Svetovnonazorsko ravnotežje na Ustavnem sodišču

V Slovarju slovenskega knjižnega jezika je termin nazor opredeljen kot skupek med seboj povezanih misli, pojmov, sodb o (a) svetu, družbi, človeku, (b) temeljnih, splošnih vprašanjih sveta, družbe, človeka in (c) vprašanjih konkretnega, vsakdanjega življenja, ravnanja.1 Skupek medsebojno povezanih misli, pojmov in sodb, ki jih navaja slovarska opredelitev, tvori sistem, preko katerega človek spoznava sebe, sočloveka in celotno okolje, v katerem živi. Ta miselna matrica v svojem jedru nosi vrednote, ki učinkujejo kot nekakšno povečevalno steklo, skozi katerega skušamo uzreti karseda verodostojno podobo obstoječega. Človekovo povečevalno steklo je lahko poškodovano, lahko je počeno, razbito ali zgolj zarošeno, dejansko nobeno ni povsem popolno.

Kakorkoli že, ljudje se v realnem življenju vrednotenju ne moremo izogniti, in čeprav pogosto prisegamo na enake vrednote, si naša pojmovanja teh vrednot lahko diametralno nasprotujejo. Zbližanje pojmovanj o posameznih vrednotah je pot k sklepanju zavezništev z namenom doseganja določenih ciljev, za katerimi gre često prepoznati takšne ali drugačne interese, ki vrednotno približajo racionalnemu. Neizogiben del človekove svetovnonazorske opredelitve je tako tudi njegovo razumevanje politike, in sicer tako v njenem ožjem pomenu (politics) kot širšem pomenu (polity). Predpogoj za delovanje demokracije je strpnost in spoštovanje do drugačnosti. Le v totalitarnih političnih sistemih vlada enoumje, kjer pluralizem predstavlja nevarnost za nosilce oblasti, ne pa splošno sprejete priložnosti za grajenje boljšega sveta. Zahteve po vrednotni uniformnosti so zahteve po zatiranju človekovega uma in razuma, človekovo svobodno gibanje, mišljenje in združevanje po svojem bistvu negirajo tendence po podrejanju in dominaciji. V zvezi s svetovnonazorsko opredelitvijo torej lahko rečemo, da predstavlja temeljno lastnost zrelega človeka, izpeljano iz njemu lastne individualnosti.

Institucija ustavnega sodišča v ustavnih demokracijah predstavlja eno izmed osrednjih institucij političnega sistema. Pomislekom političnega konstitucionalizma navkljub2 težko zgrešimo v oceni, da so ustavna sodišča postala pravzaprav conditio sine qua non sodobnih ustavnih demokracij. Ena od pomembnih odlik institucionalne teorije prava je prepoznavanje političnosti prava. Dotična teorija pojem političnega opredeljuje široko, tj. politike, ne gleda skozi ozko prizmo vsakdanjega boja za oblast, kot ga prakticirajo politične stranke in njihovi (včasih zelo slabo prikriti) derivati, temveč jo političnost zanima kot način celovitega upravljanja politične skupnosti. Institucionalna teorija prava ni teorija o naravi političnih institucij, je teorija o identificiranju prava,3 zato se mora v osnovi osredotočiti na institucije, ki pravo ustvarjajo.

Da so sodišča vir pravotvorja, danes večinoma ni sporno, posebno mesto pa pri tem pripade Ustavnemu sodišču, ki skladno s prvim odstavkom 1. člena Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS) predstavlja "najvišji organ sodne oblasti za varstvo ustavnosti in zakonitosti ter človekovih pravic in temeljnih svoboščin".4 Del ustavnosodnega odločanja je vsekakor tudi vrednotenje, če to odločanje izhaja iz uporabe pravnih načel, zapisanih v ustavnem dokumentu. Za pravna načela velja, da gre za "vrednostna merila, ki usmerjajo vsebinsko opredeljevanje pravnih pravil, njihovo razumevanje in način njihovega izvrševanja".5 Tako razumljeno pravno načelo "ni niti neposredno uporabno niti toliko določno, da bi izključevalo vrednotenje in ocenjevanje".6 Občutljivost uporabe pravnih načel je še posebej izrazita, ko se pred US znajdejo primeri, ki v javnosti sprožajo goreče ideološke razprave, za katere ne more ostati slep noben sodnik. Nekaj so strankarski spopadi za ideološko prevlado, nekaj povsem drugega pa so intimni pogledi vsakega sodnika na obravnavano vprašanje.

Sodniki US niso izolirani iz naše skupnosti, seznanjeni so z večino odprtih problemov, s katerimi se kot družba soočamo. Poznana so jim torej določena dejstva o stanju v družbi, gotovo pa premorejo tudi svoj lasten pogled na svet, saj v nasprotnem primeru niti ne bi izkazovali primerne osebnostne zrelosti za opravljanje tako pomembne funkcije. Sodobna teorija prava in države uči, da ustavna sodišča prinašajo korektiv politično oblikovani volji večine v zakonodajnih organih, kar koncept suverenosti ljudstva postavlja v povsem drugačen položaj od tistega, ki ji ga je odmerila klasična teorija.

Pristojnost ustavnosodnega nadzora prinaša omejevanje posredno izražene volje ljudstva, s čimer demokratični princip večinskega odločanja izgubi del svoje moči. Proces demokratičnega odločanja se tako sooči z vsebinskim kriterijem odločanja, a ta odmik od demokratičnega principa v smislu prevlade večine je zgolj delen, saj se na ta način omejuje volja večine v parlamentu, ne pa tudi tiste večine, ki praviloma mora nastati med obravnavo na US, če le-to želi sprejeti dokončno sodbo. Oblikovanje večine seveda postane odvečno, kadar je sodba sprejeta soglasno, a soglasja med devetimi sodniki enostavno ne moremo pričakovati, ko se v obravnavi znajdejo kompleksnejši primeri.


Dejavniki presoje pri ustavnosodnem odločanju

Ker pravo ni naravoslovna znanost, se določitev lihega števila sodnikov zdi priročen način za sprejetje sodbe. Kako se torej oblikuje potrebna večina najmanj petih sodnikov za določeno rešitev?

Nadaljevanje članka za naročnike >> dr. Jure Spruk: Svetovnonazorsko ravnotežje na Ustavnem sodišču
>> ali na portalu Pravna praksa, št. 25, 2022

>> Še niste naročnik? Preverite uporabniške pakete!

--------------------------------