Istospolno usmerjeni in (skupna) posvojitev otrok

Pravica posvojiti otroka

Pritožnika nimata prav, tako Ustavno sodišče, ko trdita, da jima tretji odstavek 53. člena Ustave Republike Slovenije (URS) zagotavlja tudi pravico do vzpostavitve družinskega življenja s posvojitvijo. Drži, kot meni Vlada, da pravica posvojiti otroka ni človekova pravica oziroma temeljna svoboščina. Niti 53. člen URS niti 8. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) namreč ne zagotavljata pravice posvojitelja do posvojitve. K zagotavljanju te pravice posvojitelju Slovenije tudi ne zavezuje nobena druga mednarodna pogodba. 56. člen URS, na katerega se pritožnika prav tako sklicujeta, pa ureja le pravice otrok.

Prav tako po oceni Ustavnega sodišča ni mogoče pritrditi pritožnikoma, da naj bi pravico do družinskega življenja uživala že zato, ker sta si že ustvarila družino z otrokom, posvojenim v tujini. Ustavno sodišče je v odločbi v zadevi U-I-68/16, Up-213/15 sicer zapisalo, da je v tretjem odstavku 53. člena URS posebej poudarjen pozitivni vidik pravice do spoštovanja družinskega življenja, tj. dolžnost države, da z ustrezno pravno ureditvijo in ustvarjanjem ustreznih razmer omogoča vzpostavitev in varstvo družinskega življenja na svojem ozemlju. Vendar je šlo tam za vprašanje pravice do združitve in ohranjanja družine na področju priseljevanja in zato za zagotavljanje ukrepov za ohranjanje enotnosti (že obstoječe) družine. Tudi Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) je v sodbi Schalk in Kopf proti Avstriji že sprejelo stališče, da bi bilo umetno vztrajati pri stališču, da v nasprotju z raznospolnimi partnerji istospolni partnerji, ki so prav tako čustveno, spolno, socialno in ekonomsko povezani, ne morejo uživati pravice do družinskega življenja (8. člen EKČP). Vendar je ESČP to stališče sprejelo glede presoje, ali je treba istospolnima partnerjema zaradi spoštovanja prepovedi diskriminatornega obravnavanja na področju urejanja partnerskih skupnosti zagotoviti pravico do sklenitve zakonske zveze. Obravnavana zadeva pa se, tako Ustavno sodišče, nanaša na vprašanje razmerja pritožnikov kot istospolnih partnerjev do potencialnega posvojenca, s katerim še nimata stkanih tesnih osebnih vezi.

Diskriminacija pri vzpostavitvi skupnega starševstva

Vendar za presojo očitkov z vidika prvega odstavka 14. člena v zvezi s tretjim odstavkom 53. člena URS oziroma z vidika 14. člena v zvezi z 8. členom EKČP po mnenju Ustavnega sodišča zadošča že, da slovenska zakonodaja dopušča možnost, da se lahko z enostransko posvojitvijo otroka, torej konkretno s posvojitvijo biološkega otroka istospolnega partnerja, v pravnem smislu že vzpostavi skupno starševstvo istospolnega para. Pravna teorija in sodna praksa sta namreč soglasni, da pravo dovoljuje (t. i. enostransko) posvojitev partnerjevega otroka tudi tedaj, kadar sta oba partnerja istega spola. To pomeni, da po slovenski zakonodaji vzpostavitev skupnega pravnega starševstva prek posvojitve že zdaj ni pridržana le za zakonce ali raznospolne zunajzakonske partnerje, ampak je prek instituta enostranske posvojitve (pastorka) odprta za vse oblike partnerskih skupnosti. Glede na to se, tako Ustavno sodišče, pritožnika lahko sklicujeta na diskriminatorno obravnavo pri uresničevanju njune pravice do družinskega življenja iz tretjega odstavka 53. člena URS (in 8. člena EKČP) z zakonsko ureditvijo, ki jima vzpostavitve skupnega pravnega starševstva prek instituta skupne posvojitve ne omogoča.

