interes, da nekdo tretji vstopi v temeljno upniško-dolžniško razmerje.

V tokratnem prispevku bom opisal  nekatere pravne posledice, ki nastanejo s spremembo upnika ali dolžnika.


Odstop terjatve s pogodbo (cesija)          

Upnik lahko načelno s pogodbo, ki jo sklene s kom tretjim, prenese nanj katerokoli terjatev, izjema so tiste terjatve, katerih prenos je z zakonom prepovedan, kot tudi tiste, ki so povezane z osebnostjo upnika ali pa njihova narava nasprotuje prenosu na drugega (glej 416. člen OZ). Upnik in dolžnik se lahko izrecno dogovorita, da do cesije ne bo prišlo, ker ne želita, da se v njun posel vmeša tretja oseba. V primeru takega dogovora prenos terjatve (cesija) nima nobenega pravnega učinka. 

Če je bila ob prenosu predložena listina, ki izkazuje obstoj terjatve, iz katere pa ne izhaja prepoved prenosa, prenos učinkuje, če prevzemnik za prepoved prenosa ni vedel in ni bil dolžan vedeti. Izjema je uveljavljena pri gospodarskih pogodbah. Tu velja, da v primeru, če sta se dolžnik in upnik dogovorila, da upnik ne bo smel prenesti denarne terjatve na drugega, prenos kljub temu učinkuje, a je v tem primeru dolžnik prost svoje obveznosti tudi, če jo izpolni odstopniku terjatve.

Pri cesiji preidejo s terjatvijo na prevzemnika tudi stranske pravice, kot so pravica do prednostnega poplačila, hipoteka, zastava, pravica iz pogodbe s porokom, pravica do obresti, pravica do pogodbene kazni, ipd.

Pri zastavi je uveljavljena izjema, da sme odstopnik izročiti zastavljeno stvar prevzemniku le, če zastavitelj v to privoli; sicer ostane stvar pri odstopniku, da jo hrani za prevzemnika.

Kar se obresti tiče, se domneva, da so zapadle, pa ne plačane obresti odstopljene z glavno terjatvijo.

Za prenos terjatve ni potrebna izrecna dolžnikova privolitev, vendar pa ga mora odstopnik obvestiti o odstopu (notifikacijska obveznost odstopnika). Če dolžnik izpolni svojo obveznost pred obvestilom o odstopu, velja, da je taka izpolnitev veljavna in je z njo dolžnik prost obveznosti, a samo, če ni vedel za odstop. V nasprotnem primeru pa obveznost ostane in jo mora izpolniti prevzemniku.


Razmerje med prevzemnikom in dolžnikom ter med odstopnikom in prevzemnikom

Prevzemnik ima nasproti dolžniku enake pravice, kot jih je imel do odstopa nasproti njemu odstopnik. Dolžnik lahko uveljavlja proti prevzemniku poleg ugovorov, ki jih ima proti njemu, tudi tiste ugovore, ki bi jih lahko uveljavljal proti odstopniku do takrat, ko je zvedel za odstop.

Odstopnik mora prevzemniku izročiti zadolžnico, če jo ima, ter druge dokaze o odstopljeni terjatvi in stranskih pravicah.

Kadar je terjatev odstopljena z odplačno pogodbo (kar je v večini primerov), odgovarja odstopnik za obstoj terjatve takrat, ko jo je odstopil. Kar pa se tiče izterljivosti terjatve, pa odstopnik odgovarja zanjo le, če je bilo to izrecno dogovorjeno, a le do višine tistega, kar je prejel od prevzemnika, ter za izterljivost obresti in stroškov v zvezi z odstopom in stroškov v postopku zoper dolžnika. Če je odstopnik pošten, se za njegovo večjo odgovornost ni mogoče dogovoriti.  


Prevzem dolga

Prevzem dolga se opravi s pogodbo med dolžnikom in prevzemnikom. Pogoj, da je pogodba o prevzemu dolga veljavna je, da v njo upnik privoli. O sklenitvi pogodbe lahko obvesti upnika vsaka od pogodbenih strank, upnik pa lahko vsaki od njiju sporoči svojo privolitev v prevzem dolga. Če je upnik brez omejitve sprejel kakršnokoli izpolnitev od prevzemnika, ki jo je ta izpolnil v svojem imenu, se domneva, da je tako privolitev dal. 

