Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je dolžna toženka tožniku obračunati plačilo za nadurno delo, za neizrabljeni letni dopust ter obračunati zneske razlike v plači, v presežku pa je zahtevek zavrnilo.
Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o pravdnih stroških se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka ter navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je tožnik opravil nadure. Ure, ki so razvidne iz izpisa, niso ure, ko je tožnik opravljal delo, ampak ure, ko je bil prisoten pri delodajalcu. Toženka mu nadurnega dela nikoli ni odredila. Toženka je prav tako navedla, da je tožnik imel možnost koristiti dopust, vendar tega ni storil.
Pritožbeno sodišče je s sodbo opr. št. Pdp 692/2021 ugotovilo, da je prvostopenjsko sodišče pri odločanju o utemeljenosti zahtevka iz naslova plačila za nadurno delo pravilno upoštevalo stališče sodne prakse in sicer, da je delavec upravičen do plačila za ure, ki presegajo polni delovni čas, tudi če niso bile izrecno odrejene kot nadurno delo, če jih je dejansko opravil in je delodajalec vedel zanje (tako npr. sodba Pdp 185/2017). Pri tem je delavec upravičen do plačila skupaj z dodatkom tako za ure znotraj omejitev nadurnega dela kot ure, ki te omejitve presegajo (tako npr. sodba in sklep VIII Ips 111/2012). Če delodajalec omejitev, določenih v tretjem odstavku 144. člena > Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), ne upošteva, to ne pomeni, da delavec do plačila ni upravičen. Za prekoračitev zakonsko dovoljenih nadur delavec ni odgovoren in ga za kršitev, ki jo z odrejanjem in dopuščanjem dela stori delodajalec, ne morejo zajeti škodljive posledice. Podobno velja glede razloga oziroma primerov, v katerih se nadurno delo lahko odredi (prvi odstavek 144. člena ZDR-1). Tudi če delodajalec za odrejanje oziroma dopuščanje nadurnega dela nima zakonsko določenega razloga, to ne pomeni, da delavec za ure preko polnega delovnega časa, ko je opravljal delo z vedenjem delodajalca, ni upravičen do plačila.
Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da je bila toženka z nadurami seznanjena. Dejstvo, da je imela toženka sistem evidentiranja delovnega časa, tožnik pa je nadure dokazoval z izpisom iz tega sistema, je pravilno opredelilo kot bistveno. Sodišče ni sledilo navedbam toženke, da tožnik ves čas, ko je bil prisoten v njenih prostorih (na delu oziroma delovnem mestu), dela ni dejansko opravljal. Navedbe, da se tožnik ni prilagodil organizaciji dela pri toženki, je zavrnilo kot pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena > Zakona o pravdnem postopku - ZPP).
Višje sodišče je prav tako sledilo ugotovitvam sodišča prve stopnje, da sta se toženka in tožnik dogovorila o koriščenju dopusta po izteku zakonsko določenega obdobja za koriščenje le-tega, kar pomeni, da njegova pravica za izrabo dopusta ni ugasnila.
Na podlagi vsega navedenega je višje sodišče pritožbo v omenjenem delu zavrnilo.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