Ob tem je Ustavno sodišče zapisalo, da ker 14. člen EKČP posamezniku ne zagotavlja večjega obsega varstva pred diskriminacijo kot prvi odstavek 14. člena URS, se je omejilo na presojo z vidika prvega odstavka 14. člena URS v zvezi s tretjim odstavkom 53. člena URS. Sicer pa je utemeljen tudi poudarek pritožnikov, da ju 1. člen Protokola št. 12 k EKČP varuje pred zakonodajno diskriminacijo na podlagi osebnih okoliščin, je še dodalo Ustavno sodišče. Presodilo je, da je zmotno mnenje Vlade, da tudi 1. člen Protokola št. 12 k EKČP zapoveduje prepoved diskriminacije (le) pri urejanju človekovih pravic. Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) oziroma zdaj Družinski zakonik (DZ), tako Ustavno sodišče, raznospolnima partnerjema sicer res ne dajeta pravice do skupne posvojitve (konkretnega) otroka. Vendar pa jima zagotavljata možnost, da se uvrstita na seznam kandidatov za skupno posvojitev. To velja po veljavni zakonski ureditvi tako za zakonca kot tudi za zunajzakonska partnerja, je pojasnilo Ustavno sodišče in presodilo, da ker pritožnika trdita, da ju center za socialno delo ni uvrstil na seznam potencialnih skupnih posvojiteljev le zaradi njune spolne usmerjenosti, čeprav naj bi bila primerna posvojitelja, s čimer bi si lahko zagotovila možnost uvrstitve na seznam kandidatov za (skupno) posvojitev, to zadošča za uporabljivost 1. člena Protokola št. 12 k EKČP. Ta konvencijska določba namreč ne le, da je v Sloveniji na podlagi 8. člena URS neposredno uporabljiva, ampak ima na podlagi petega odstavka 15. člena URS, tako Ustavno sodišče, ustavno raven veljave ne glede na to, da URS te pravice ne zagotavlja. Tudi s tem je izpolnjen pogoj za nadaljnjo presojo očitkov pritožnikov o njuni ustavno nedopustni diskriminatorni obravnavi na področju skupne posvojitve. Ustavno sodišče sicer še ni opravilo presoje z vidika 1. člena Protokola št. 12 k EKČP. Vendar pa je ta presoja v primerjavi s presojo z vidika 14. člena URS upoštevno drugačna le v tem, kot je že bilo poudarjeno, da ni odvisna od vezi z (drugo) ustavno varovano človekovo pravico.

Primerljivost položajev

Da na področju skupne posvojitve obstaja različno obravnavanje pritožnikov (istospolnih partnerjev, ki živita v formalni partnerski zvezi) in tistih, s katerimi se pritožnika primerjata (raznospolnih partnerjev, ki so sklenili zakonsko zvezo), po oceni Ustavnega sodišča ni dvoma. Zakon o partnerski zvezi (ZPZ) namreč v prvem stavku tretjega odstavka 2. člena določa, da partnerja partnerske zveze ne moreta skupaj posvojiti otroka. Medtem ko iz prvega odstavka 213. člena DZ izhaja, da lahko le zakonca ali zunajzakonska partnerja (le) skupaj posvojita otroka. Hkrati pa DZ kot enega od pogojev za sklenitev zakonske zveze določa, da sta osebi različnega spola. Prav tak pogoj določa DZ tudi za zunajzakonsko skupnost. Prav tako ne more biti nobenega dvoma, tako Ustavno sodišče, da je bila podana neenakost v učinkih pravne ureditve skupne posvojitve, ki je veljala v času veljavnosti ZZZDR oziroma Zakona o registraciji istospolne partnerske skupnosti (ZRIPS).

Ustavno sodišče se je moralo zato v nadaljevanju opredeliti do vprašanja, ali sta dejanska položaja, ki ju pritožnika primerjata, v bistvenem enaka in torej razlikovanje temelji na okoliščini iz prvega odstavka 14. člena URS (oziroma iz 1. člena Protokola št. 12 k EKČP). Zapisalo je, da je treba oceniti, ali sta primerjana položaja istospolnih in raznospolnih partnerskih skupnosti primerljiva z gledišča pravice do uvrstitve na seznam kandidatov za skupno posvojitev. O tem vprašanju se Ustavno sodišče prej še ni izreklo. Vlada meni, da primerjana položaja nista primerljiva (1) zaradi posebnega pomena in ustavnopravnega varstva instituta zakonske zveze, s katero naj bi bila kot ustavnopravni institut izenačena le še zunajzakonska skupnost, saj naj bi imel ustavodajalec namen zavarovati le življenjske skupnosti moškega in ženske, ter (2) zaradi biološke danosti raznospolnih partnerjev, da lahko spočneta otroka.