Oba pogodbenika, kakor tudi vsak od njiju posebej, lahko zahtevata od upnika, naj se v določenem roku izreče, ali privoli v prevzem dolga; če se ta ne izreče v določenem roku, se šteje, da je privolitev odklonil. Molk upnika torej pomeni njegovo zavrnitev privolitve. 

V primeru, če upnik ne privoli v pogodbo o prevzemu dolga pa ima taka pogodba značaj pogodbe o prevzemu izpolnitve (glej 427. člen OZ).

Nekoliko drugače je urejena situacija, ko gre za odtujitev kakšne nepremičnine, na kateri je hipoteka in je bilo med pridobiteljem in odtujiteljem dogovorjeno, da bo pridobitelj prevzel dolg nasproti hipotekarnemu upniku. Tedaj se v primeru, če hipotekarni upnik na pisno zahtevo odtujitelja v treh mesecih ne odkloni svoje privolitve v pogodbo o prevzemu dolga, šteje, da je vanjo privolil.

S prevzemom dolga stopi prevzemnik na mesto prejšnjega dolžnika, ta pa je s tem prost obveznosti. Izjema je, če je bil prevzemnik ob upnikovi privolitvi v pogodbo o prevzemu dolga prezadolžen, upnik pa tega ni vedel in ni bil dolžan vedeti. V primeru take prezadolženosti prevzemnika prejšnji dolžnik še ni prost obveznosti, pogodba o prevzemu dolga pa ima (le) učinek pogodbe o pristopu k dolgu.

Stranske pravice, ki so dotlej obstajale poleg terjatve, ostanejo še naprej; vendar pa poroštva in zastave, ki so jih dale tretje osebe, prenehajo, če poroki in zastavitelji ne privolijo v to, da bodo odgovarjali tudi za novega dolžnika.

Kar se ugovorov tiče, lahko prevzemnik uveljavlja proti upniku vse ugovore, ki izvirajo iz pravnega razmerja med prejšnjim dolžnikom in upnikom, iz katerega izvira prevzeti dolg, ter ugovore, ki jih ima sam proti upniku. Prevzemnik pa ne more uveljavljati proti upniku ugovorov, ki izvirajo iz pravnega razmerja med njim in prejšnjim dolžnikom, ki je bilo podlaga za prevzem dolga.


Pristop k dolgu

S pogodbo o pristopu k dolgu se tretji upniku zavezuje, da bo izpolnil njegovo terjatev do dolžnika. Tako tretji stopi v zavezo poleg dolžnika. Tisti, na katerega preide po pogodbi kakšna premoženjska celota ali posamezen njen del, odgovarja poleg dotedanjega imetnika in solidarno z njim za dolgove, ki se nanašajo na to celoto oziroma njen del, vendar le do vrednosti njenih aktiv. Pogodbeno določilo, ki bi izključevalo ali omejevalo to odgovornost nima pravnega učinka.


Prevzem izpolnitve

Izpolnitev se prevzema s pogodbo med dolžnikom in nekom tretjim, s katero se ta dolžniku zavezuje, da bo izpolnil njegovo obveznost nasproti njegovemu upniku. Prevzemnik odgovarja dolžniku, če ne izpolni pravočasno obveznosti upniku in ta zahteva izpolnitev od dolžnika. Bistvena razlika med prevzemom izpolnitve na eni in prevzemom dolga oziroma pristopom k dolgu na drugi strani je ta, da prevzemnik izpolnitve ne prevzema dolga in tudi ne pristopa k dolgu, zato nima upnik nasproti njemu nobenih pravic.


Sklep

Kompleksnost sodobnih obligacijskih in poslovnih odnosov je povzročila, da so se v praksi izoblikovali določeni pravni posli, v katerih so upniki svoje terjatve, dolžniki pa svoje dolgove prenesli na druge subjekte. Njihov smisel je običajno v poenostavitvah uveljavljanja terjatev oziroma poravnave dolgov, pa tudi v prepletenosti poslovnih interesov vseh deležnikov teh pravnih poslov. Čeprav gre pri vseh zgoraj omenjenih pogodbah za pravne posle s podobnimi cilji, pa obstajajo med njimi pomembne (pravne) razlike, ki zadevajo predvsem pravice in obveznosti pogodbenih strank, na katere kaže biti pozoren ob njihovem sklepanju.   
 

Pripravil: mag. Boštjan J. Turk, direktor inštituta za civilno in gospodarsko pravo                          


 


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.