Za škodo, ki je na delu nastala delavcu, solidarno odgovarjata tako zavarovanec toženke, ki ob posoji stvari ni predložil navodil za uporabo in ga ni podučil o varni rabi stvari, kot delodajalec, ki ni ravnal aktivno v smeri, da bi delavce ustrezno usposobil za delo.
Iz navedenega sledi, da zavarovanec toženke odgovarja za posledico, ki bi jo lahko preprečil s svojim aktivnim ravnanjem (s predložitvijo navodil). Ker pa bi tudi aktivno ravnanje tožnikovega delodajalca preprečilo kavzalni izid, je pravilen (smiselni) zaključek sodišča prve stopnje o odgovornosti več oseb za škodo oziroma o solidarni odgovornosti tožnikovega delodajalca ter zavarovanca toženke.
Delavec – tožnik - vtožuje odškodnino za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki jo je utrpel v delovni nesreči, ko je kot gradbeni delavec družbe A., d. o. o., po navodilu delodajalca opravljal dela na gradbišču. Med izdelavo estrihov s pomočjo stroja za mešanje in transport betona se je zamašila cev, po kateri se je s stroja transportiral beton. Ko so jo delavci poskušali odmašiti, so zaradi pomanjkanja navodil kako ravnati s strojem, ravnali napačno in cev je zadela delavca v glavo ter ga poškodovala.
Stroj za mešanje in transport betona si je tožnikov delodajalec izposodil pri tožencu B. B., ki je stroj tudi upravljal, najel ter najemnino plača pa je zavarovancu toženke C d.o.o.
Nižji sodišči sta ugotovili nedopustne opustitve dolžnih ravnanj tožnikovega delodajalca (in tudi upravnika stroja) ter toženkinega zavarovanca. Nasprotno od sodišča prve stopnje pa je sodišče druge stopnje zaključilo, da je kasnejša opustitev tožnikovega delodajalca (in upravnika stroja) pretrgala vzročno zvezo med opustitvijo toženkinega zavarovanca in škodnim dogodkom.
Vrhovno sodišče je s sklepom II Ips 99/2021 takšno stališče sodišča ugotovilo kot napačno.
Poudarilo je, da nastane pretrganje vzročne zveze v trenutku, ko je ugotovljeno, da je prišlo do nekega ravnanja, ki je privedlo do nepredvidljivega sosledja dogodkov, saj bi bilo v nasprotju z namenom pravne norme, ki uravnava človekova ravnanja, človeku pripisati odgovornost za tisto, kar je bilo nepredvidljivo. Pogoj za pretrganje vzročne zveze je torej objektivno nepredvidljivo sosledje dogodkov, ki je spremenilo ustaljeni, predvidljivi, tipični tok narave.
V obravnavanem primeru pa ne gre za to, da bi kasnejša opustitev delodajalca predstavljala naključje, ki mu sledi pretrganje vzročne zveze. Kadar malomarnemu ravnanju prve osebe (v tem primeru zavarovanca toženke, najemodajalca cevi) sledi malomarno ravnanje druge osebe (v tem primeru tožnikovega delodajalca, najemnika cevi), bi namreč kasnejše ravnanje prekinilo vzročno zvezo le, če bi bilo kasnejše ravnanje popolno naključje oziroma bi bila posledica kasnejšega ravnanja z vidika malomarnega ravnanja zavarovanca toženke izjemna ali naključna. Le v tem primeru oseba, ki je začela sosledje dogodkov, ne bi odgovarjala za posledice kasnejšega dejanja.
Iz navedenega sledi, da zavarovanec toženke odgovarja za posledico, ki bi jo lahko preprečil s svojim aktivnim ravnanjem (s predložitvijo navodil). Ker pa bi tudi aktivno ravnanje tožnikovega delodajalca preprečilo kavzalni izid, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje o odgovornosti več oseb za škodo oziroma o solidarni odgovornosti tožnikovega delodajalca ter zavarovanca toženke. Vzrok za tožnikovo poškodbo namreč izvira iz njune sfere oziroma je posledica njune protipravne opustitve, kot to utemeljeno poudarja tožnik v reviziji, zato je vzročna zveza med njuno opustitvijo in nastalo škodo vzpostavljena (tretji odstavek 186. člena > Obligacijskega zakonika).
Vrhovno sodišče je glede na obrazloženo reviziji ugodilo in razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje ter zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