Po stališču Ustavnega sodišča pa je ključno vprašanje, ali je z vidika pravne ureditve možnosti skupne posvojitve zakonska zveza (oziroma od uveljavitve DZ tudi zunajzakonska skupnost) primerljiva z najbolj formalizirano obliko istospolne partnerske skupnosti, ki jo pravni red daje na razpolago istospolnim partnerjem. Po presoji Ustavnega sodišča Vlada le s sklicevanjem na ustavnopravni pomen zakonske zveze in zunajzakonske skupnosti samim po sebi ni izkazala, da položaj partnerjev istospolne partnerske zveze že zato z vidika pravne ureditve možnosti posvojitve ni primerljiv z njima.

Zakonska zveza, tako Ustavno sodišče, sicer res pomeni družbeni temelj, ki zagotavlja varnost in stabilnost partnerski skupnosti in ima pomembno vlogo pri zasnovanju družine. Vendar se pojem družine oziroma družinskega življenja, ki v skladu s tretjim odstavkom 53. člena URS uživa posebno varstvo, spreminja v soodvisnosti od družbenega in pravnega razvoja. Pri tem je pomembno, da so pravni redi, tudi slovenski, prav zaradi spoznanja, da tudi istospolni partnerji ustvarjajo ljubeča in trajna partnerska razmerja, zaščitili te stabilne partnerske skupnosti z njihovo zakonsko ureditvijo, ki se vedno bolj približuje zakonski ureditvi zakonske zveze. Tako ima danes v Sloveniji partnerska zveza na vseh pravnih področjih enake pravne posledice kot zakonska zveza; izjemi sta določeni le glede skupne posvojitve in glede postopkov oploditve z biomedicinsko pomočjo (2. člen ZPZ). Prav tako ima tudi nesklenjena partnerska zveza enake pravne posledice kot zunajzakonska skupnost; izjema tudi tu velja le glede skupne posvojitve in glede postopkov oploditve z biomedicinsko pomočjo (3. člen ZPZ).

Zaradi upoštevanja takšne družbene stvarnosti uživata po presoji ESČP in Ustavnega sodišča tudi istospolna partnerja, ki živita v stabilni (bodisi formalni bodisi de facto) partnerski zvezi, pravico do spoštovanja družinskega življenja (8. člen EKČP in tretji odstavek 53. člena URS). Enako velja za de facto življenjsko skupnost istospolnih partnerjev, ki živita v stabilni partnerski skupnosti, in otroka enega od njiju. Zato po mnenju Ustavnega sodišča ni mogoče pritrditi Vladi in Upravnemu sodišču, da primerjana položaja nista primerljiva tudi zaradi posebnega pomena instituta zakonske zveze z vidika zasnovanja družine. Opozorilo je tudi, da je tezo Vlade, da je tudi v današnjem času lahko le zakonska zveza najpomembnejše varovalo pravic otroka, sicer ovrgel že zakonodajalec s tem, ko je z uveljavitvijo DZ odprl možnost skupne posvojitve otroka tudi za raznospolna partnerja, ki živita v zunajzakonski skupnosti.

Ustavno sodišče je dalje zavrnilo stališče Vlade, ki meni, da stabilne partnerske skupnosti istospolnih in raznospolnih partnerjev z vidika možnosti skupne posvojitve niso primerljive tudi zaradi biološke danosti raznospolnega para, da lahko spočne otroka. Istospolna partnerja po naravni poti res nista sposobna zasnovati družine. Vendar velja enako tudi za raznospolna partnerja, ki ne moreta (več) imeti otrok. Kot opozarjata pritožnika, zmožnost spočetja otroka tudi ni izbirni kriterij pri izboru zakoncev za primerne posvojitelje, zato tudi ne pomeni upoštevnega razlikovalnega znaka v primerjavi z istospolnima partnerjema, ki živita v formalni partnerski zvezi. Sicer pa, kot prav tako poudarjata pritožnika, ta argument razlikovanja med zakonsko zvezo in sklenjeno partnersko zvezo pri urejanju skupne posvojitve ne more biti bistven že zato, ker gre tudi v primeru raznospolnih partnerjev za posvojitev že rojenega tujega otroka, je pojasnilo Ustavno sodišče.

