c S
Svetovalno mnenje o stroškovnih predpisih 07.06.2022

Če bi Vrhovno sodišče sprejelo izziv in izdalo svetovalno mnenje, bi se samo pahnilo čez rob svoje ustavne vloge iz 127. člena Ustave RS, je presodilo Vrhovno sodišče v zadevi II SM 1/2022. S sklepom je zavrnilo predlog za izdajo svetovalnega mnenja o uporabi, razlagi in ovsebinjanju stroškovnih predpisov.

Predlog za izdajo svetovalnega mnenja

Okrožno sodišče v Mariboru je v predlogu za izdajo svetovalnega mnenja, kot je povzelo Vrhovno sodišče, navedlo, da je naletelo na neenotno sodno prakso višjih sodišč glede vprašanja, kolikšen je uspeh tožeče stranke v primeru neuspeha s primarnim in (delnega) uspeha s podrednim tožbenim zahtevkom. Po enem stališču naj bi tožeča stranka zmagala v pravdi tudi, če je zavrnjen njen primarni tožbeni zahtevek in je ugodeno podrednemu. V skladu s tem, naj bi bila stranka, ki uspe s podrednim zahtevkom, upravičena do celotnega povračila pravdnih stroškov. Po drugem stališču pa naj bi bilo treba uspeh pravdnih strank presojati ločeno glede primarnega in podrednega zahtevka, kar bi pomenilo, da se v takih primerih uspeh v pravdi presoja po drugem odstavku 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

Okrožno sodišče v Mariboru je zato, tako Vrhovno sodišče, slednjemu predlagalo, naj izda svetovalno mnenje glede vprašanja uspeha strank v postopku, kadar tožeča stranka s svojim primarnim zahtevkom v celoti propade, s podrednim zahtevkom pa (delno) uspe. Vprašanje se glasi: ali se v takem primeru glede povrnitve stroškov upošteva le uspeh s podrejenim tožbenim zahtevkom ali poleg (delnega ali celotnega) uspeha s podrejenim tudi neuspeh s primarnim tožbenim zahtevkom.

O povrnitvi pravdnih stroškov

Vrhovno sodišče je uvodoma zapisalo, da so materialnopravna pravila o stroških abstraktna in pomensko odprta, najbolj prav v drugem odstavku 154. člena ZPP, ki se nanaša na položaj delnega uspeha. Zakonsko besedilo sodišču omogoča, tako Vrhovno sodišče, da upoštevaje vse okoliščine primera sprejme pravično stroškovno odločitev. Gre torej za niansiranje, upoštevaje okoliščine konkretnega primera – zato tudi širok nabor možnosti. Od tega, da vsaka stranka krije svoje stroške do tega, da je dolžna upoštevaje vse okoliščine primera ustrezen delež povrniti nasprotni stranki. Očitno je, da jezikovne meje stroškovnega pooblastila tu niso matematične, marveč vrednotne. Ius est ars boni et aequi, je bilo jasno Vrhovno sodišče.

Zavrnitev predloga za izdajo svetovalnega mnenja

Vrhovno sodišče je nato pojasnilo, da Okrožno sodišče v Mariboru prezre, da je konkreten primer le eden v pestri množici mogočih položajev ter da propad s primarnim in uspeh s podrednim zahtevkom nista edini okoliščini, ki delata stroškovni sodni primer. Če bi Vrhovno sodišče sprejelo izziv in izdalo svetovalno mnenje, bi se zato po njegovi oceni samo pahnilo čez rob svoje ustavne vloge iz 127. člena URS.

V povezavi s tem Vrhovno sodišče meni, da bi se v blažji različici le prelevilo v pol akademika in razčlenjevalo raznovrstne vidike stroškovnega ovsebinjanja, ki bi lahko prišle v poštev ob različnih možnih (hipotetičnih) okoliščinah. V hujši različici pa bi povedalo, tako Vrhovno sodišče, kako je treba razsoditi v konkretni zadevi. S tem ne bi nič pripomoglo k enotni sodni praksi, temveč bi le ravnalo v nasprotju z zahtevo po zakonitem (naravnem) sodniku. Namesto sodnika Okrožnega sodišča v Mariboru, ki je v obravnavani zadevi z zakonom določen sodnik (23. člen URS), bi de facto odločil senat Vrhovnega sodišča, ki te ustavne zahteve v konkretnem prvostopenjskem postopku ne izpolnjuje, je prepričano Vrhovno sodišče. Morebiten ugovor, da nižje sodišče na svetovalno mnenje ni vezano, je po oceni Vrhovnega sodišča znova meč z dvema reziloma, ki z URS nikakor nista v sozvočju. Če bi nižje sodišče namreč mnenju sledilo, bi se, kot že pojasnjeno, porodil dvom v zakonitost sodnika. Če mu ne bi, bi pomenilo, da se je Vrhovno sodišče posvečalo nečemu, kar ni sojenje in je vrh vsega še brez pomena. To pa ni ravnanje, ki bi bilo v skladu z njegovo ustavno vlogo (127. člen URS), temveč je le v posmeh procesni ekonomiji, je bilo kritično Vrhovno sodišče.

Sklep

Ustavnoskladna razlaga četrtega odstavka 206. člena ZPP je tako Vrhovnemu sodišču narekovala, da predlog za izdajo svetovalnega mnenja zavrne. Odločitev je sprejelo v senatu treh sodnikov: Karmen Iglič Stroligo, Tomaž Pavčnik in mag. Matej Čujovič.

Pripravil: Patricij Maček, mag. prava


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.