c S
Zastaranje kazenskega pregona v t. i. zadevi Patria 11.07.2022

Glede vsebine in posledic domneve nedolžnosti na ustavni ravni ni razlik med oprostilno sodbo in sklepom o ustavitvi postopka, je presodilo Ustavno sodišče v sklepu v zadevi Up-351/17 z dne 20. junija 2022, s katerim je zavrglo ustavno pritožbo Ivana Janeza Janše v t. i. zadevi Patria.

Zatrjevanje pritožnika

Ustavno sodišče je uvodoma pojasnilo, da je bil z izpodbijanim pravnomočnim sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani ustavljen kazenski postopek zoper pritožnika, ki se je vodil zaradi kaznivega dejanja sprejemanja daril za nezakonito posredovanje po prvem odstavku 269. člena Kazenskega zakonika (KZ). Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil pritožnikov zagovornik, zavrnilo.

Pritožnik, tako Ustavno sodišče, zatrjuje kršitev pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave Republike Slovenije (URS) in pravice do sodnega varstva iz 23. člena URS, ker naj bi Višje sodišče pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje zavrnilo, čeprav naj bi hkrati pritrdilo pritožnikovemu očitku, da kazenski postopek zoper njega še ni zastaral. V nasprotju s pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena URS naj bi bilo tudi stališče Vrhovnega sodišča, da je bila odločitev Višjega sodišča vsebinska. Da bi bila odločitev Višjega sodišča v skladu s pravico do pravnega sredstva iz 25. člena URS, naj bi moralo Višje sodišče ob ugotovitvi, da kazenski pregon še ni zastaral, pritožbi ugoditi, napadeni sklep razveljaviti in zadevo vrniti v novo odločanje sodišču prve stopnje.

Ustavno sodišče je dalje navedlo, da pritožnik zatrjuje tudi kršitev pravice do sodnega varstva iz 23. člena URS, saj naj bi imel pravni interes, da sodišče o obtožbi ne odloči le formalno, temveč vsebinsko – z oprostilno sodbo oziroma z zavrženjem obtožnega predloga, ker očitano dejanje ni kaznivo dejanje.

Do kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena URS pa naj bi prišlo tudi zaradi neobrazloženega odstopa Vrhovnega in Višjega sodišča od enotne sodne prakse, je pritožnika povzelo Ustavno sodišče. Vrhovno sodišče naj bi namreč v sodbi v zadevi I Ips 2/2005 z dne 20. septembra 2006 priznalo pravni interes vlagatelju zahteve za varstvo zakonitosti, ki naj bi bil v podobnem položaju, kot je pritožnik. Poleg tega naj bi bilo pravno napačno stališče Vrhovnega sodišča, da v postopku nove razsoje ni mogoče uporabiti 437. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Stališče Vrhovnega sodišča, da zagovorniki v pritožbi niso uveljavljali, da bi bilo treba po opravljeni glavni obravnavi izreči oprostilno sodbo, naj bi bilo v nasprotju z ustaljeno sodno prakso, po kateri instančno sodišče ni vezano na predlog strank, je pritožnikove navedbe še povzelo Ustavno sodišče.

Sklep o ustaviti postopka

To je nato pojasnilo, da pritožnik ne izpodbija obsodilne sodbe, temveč pravnomočen sklep, s katerim je bil zaradi absolutnega zastaranja kazenskega pregona postopek zoper njega ustavljen, in sodbo Vrhovnega sodišča, s katero je bila njegova zahteva za varstvo zakonitosti zoper ta sklep zavrnjena. Pri tem je Ustavno sodišče opozorilo, da ima (izpodbijani) sklep o ustavitvi kazenskega postopka učinek ne bis in idem (31. člen URS, prvi odstavek 10. člena ZKP).

Zastaranje v kazenskem pravu

Ustavno sodišče je dalje pojasnjevalo, da je zastaranje v kazenskem pravu po svoji vsebini povezano z (ne)upravičenjem države za pregon ali izvršitev kazenske sankcije. Z zastaranjem ugasne »pravica« države, da posameznika kazensko preganja oziroma da zoper storilca kaznivega dejanja na podlagi ugotovljene krivde uveljavi kazensko odgovornost (zastaranje kazenskega pregona) ali da izvrši pravnomočno izrečeno sankcijo (zastaranje izvršitve kazenskih sankcij). Po ustaljeni ustavnosodni presoji ima, tako Ustavno sodišče, zastaranje v kaznovalnih postopkih ustavnopravni pomen (tudi) z vidika pravne varnosti in načela zaupanja posameznika v pravo. Z vidika teh načel je namreč pomembno, da posameznik ni v negotovosti glede tega, v kakšnem časovnem obdobju lahko država posega v njegove pravice, posebno v njegove človekove pravice, je opozorilo Ustavno sodišče.

Spomnilo je, da Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) vprašanje zastaranja kazenskega pregona obravnava z vidika 7. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP). Po praksi ESČP je ponoven kazenski pregon potem, ko je že nastopilo zastaranje in je bila s tem izključena kazenska odgovornost, v nasprotju z načeloma zakonitosti in predvidljivosti iz 7. člena EKČP.

Sklep

Iz 31. člena URS izhaja, da ima pravnomočen sklep o ustavitvi postopka zaradi zastaranja z vidika zagotavljanja domneve nedolžnosti iz 27. člena URS enake pravne učinke kot oprostilna sodba. Tako glede vsebine in posledic domneve nedolžnosti na ustavni ravni ni razlik med oprostilno sodbo in sklepom o ustavitvi postopka, je ocenilo Ustavno sodišče. S pravnomočnostjo sklepa o ustavitvi postopka se domneva nedolžnosti (presumptio iuris) spremeni v neizpodbojno domnevo (presumptio iuris et de iure). Postopek pred sodiščem je bil ustavljen in se je končal brez obsodbe, zato pritožnik neizpodbojno velja za nedolžnega in nima pravnega interesa za odločitev o ustavni pritožbi, je sklenilo Ustavno sodišče. Zato je pritožnikovo ustavno pritožbo zavrglo (druga alineja prvega odstavka 55. b člena Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS)). Odločitev je soglasno sprejel senat v sestavi: namestnica predsednika dr. Katja Šugman Stubbs ter člana dr. Rajko Knez in dr. Marijan Pavčnik.

Pripravil: Patricij Maček, mag. prava


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.