Poseg v pravico do nediskriminatornega obravnavanja

V nadaljevanju je zapisalo, da glede na v bistvenem enaka pravno upoštevna dejanska položaja raznospolnih partnerjev, ki živita v zakonski zvezi (ali celo zunajzakonski skupnosti), in istospolnih partnerjev, ki živita v formalni partnerski zvezi, razlikovanje v ureditvi skupne posvojitve ne temelji na neki neosebni razlikovalni okoliščini, temveč na spolni usmerjenosti. Ta pa je, čeprav ni izrecno navedena, ena izmed osebnih okoliščin iz prvega odstavka 14. člena URS. Očitno zgrešena je trditev Vlade, da gre za razlikovanje na podlagi spola in ne spolne usmerjenosti ter da to pomeni objektivno okoliščino, ki je lahko podlaga za razlikovanje.

Prav tako po oceni Ustavnega sodišča ni mogoče sprejeti trditve Vlade, da sploh ne gre za diskriminacijo na podlagi spolne usmerjenosti, pač pa le za dopustno razlikovanje glede na vrsto partnerske skupnosti. Pritožnika utemeljeno opozarjata, da v zvezi s tem ni ustrezno sklicevanje Vlade na presojo ESČP v zadevi Gas in Dubois proti Franciji, češ da v primeru pridržanja možnosti (enostavne) posvojitve otroka le za zakonca, ne pa tudi za partnerja istospolne registrirane partnerske skupnosti, ne gre za razlikovanje na podlagi spolne usmerjenosti, ampak na podlagi različnih partnerskih skupnosti. V navedeni zadevi je ESČP sicer res menilo, da položaj registriranih istospolnih parov ni primerljiv s položajem zakoncev, ker da podeljuje sklenitev zakonske zveze zakoncema poseben status. Vendar kot opozarjata pritožnika, tista zadeva ni primerljiva z obravnavano zaradi bistveno drugačnih dejanskih okoliščin, ki so bile podlaga za presojo ESČP. Francosko pravo je namreč registracijo partnerske zveze omogočalo tako istospolnim kot raznospolnim parom. Zato je bil položaj pritožnic v navedeni zadevi očitno primerljiv le s položajem raznospolnih partnerjev, ki prav tako živita v registrirani partnerski zvezi, in ne z zakonci, pri čemer tudi raznospolni pari, ki so živeli v registrirani partnerski zvezi, niso bili upravičeni do enostavne posvojitve. V tej zadevi je lahko, tako Ustavno sodišče, položaj pritožnikov primerljiv le z zakonci.

Ustavno sodišče je priznalo, da po ZZZDR in DZ merilo razlikovanja glede skupne posvojitve res ni izrecno osebna okoliščina spolne usmerjenosti sama po sebi, ampak obstoj določene vrste partnerske skupnosti (zakonske zveze). Vendar pa to merilo, kot je opozorilo Ustavno sodišče, dejansko prizadene le istospolne partnerje, ki sploh ne morejo izpolniti pogoja, da bi živeli v zakonski zvezi. Zato pomeni zakonodajalčevo izvzetje registriranih istospolnih partnerskih skupnostih iz 135. in 138. člena ZZZDR, ki sta urejala skupno posvojitev tako, da sta jo omogočala le zakoncema, posredno neenakopravno obravnavo istospolno usmerjenih partnerjev in s tem poseg v njihovo pravico do nediskriminatorne obravnave. Ob tem je po presoji Ustavnega sodišča podana tako tesna vez omenjenega razlikovanja med vrstami partnerskih skupnosti z nezmožnostjo istospolnih partnerjev za sklepanje zakonske zveze kot privilegirane oblike partnerske skupnosti, da se razlikovanje približuje celo neposredni diskriminaciji. Enako velja za zakonodajalčevo izvzetje istospolnih partnerskih zvez iz 213. in 23. člena DZ. Po drugi strani pa ZPZ izrecno določa, da partnerja partnerske zveze ne moreta skupaj posvojiti otroka, s čimer neposredno posega v njuno pravico do nediskriminatorne obravnave na tem področju, je še dodalo Ustavno sodišče.

