Sodišče prve stopnje je obdolžencu začasno odvzelo vozniško dovoljenje. Skladno s prvim odstavkom 137. člena > Zakona o kazenskem postopku (ZKP) sme sodišče v primeru, ko teče kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja zoper varnost javnega prometa, odvzeti vozniško dovoljenje za čas, dokler traja postopek. Namen začasnega odvzema vozniškega dovoljenja je v tem, da se iz javnega prometa takoj izloči voznik, glede katerega se predvideva, da bo javni promet še naprej ogrožal. Za izrek navedenega ukrepa mora 1) storilec storiti kaznivo dejanje zoper varnost javnega prometa in 2) njegova nadaljnja udeležba v javnem prometu pomeniti nevarnost za javni promet zaradi njegovega obnašanja, osebnih lastnosti ali nesposobnosti za varno upravljanje z motornimi vozili. Zoper takšno odločitev se je pritožil obdolženec ter navajal, da je izrečeni začasni ukrep nesorazmeren, saj do sedaj ni bil nikoli obravnavan zaradi cestnoprometnega prekrška, s svojo vožnjo pa ni povzročil neposredne nevarnosti za življenje in telo.
Višje sodišče je s sklepom opr. št. VII Kp 11189/2022 potrdilo pravilnost utemeljitve sodišča prve stopnje glede obstoja utemeljenega suma, in sicer da je obdolženec storil kaznivo dejanje nevarne vožnje po prvi alineji prvega odstavka 324. člena > Kazenskega zakonika (KZ-1) z oškodovančevo izjavo, ki jo je dal policiji, skico prometne nesreče, poročilom toksikološke preiskave in ostalimi zbranimi podatki v spisu.
Cilj, ki ga osebni omejevalni ukrep (začasni odvzem vozniškega dovoljenja) zasleduje, je, da se še pred pravnomočnostjo sodbe prepreči udeležba v javnem prometu osebam, ki so izkazale, da niso vredne zaupanja oziroma so v določeni meri pričakovano nevarne in se s tem zaščiti življenje, zdravje in premoženje drugih oseb (in dejansko tudi storilca samega). Gre torej za ukrep za preprečitev ponovitvene nevarnosti, njegov namen in narava pa sta enaka kot pri varnostnem ukrepu odvzema vozniškega dovoljenja po 72. členu KZ-1, zato mora sodišče pred odločitvijo za tako preventivno sankcioniranje presoditi, ali je zaradi storilčevega obnašanja, osebnih lastnosti oziroma nesposobnosti za varno vožnjo izkazana nevarnost, če bi še naprej sodeloval v javnem prometu. Za izrek varnostnega ukrepa mora sodišče storilčevo nesposobnost za varno vožnjo ugotoviti s pomočjo izvedenca; na to pa lahko kažejo tudi okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, ali dejstvo, da je storilec že prej kršil prometne predpise.
Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno pojasnilo, da je pri presoji obstoja nevarnosti, da bo storilec še naprej ogrožal javni promet, treba upoštevati njegovo osebnost, prejšnje življenje in način storitve kaznivega dejanja. Je pa višje sodišče opozorilo, da sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi glede obdolženčeve nevarnosti ponovnega ogrožanja javnega prometa ni opravilo ocene vseh relevantnih okoliščin. Predvsem ni upoštevalo dejstva, da obdolženec kljub dolgoletnemu vozniškemu stažu (vozniški izpit je opravil leta 1991), do obravnavanega dogodka v letu 2021 ni bil obsojen za kaznivo dejanje in tudi ni storil nobenega prekrška, prav tako pa ni ugotovilo okoliščin trajnejše narave, ki kažejo na njegove ustaljene vedenjske vzorce, zaradi katerih ga je treba kot nevarnega voznika izločiti iz prometa. Varnostni ukrep namreč temelji na oceni o nevarnosti storilca, ki s svojim ravnanjem v javnem prometu - še zlasti s preteklim ravnanjem, zaradi katerega je bil že spoznan za odgovornega za hujše prekrške zoper varnost javnega prometa ali celo obsojen zaradi kaznivega dejanja zoper njegovo varnost - kaže, da zato v bodoče ne bo sposoben varne vožnje motornega vozila.
Napačno je torej stališče sodišča prve stopnje, da je za obstoj nevarnosti v obravnavanem primeru povsem dovolj presoja načina storitve očitanega kaznivega dejanja s podrobnim opisom načina obdolženčevega izvršitvenega ravnanja (»v zelo opitem stanju«). Sodišče poudari, da je tudi pri začasnem ukrepu odvzema vozniškega dovoljenja treba ugotoviti in navesti tiste konkretne okoliščine v zvezi z osebnostjo obdolženca in njegovim dosedanjim življenjem, ki omogočajo zanesljiv konkretiziran sklep o obstoju realne nevarnosti ponovitve hujših kršitev določb o varnosti javnega prometa.
Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da sodišče prve stopnje z ničimer ni pojasnilo, katere so tiste konkretne osebne okoliščine pri obdolžencu, ki bi kazale na to, da bo še vnaprej ogrožal javni promet. Sam način vožnje, ki je povzet v obtožnem predlogu in ki ga ponujajo spisovni podatki tudi o tem, da se je obdolženec pred zadetjem z oškodovančevim vozilom ustavil, nato pa zadel v njegovo stoječe vozilo, ter vrednost alkohola v litru izdihanega zraka, ki je sama po sebi resda visoka, ob izostanku drugih nujnih pogojev, ne zadostijo zgoraj navedenim zahtevam o obstoju ponovitvene nevarnosti.
Ob podanem dejanskem stanju glede dogodka, v katerem oškodovanec ni utrpel poškodb, in dejstvu, da ima obdolženec vozniško dovoljenje že trideset let, evidenca prekrškov pa ne izkazuje, da je bil do sedaj kaznovan zaradi kršitev cestnoprometnih predpisov, prav tako nikoli ni bil obsojen za kaznivo dejanje, je sodišče druge stopnje zaključilo, da okoliščine storitve in teža očitanega kaznivega dejanja same po sebi ne utemeljujejo sklepa o njegovi ponovitveni nevarnosti. Višje sodišče je ob tem poudarilo, da pa to ne pomeni, da se obdolžencu ne bi mogel v nadaljevanju postopka na predlog tožilca izreči varnosti ukrep po 137. členu ZKP, če bi zlorabil zaupanje, ki mu ga je podelilo sodišče in kršil predpise v javnem cestnem prometu.
Na podlagi vsega navedenega je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo ter izpodbijani sklep spremenilo tako, da je zavrnilo predlog državnega tožilca za odvzem vozniškega dovoljenja za čas trajanja kazenskega postopka.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
