c S
Vrhovno sodišče o odškodninski odgovornosti države 01.07.2022 Nezakonitosti upravne odločbe ni mogoče enačiti s pojmom protipravnosti kot predpostavke, ki vodi do odškodninske odgovornosti države, je pojasnilo Vrhovno sodišče v sodbi v zadevi II Ips 112/2021 z dne 21. aprila 2022, ko se je (med drugim) ukvarjalo z očitki o protipravnem ravnanju inšpekcijskega organa.

Prilagojena pravila splošnega obligacijskega prava

Vrhovno sodišče je zapisalo, da pri odškodninski odgovornosti za oblastno protipravnost na podlagi 26. člena Ustave Republike Slovenije (URS) gre za javnopravno odškodninsko odgovornost. Za presojo o njenem (ne)obstoju ne zadoščajo klasična pravila civilne odškodninske odgovornosti za drugega, temveč je treba izhajati iz specifičnosti, ki izvirajo iz oblastvene narave delovanja državnih organov. Čeprav torej sodišče pri presoji uporabi nekatera pravila splošnega obligacijskega prava, jih mora uporabiti prilagojeno značilnostim javnopravne odškodninske odgovornosti, je pojasnilo Vrhovno sodišče. Izdaja upravnih aktov, s katerimi se enostransko, oblastveno odloča v posamičnih in konkretnih razmerjih ter z njimi naloži posameznikom, pravnim osebam in drugim strankam postopka pravice ali obveznosti v okviru upravnopravnega razmerja, je, tako Vrhovno sodišče, ena temeljnih nalog izvršne veje oblasti. Odločanje v upravnem postopku zato pomeni izvrševanje oblasti.

Kvalificirana napačnost

Vrhovno sodišče je nadaljevalo, da se pojem protipravnega povzročanja škode tretji osebi povezuje z vprašanjem zakonitosti upravnega akta, toda nezakonitosti upravne odločbe ni mogoče enačiti s pojmom protipravnosti kot predpostavke, ki vodi do odškodninske odgovornosti države. Ugotovitev nezakonitosti upravne odločbe je sicer nujni, ne pa zadostni pogoj za odškodninsko odgovornost. Protipravnost nastopi tedaj, tako Vrhovno sodišče, kadar nosilec oblasti prekorači svoj okvir zakonitega delovanja, in to v taki meri, da tega ni mogoče upravičiti z značilnostmi upravnega sistema. Po utrjenem stališču sodne prakse imajo ravnanja upravnih organov značilnosti protipravnosti le v primerih zavestne, namerne in očitne, to je kvalificirane napačnosti, je razložilo Vrhovno sodišče. Protipravnost je slednje ugotovilo v primerih nerazumnega odstopanja od določb materialnega prava ali uveljavljene sodne prakse, neuporabe jasne določbe zakona ali namerne razlage predpisa v nasprotju z ustaljeno sodno prakso zaradi pristranskosti, grobe kršitve postopkovnih pravil, napak, ki so povsem zunaj pravno še dopustnega dejanja. Na podlagi stališč sodne prakse je ugotovilo, da je treba za obstoj odškodninske odgovornosti države poleg nezakonitosti odločbe upravnega organa izkazati še dodaten element. Na tej točki se vprašanje protipravnosti, tako Vrhovno sodišče, praviloma povezuje s subjektivnim elementom – če je podana nezakonitost upravne odločbe, je treba glede odgovornosti, ki iz te odločbe izvira, ugotoviti, ali je uradna oseba, ki jo je izdala, nezakonitost povzročila namerno ali iz malomarnosti, ker ni ravnala s skrbnostjo povprečno skrbnega uradnika. Vrhovno sodišče je pri tem poudarilo, da standard skrbnosti uradnika v upravnem postopku zadeva vsebino konkretnega postopka, torej pravnih razmerij, ki se obravnavajo v konkretnem upravnem postopku.

Skrbnost povprečnega uradnika

Stališče, da je treba pri presoji sodnikovega ravnanja izhajati iz narave njegovega dela in zato tega pojma ni mogoče enačiti z vsemi razlogi, zaradi katerih bi bila sodna odločba lahko spremenjena v postopku z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi, je sodna praksa s poudarjanjem podobnosti v miselnem procesu sodnika in uradnika razširila na področje upravnega odločanja, je še pojasnilo Vrhovno sodišče. A je opozorilo, da so med oblastnim ravnanjem sodnika in uradnika vendarle nekatere razlike. Medtem ko je sodniku imanentna sodniška neodvisnost – pri odločanju sledi svojemu pravnemu prepričanju in sodi po ustavi in zakonu, pri čemer ni vezan niti na utrjeno sodno prakso niti na pravno mnenje instančnega sodišča (3. člen Zakona o sodiščih (ZS)) –, sta temeljni, iz URS (drugi in tretji odstavek 120. člena URS) izhajajoči načeli delovanja upravnih organov njihova samostojnost (ne neodvisnost) in podreditev odločanja o pravicah in zakonitih interesih državljanov in organizacij sodnemu varstvu. Neupoštevanje pravnih mnenj sodišča v postopku sodnega varstva bi po oceni Vrhovnega sodišča povsem izvotlilo to človekovo pravico, zato je njeno učinkovito izvrševanje zagotovljeno z določbama četrtega in petega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ki omejujeta samostojnost organa in po katerih je upravni organ vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča o postopkovnih vprašanjih.

Pripravil: Patricij Maček, mag. prava


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.