Ustavno dopusten cilj

Zatem je presojalo, ali ureditev skupne posvojitve, ki razlikuje med zakonskimi partnerji in partnerji partnerske zveze, zasleduje kakšen ustavno dopusten cilj. Ugotovilo je, da iz zakonodajnega gradiva k ZZZDR in DZ ustavno dopusten razlog za razlikovanje ni razviden. Enako tudi ne iz zakonodajnega gradiva k ZPZ. Je pa takšen cilj navedla Vlada, ki meni, da je zakonodajalec pridržal možnost skupne posvojitve le za raznospolne partnerje zaradi varstva koristi otroka, ki naj bi zahtevale, da se posvojencu s poustvarjanjem tradicionalne družine zagotovi prisotnost materinskega in očetovskega lika. Varstvo koristi otroka je samo po sebi ustavno dopusten cilj, ki je vsebinsko povezan z ureditvijo postopka posvojitve, je ocenilo Ustavno sodišče. S posvojitvijo namreč zakon uresničuje v tretjem odstavku 56. člena URS zapovedano posebno varstvo koristi otrok brez staršev oziroma otrok, za katere starši ne morejo skrbeti, na način, da se jim zagotovijo (nadomestni) starši, posvojitelji. Tudi iz 21. člena Konvencije o otrokovih pravicah (KOP) izhaja, da morajo biti pri posvojitvi otroka njegove koristi glavno vodilo. Korist otroka pa je tudi sicer temeljno vodilo pri vseh dejavnostih in postopkih v zvezi z otrokom, za uresničitev katere morajo skrbeti ne le starši, temveč tudi vsi državni organi, izvajalci javnih služb, nosilci javnih pooblastil, organi lokalne skupnosti ter druge pravne in fizične osebe (3. člen KOP in 7. člen DZ). V tem okviru je Ustavno sodišče najprej opravilo presojo z vidika kriterija primernosti tako, da je preverilo, ali je ocenjevani poseg primeren za dosego zasledovanega cilja v tem smislu, da je ta cilj s posegom v človekovo pravico dejansko mogoče doseči.

Primernost izpodbijane ureditve

Vlada trdi, tako Ustavno sodišče, da je mogoče največjo korist otroka doseči le z omejitvijo možnosti skupne posvojitve na raznospolne partnerje iz razloga, ker naj bi odsotnost likov matere in očeta pri istospolnih partnerskih skupnostih slabše vplivala na razvoj otrok. Zavarovanje družine v tradicionalnem smislu po presoji ESČP sicer lahko izjemoma utemelji različno obravnavo istospolno usmerjenih oseb, kar ni nujno izključeno niti na področju skupnih posvojitev. Vendar ESČP poudarja, da mora država s posebej tehtnimi razlogi izkazati, da je ukrep za dosego navedenega cilja nujen v demokratični družbi, je navedlo Ustavno sodišče. Zato je po njegovi oceni ključno, ali je Vlada izkazala, da ima za svoje trditve o tem, da lahko le tradicionalna družina poskrbi za dobrobit otroka, zadostno podlago v dejstvih.

Vlada je v podkrepitev svojih izjav zatrjevala, da obstajajo številne znanstvene študije, ki naj bi dokazovale, da je najboljše okolje za razvoj otroka skupnost poročenih očeta in matere; medtem ko naj študije, ki naj bi dokazovale, da odraščanje otroka z istospolnima partnerjema ne vpliva negativno na njegov razvoj, ne bi ustrezale merilom znanstvenih študij. Vendar Vlada, tako Ustavno sodišče, teh svojih trditev ni izkazala. V ta namen namreč po mnenju Ustavnega sodišča ne zadošča sklicevanje na zasebno spletno stran neznane skupine. Vlada svojih trditev prav tako ni uspela izkazati le s sklicevanjem na stališče ESČP iz sodbe v zadevi Fretté proti Franciji, da stroka ni enotna pri oceni o tem, kakšen vpliv ima na otroka odraščanje z istospolno usmerjenima staršema. Tako stališče je namreč ESČP sprejelo leta 2002, torej pred 20 leti. Enako velja za raziskavo, povzeto v članku K. A. Moore, S. M. Jekielek in C. Emig, Marriage from a Child´s Perspective: How Does Family Structure Affect Children and What Can We Do About It?, iz leta 2002. Temu članku je zato dodano izrecno uvodno opozorilo revije, v kateri je bil objavljen, da v tistem času niti istospolni partnerji niti posvojitelji niso bili identificirani v nacionalnih popisih, zato iz te raziskave ni moč sklepati o dobrobiti otrok, ki so vzgajani s strani istospolnih partnerjev.

