Višje sodišče je s sklepom opr. št. I Ip 263/2022 zavnilo pritožbi upnika zoper sklep sodišča prve stopnje, s katerim je zavrnilo predlog za izdajo evropskega naloga za izvršbo.
Višje sodišče meni, da je prvostopenjsko sodišče v postopku izdaje evropskega naloga pravilno upoštevalo stanje glede odločbe (sklepa o izvršbi) kakršno je bilo v trenutku odločanja glede naloga. Sklep o izvršbi ni bil izvršljiv, saj ni bil vročen dolžniku, kar je pogoj za izdajo naloga (člen 6 (1a) Uredbe (ES) št. 805/2004 o uvedbi evropskega naloga za izvršbo nespornih zahtevkov).
Sodišče je prav tako poudarilo, da ne zadošča fikcija vročitve na naslovu v Bosni in Hercegovini, saj je očitno, da tam dolžnik dejansko ne prebiva. V Bosni ima zgolj formalno prijavljeno prebivališče, kar pa za učinkovanje fikcije ne zadošča. Pri tem se v postopku izdaje evropskega naloga za izvršbo upošteva vročitev brez dokazila o prejemu le, če je bil naslov dolžnika poznan z gotovostjo (člen 14 Uredbe), kar izključuje vsako obliko fiktivne vročitve.
V drugem primeru je Višje sodišče s sklepom opr. št. II Ips 372/2020 poudarilo, da kljub temu, da je upnik vložil popoln predlog za izvršbo in je sodišče izdalo sklep o izvršbi, ki je postal pravnomočen brez ugovora dolžnika, to ne pomeni, da je mogoče izdati evropski nalog za izvršbo.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo odločilna dejstva, da je upnik v predlogu za izvršbo označil v rubriki opredelitev temelja zahtevka in oznako »izpis odprtih postavk« in da temelja zahtevka vsebinsko ni opredelil. S tem ni zadostil zahtevi iz 16. člena Uredbe, saj predlog za izvršbo ne vsebuje dovolj informacij o dejstvih, na katere se opira zahtevek.
Uredba v 16. členu, ki nosi naslov Zagotovitev dolžniku ustrezne informacije o zahtevku, določa, da mora listina o začetku postopka ali enakovredna listina vsebovati poleg ostalega tudi utemeljitev zahtevka. Podobno določa tudi 41. člen > Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) vendar pa Okrajno sodišče v Ljubljani - COVL izdaja sklepe o izvršbi na podlagi verodostojne listine v avtomatiziranem postopku in ne presoja ali je upnik ustrezno opredelil temelj zahtevka, še manj pa ali ga bo mogoče kasneje potrditi kot evropski nalog za izvršbo.
Postopek izdaje evropskega naloga po drugi strani ni avtomatiziran kot je po ZIZ.
Sodišče je poudarilo, da gre težišče pomena določb Uredbe v smeri treh temeljnih okoliščin, ki morajo biti izkazane, da se sodba potrdi kot evropski nalog za izvršbo in sicer, da so bile listine o začetku postopka vročene dolžniku, da je imel možnost ugovora in da je poučen o korakih, ki so po nacionalnem pravu potrebni za ugovarjanje zahtevku, vendar kljub temu ni ugovarjal.
Višje sodišče ob tem doda, da v zvezi z opredelitvijo temelja zahtevka zadostuje že dovolj določna označba terjatve iz določenega pravnega razmerja. Zgolj opredelitev temelja z izpisom odprtim postavk ne zadošča za potrditev sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine kot evropski nalog za izvršbo. Ob tem doda, da čeprav spletni obrazec na portalu e-sodstvo za vlaganje izvršb ne vsebuje vsebinske opredelitve kako določno bi moral upnik utemeljiti zahtevek, pa zgolj izpisek odprtih postavk za to ne zadostuje.
Sodišče je zavrnilo tudi sklicevanje upnika na institut »popravek neskladnosti z minimalnimi standardi«, saj pri njem ne gre za popravo morebitnih sistemskih pomanjkljivosti. Kot poudarjata pravna teorija in sodna praksa, določba o popravku neskladnosti z minimalnimi standardi pri sklepu o izvršbi na podlagi verodostojne listine ne pride v poštev, saj se dolžniku tu vroči le sodna odločba, ne pa predhodno tudi izvršilni predlog upnika.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