Pritožnika po presoji Ustavnega sodišča utemeljeno poudarjata, da je v vmesnem času prišlo ne le do večje zaščite pravic istospolno usmerjenih oseb, ampak da je bilo objavljenih tudi več znanstvenih študij o tem, da spolna usmerjenost starša ne vpliva škodljivo na razvoj otroka. To pritožnika tudi izkazujeta s predložitvijo strokovnega mnenja dr. Ljubice Umek Marjanovič s Katedre za razvojno psihologijo FF Univerze v Ljubljani in strokovnega mnenja dr. Ane Marije Sobočan s FSD Univerze v Ljubljani, iz katerih izhaja, da naj bi izjemno obsežno število rigoroznih znanstvenih raziskav in poročil dokazovalo, da ni razlik med starševanjem oseb in dobrobitjo otrok glede na spolno usmerjenost. Ustavno sodišče je ugotovilo, da so obširne raziskave v povezavi s tem vprašanjem med drugim že napravili v Združenih državah Amerike (ZDA), na Švedskem in Danskem ter v Nemčiji, kjer je bilo ugotovljeno, da v procesu odraščanja in oblikovanja otrokove identitete ni zaznati razlik med otroki, ki so odraščali v raznospolnih družinah, in otroki, ki so odraščali v istospolnih družinah. Zato so te države istospolnim partnerjem dovolile skupno posvojitev (ZDA – prva ureditev že leta 1993, Švedska leta 2003, Danska leta 2010, Nemčija leta 2017).

Sicer pa danes v evropskem prostoru prav zaradi takšnih spoznanj omogočajo skupno posvojitev istospolnima partnerjema (poleg navedenih držav) še Avstrija, Belgija, Finska, Francija, Irska, Islandija, Luksemburg, Malta, Nizozemska, Norveška, Portugalska, Španija in Združeno kraljestvo. Kot izhaja iz dopolnitve strokovnega mnenja Sobočanove, so do enakih ugotovitev prišli tudi v novejših raziskavah iz leta 2018, ki so jih opravili v Italiji in ki jim Vlada niti pavšalno ne oporeka. Ne drži torej trditev Vlade, da učinkov odraščanja otroka v istospolni družini danes še sploh ne bi bilo mogoče ocenjevati, je argument Vlade zavrnilo Ustavno sodišče.

Vlada se je v utemeljitev svoje trditve o neverodostojnosti takih rezultatov študij sklicevala še na raziskavo D. P. Sullins, Emotional Problems among Children with Same-Sex Parents: Difference by Definition. Ustavno sodišče pa je ugotovilo, ne da bi se ukvarjalo z vprašanjem priznanosti te raziskave v strokovnih krogih, da iz nje izhaja zlasti zaključek, da je obstoj razlik glede učinkov na otroka med raznospolnimi in istospolnimi starši močno povezan z obstojem biološkega starševstva. To naj bi bilo pomembno za optimalen psihološki razvoj otroka, zlasti v primeru družine z dvema biološkima staršema, pri čemer naj bi imeli zato otroci, ki živijo z istospolno usmerjenima staršema, več možnosti za nastanek psiholoških težav kot otroci, ki živijo s staršema, ki sta sklenila zakonsko zvezo in ki sta praviloma tudi njihova biološka starša. Ta raziskava torej poudarja pomen bioloških vezi med starši in otroki za njihov zdrav razvoj, zato, tako Ustavno sodišče, s sklicevanjem nanjo ni mogoče utemeljiti, da skupna posvojitev s strani istospolnih partnerjev drugače od skupne posvojitve s strani raznospolnih partnerjev, ki živita v zakonski zvezi, otroku ne more biti v največjo korist, če gre v obeh primerih skupne posvojitve za posvojitev otroka, ki ni biološki otrok nobenega od posvojiteljev. Vlada se je sklicevala še na stališče Komisije za medicinsko etiko (KME) iz leta 2012. Vendar to po mnenju Ustavnega sodišča v obravnavani zadevi ne more biti odločilno že zato, ker ga je KME sprejela v zvezi z vprašanjem, ali naj se osebam brez partnerja nasprotnega spola prizna pravica, da se jim pomaga pri rojstvu otrok.

Vlada se je sklicevala tudi na dve mnenji strokovnjakov, ki ju je pridobila za potrebe priprave svojega mnenja. Mnenje dr. Andreja Perka izraža dvom glede ustreznosti večine raziskav na temo dobrobiti otrok v istospolnih družinah ter izpostavlja, da razvojna psihologija že od nekdaj poudarja pomen očeta in matere za otrokov optimalen osebnostni razvoj. Stališče v mnenju glede neustreznosti raziskav, ki ugotavljajo, da ni razlik glede psihološkega razvoja otrok v raznospolnih in istospolnih skupnostih, z vidika, kot navaja avtor, statistično-znanstvenih kriterijev, je splošno in nepodprto s konkretizacijo zatrjevanih pomanjkljivosti ali konkretnim sklicevanjem na študije, ki bi tovrstno kritiko utemeljevale. Poleg tega že avtor sam v tem splošnem stališču tovrstne pomanjkljivosti očita le večini in ne vsem raziskavam, ki so privedle do tovrstnih zaključkov. Zato Vlada s sklicevanjem na mnenje tega avtorja ne more utemeljiti, da je treba zaradi varstva največje koristi otroka istospolnim partnerjem že na načelni ravni odreči možnost skupne posvojitve, je presodilo Ustavno sodišče. Zapisalo je, da težišče mnenja dr. Perka sicer predstavlja stališče (v tem delu podprto s konkretiziranim sklicevanjem na mnenja stroke), da je za otrokov zdrav razvoj zaradi biološko-psihološke enotnosti z materjo v najzgodnejši fazi življenja zelo pomemben njegov odnos z njo. Vendar takšne biološko-psihološke povezanosti, kolikor se nanaša na biološko mater, posvojenim otrokom ne more zagotoviti noben posvojitelj, ne glede na spolno usmerjenost. Zato tudi s tem strokovnim stališčem dr. Perka po presoji Ustavnega sodišča Vlada ni uspela izkazati, da je tudi v postopku skupne posvojitve lahko v največjo korist otroka le poustvarjanje tradicionalne družine.

Vlada se je sklicevala še na mnenje dr. Janeka Museka. V tem mnenju avtor istospolnim partnerjem niti ne odreka sposobnosti kakovostnega starševstva, ampak poudarja zlasti vidik stigmatizacije, ki ji utegnejo biti izpostavljeni otroci iz istospolnih družin. Potencialne učinke stigme omenja v svojem mnenju tudi dr. Marjanovič Umkova, vendar hkrati opozarja na raziskave, ki kažejo, da istospolno usmerjeni starši prav zaradi lastnih izkušenj s homofobijo temu posvečajo več pozornosti kot raznospolno usmerjeni starši, zato otroke na stigmo običajno tudi bolje pripravijo. Tudi iz mnenj, ki jih je v postopku ustavnosodne presoje pridobilo Zvezno ustavno sodišče Nemčije, večinsko izhaja, da so otroci istospolno usmerjenih staršev kljub določenim tveganjem, da doživijo družbeno diskriminacijo, praviloma socialno dobro vključeni in s psihiatričnega gledišča ne izstopajo, je navedlo Ustavno sodišče. Ocenilo je, da čeprav Raziskava o diskriminaciji Zagovornika načela enakosti v sodelovanju z Inštitutom Mediana kaže na spremenjen odnos slovenske družbe do istospolnosti, saj manj kot 30 odstotkov prebivalcev Slovenije še podpira posvojitev otroka le za raznospolne parterje, ni mogoče izključiti, da utegne priti do stigmatizacije kakšnega otroka iz istospolne družine tudi v slovenski družbi. Vendar to dejstvo po njegovem mnenju ne vpliva na presojo glede dopustnosti izpodbijane ureditve. Po eni strani namreč številne raziskave kažejo, da ta nevarnost na dobrobit otroka, ki odrašča v istospolni družini, nima pomembnega vpliva. Poleg tega takim družbenim dejavnikom, ki so posledica predsodkov posameznikov, ni mogoče priznati odločilnega ustavnopravnega učinka. Prav s priznanjem pravic istospolnim partnerjem tudi pravo pomembno prispeva k zmanjševanju njihove morebitne stigmatizacije v družbi. Še manj pa lahko določena stopnja tveganja za stigmatizacijo otroka, ki je lahko odvisna od različnih konkretnih okoliščin, utemelji apriorno in popolno izključitev istospolnih partnerjev od možnosti skupne posvojitve, je bilo jasno Ustavno sodišče.

Glede na navedeno je Ustavno sodišče ugotovilo, da Vlada s sklicevanjem na zatrjevane ugotovitve stroke ni uspela izkazati, da odraščanje otroka z istospolnima partnerjema, ki živita v stabilni partnerski zvezi, negativno vpliva na njegov razvoj in s tem na njegovo največjo korist v primerjavi z otroki iz tradicionalnih družin.

Dodatni argumenti

Na nesklepčnost stališča, da je treba zaradi varstva otrokove koristi iz skupne posvojitve izključiti istospolne partnerje, po stališču Ustavnega sodišča nakazuje tudi okoliščina, da pravna ureditev v Sloveniji že priznava in omogoča skupno starševstvo istospolnima partnerjema, in to prav prek instituta enostranske posvojitve (pastorka). Prav tako slovenska pravna ureditev že omogoča skupno starševstvo istospolnima partnerjema s priznanjem tujih sodnih odločb o posvojitvi otroka. Po stališču pravne teorije vodi aktualna pravna ureditev celo do priznavanja starševskega statusa partnerjema partnerske zveze na podlagi domneve starševstva. Zato ni videti razumnega razloga za to, da naj bi bilo mogoče pri zakonski ureditvi skupne posvojitve zadostiti cilju varstva največje koristi otroka le, če ta ostane pridržana za raznospolne partnerje, je še zapisalo Ustavno sodišče.

Stališče, da naj bi bilo mogoče otrokovo korist zavarovati le, če ostane skupna posvojitev v vseh primerih pridržana za raznospolne partnerje z namenom, da se otroku na ta način zagotovi prisotnost očetovskega in materinskega lika, prav tako ni združljivo z drugimi vidiki ureditve, ki ne zahtevajo skupne posvojitve raznospolnih partnerjev, je pojasnilo Ustavno sodišče. In dalje v povezavi s tem opozorilo, da je bila v ZZZDR enostranska posvojitev, ki je torej omogočala, da posvojenec živi le z eno osebo, urejena kot povsem enakovredna možnost skupni posvojitvi zakoncev. Trenutna ureditev po DZ sicer daje prednost skupni posvojitvi, a kot izjemo še vedno dopušča tudi t. i. enostransko posvojitev.

Poleg tega je po presoji Ustavnega sodišča izpodbijana ureditev nedosledna, saj lahko privede do položaja, ko je lahko samska (istospolno usmerjena) oseba že prepoznana kot primerna individualna posvojiteljica oziroma posvojitelj, morebitna sklenitev partnerske zveze pa tej isti osebi naknadno odvzame možnost, da bi postala posvojiteljica skupaj s svojim partnerjem oziroma partnerko.

Jedro

Zakonodajalec in Vlada torej po oceni Ustavnega sodišča nista izkazala, da odrekanje možnosti skupne posvojitve istospolnima partnerjema, ki živita v partnerski zvezi, utemeljujejo posebej tehtni razlogi. Odrekanje možnosti skupne posvojitve partnerjema partnerske zveze dejansko nasprotuje samemu bistvu posvojitve, ki je v zagotovitvi stabilnega, ljubečega in podpornega okolja za otrokov razvoj. Ustavno sodišče je pojasnilo, da je že večkrat potrdilo, da v pogledu ustvarjanja takšnega razmerja ni razlik med istospolnimi in raznospolnimi partnerskimi skupnostmi. V splošnem je tudi mogoče, tako Ustavno sodišče, pritrditi pritožnikoma, da večje kot je število potencialnih kandidatov za skupno posvojitev, večja je možnost, da bo otroku v individualnem postopku izbran najprimernejši posvojitelj in da bo na ta način zavarovana največja korist konkretnega otroka. Zato ukrep vnaprejšnje izključitve partnerjev partnerske zveze od možnosti uvrstitve na seznam kandidatov za posvojitev ni primeren za dosego cilja varstva koristi posvojenca. Še več, v določenih primerih je že na prvi pogled očitno, da sporni ukrep celo preprečuje varstvo največje koristi otroka, je prepričano Ustavno sodišče.

Zaključek

Glede na vse navedeno presojana zakonska ureditev po presoji Ustavnega sodišča pomeni prekomeren poseg v pravico istospolno usmerjenih oseb do nediskriminatorne obravnave iz prvega odstavka 14. člena v zvezi s tretjim odstavkom 53. člena URS oziroma iz 1. člena Protokola št. 12 k EKČP.

Ločena mnenja sodnikov: pritrdilno dr. Accetto, odklonilno dr. dr. Jaklič, pritrdilno dr. Šugman Stubbs, odklonilno dr. Svetlič, pritrdilno dr. Mežnar in mnenje dr. Pavčnika.

Pripravil: Patricij Maček, mag. prava

---

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.